Featured
Nogomet za ljudi s posebnimi potrebami nam lahko pokaže tudi drugačen obraz. Potovanje skozi lepote tega športa z drugačne perspektive.

Žoga vrti svet. Nogomet za vse.

BESEDILO
Volkswagen
Fotografije: Volkswagen

Kdo pravi, da morate videti, da bi lahko igrali nogomet? Ali da morate slišati, da bi se lahko ukvarjali z njim? Da potrebujete obe nogi? Nogomet za ljudi s posebnimi potrebami nam lahko pokaže tudi drugačen obraz. Potovanje skozi lepote tega športa z drugačne perspektive.

Nogomet za gluhe.

Igralci se borijo za žogo tik na robu kazenskega prostora. Branilec potegne napadalca za dres. Prekršek, bi si mislil gledalec, ki bi se prvič znašel na taki tekmi. Vendar ostaja sodnikova piščalka nema. Zakaj ne zapiska, saj je povsem očitno, kaj se je zgodilo na igrišču?! A potem se gledalec le spomni: to je nogometna tekma, ki jo igrajo gluhi. Sodnik namesto s piščalko prekršek signalizira z zastavico. Z njo pritegne pozornost igralcev in jih opozori na kršenje pravil. Igralci, ki so v bližini sodnika, to opazijo in igralca, vpletena v prekršek, s kretnjami opozorijo na sodnikovo odločitev. Napadajoča ekipa se lahko pripravi na izvajanje prostega strela.

Nogomet za gluhe je oblika nogometa za športnike s posebnimi potrebami, a osnovna pravila niso dosti drugačna od klasičnih pravil FIFA – 90 minut igre, enako veliko igrišče, enako število igralcev v ekipi. Največja razlika je v komunikaciji med igralci in sodnikom. Kot že povedano, sodnik namesto piščalke uporablja zastavico, kakršno sicer uporabljata stranska sodnika. V primeru prekrškov ali drugih prekinitev z njo pritegne pozornost igralcev.

V nekaterih državah, na primer v Nemčiji, nogomet za gluhe pridobiva veljavo. Danes ga samo v tej državi igra že okoli 2000 igralcev, združenih v več kot 50 klubov. Vsakdo z okvaro sluha, ki to dokaže na testu, se lahko pridruži klubu in s tem uradnim nogometnim tekmam za gluhe. Nekateri klubi pa se pomerijo tudi z drugimi klubi v nižjih regionalnih nogometnih ligah. Hamburg GSV, ki je sezono 2019 končal na tretjem mestu v nemškem nogometnem prvenstvu gluhih, igra tudi v regionalni ligi v Hamburgu. V ekipah slišečih igralcev je tudi veliko gluhih in takih z okvaro sluha.

Skupnost gluhih nogometašev je velika tudi v mednarodnem merilu in redno se merijo na tekmah. »Olimpijada gluhih« je redno na sporedu že od leta 1924 in nogomet je del teh iger vse od začetka.

Nogomet za slepe.

Običajno so na nogometnih tekmah gledalci na tribunah glasnejši od igralcev ali trenerjev. Na nogometni tekmi slepih je ravno obratno. Medtem ko se od gledalcev zahteva in pričakuje, da bodo karseda tiho, trenerji in tako imenovani »vodiči« glasno vodijo igralce po igrišču, igralci pa se odzovejo z glasnim »voy«, da opozorijo nase. S tem namreč preprečujejo hujše trke in boleče bližnje stike. Skratka, na igrišču je v tem primeru veliko glasneje kot na tribunah.

Želite izvedeti, kako slepi igralci najdejo žogo? Kako gluhi nogometaši zaznajo sodnikovo odločitev? Samo kliknite – in vse vam bo pojasnjeno! #wedrivefootball

Pa tudi sicer je igranje tega nogometa malce drugačno. Ekipo na igrišču sestavljajo štirje igralci in vratar. Medtem ko so igralci popolnoma slepi ali pa morajo, če imajo vid deloma še ohranjen, nositi »očala« za zatemnitev, vratar normalno vidi. Vsi igralci morajo nositi zaščito za glavo. Žoga je malce manjša od običajne nogometne žoge in precej težja, saj so v njej kovinske plošče in žogice, ki oddajajo zvok, ko se kotali. Zvok je podoben kot pri ropotulji, zato da jo igralci lažje najdejo in se orientirajo po njenem zvoku. Igrišče je dimenzij 20 x 40 metrov, torej je malce manjše kot polovica klasičnega nogometnega igrišča. Goli so veliki tako kot rokometni ‒ tri metre široki in dva metra visoki ‒ ob straneh pa so postavljene ograde. Tekma ima dva polčasa, vsak traja 20 minut.

Nogomet za amputirance.

Don Bennett, Američan iz Seattla, je nogo izgubil v nesreči s čolnom in od takrat hodi s pomočjo bergel. V začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja je gledal košarkarsko tekmo, na kateri je igral tudi njegov sin. Ko se je žoga prikotalila do njega, se je, naslonjen na bergli, nagnil in zamahnil s preostalo nogo ter žogo brcnil proti ekipi na igrišču. V tistem trenutku se mu je posvetilo, da bi lahko iz tega nastalo kaj več. Da bi se iz gledalca lahko spremenil v aktivnega igralca. Če deluje s košarkarsko žogo, zakaj ne bi delovalo, mogoče celo bolje, tudi z nogometno? Zamisel o nogometu za amputirance je bila rojena. Danes, skoraj 40 let kasneje, igrajo to zvrst nogometa tako rekoč po vsem svetu.

Nogomet za amputirance igrajo športniki, ki jim manjka katera od okončin. Igralci na igrišču so brez ene noge ali dela nje, vratar pa je brez roke ali njenega dela. Proteze med igro niso dovoljene. Šest igralcev se po igrišču premika s pomočjo bergel, žogo pa lahko vodijo le z nogo. Uporaba bergel za usmerjanje žoge ni dovoljena. Običajno igrišče je dolgo 51 in široko 31 metrov, vendar je to bolj ali manj odvisno od pravilnika posamezne države, goli pa so po navadi kar rokometni. Polčas traja 25 minut, brcajo pa klasično nogometno žogo.

Ta zvrst nogometa je dokaj domača v Veliki Britaniji, Braziliji, Turčiji, Uzbekistanu in še v številnih drugih državah. Svetovni pokali za amputirance so redno na sporedu. Leta 2018 je bila najboljša reprezentanca države, katere igralci so dotlej nastopili na le enem rednem pokalu: Angola.

Sedeči nogomet.

Za ljudi, ki imajo le eno nogo, obstaja poleg nogometa za amputirance še ena možnost ‒ sedeči nogomet. Ta se igra v dvorani, velikost igrišča je lahko največ 28 krat 14 metrov. Gola sta široka tri in visoka 1,4 metra. Ekipo sestavlja šest igralcev in vratar. Medtem ko se smejo igralci po igrišču premikati le sede, lahko vratar tudi kleči in odbija žogo. Na turnirjih ima tekma dva polčasa, vsak je dolg 12 minut.

V primerjavi z nogometom za amputirance je sedeči nogomet manj razširjen. V Nemčiji in Avstriji imajo okoli pol ducata klubov in redno organizirajo različne turnirje.