Featured
Z Uršulo Cetinski, ki že 30 let dela v kulturi, zadnjih šest let spet v Cankarjevem domu, tokrat v vlogi vodje osrednjega slovenskega kulturnega centra, bi o umetnosti lahko govorili ure in ure.

Vsem dostopna kultura potrebuje občinstvo.

BESEDILO
Lidija Petek Malus
Fotografije: Bor Dobrin

Z Uršulo Cetinski, ki že 30 let dela v kulturi, zadnjih šest let spet v Cankarjevem domu, tokrat v vlogi vodje osrednjega slovenskega kulturnega centra, bi o umetnosti lahko govorili ure in ure. O razstavah, o umetnikih, ki blestijo danes, ali pa o tistih, ki so svoj pečat pustili v preteklosti. Dotaknili sva se tudi koronakrize, ki je med nas prišla kot močan potres. A 54-letna Ljubljančanka se ne spozna le na umetnost, ampak tudi na posel. Je praktična in sposobna oseba, ki diha s Cankarjevim domom in pozna vse njegove zakonitosti, saj je, preden je prišla na čelo Slovenskega mladinskega gledališča, več let delala prav v tej ustanovi. Diplomirala je iz primerjalne književnosti in nemščine v Ljubljani, v Linzu v Avstriji pa zaključila podiplomski študij iz upravljanja v kulturi in medijih. Po njeni vrnitvi v Cankarjev dom se je število njegovih obiskovalcev nenehno povečevalo (teh je več kot pol milijona letno), letno organizirajo okrog 2200 dogodkov, odprli so lokal Idealist, kjer se ljudje srečujejo, tudi če ne pridejo na katero od prireditev, za delovanje so ustvarili več kot štiri milijone evrov, umetniškim so dodali še znanstvene dogodke … Uršula Cetinski se zaveda, da so umetniki velikokrat predstavljeni kot ljudje, ki so osredotočeni predvsem nase, a hkrati opozori, da ravno oni med prvimi pokažejo na družbene krivice, ki se dogajajo najbolj ranljivim in prezrtim. Ali opozorijo, da je čas za skupnost in ne posameznika, da je čas za solidarnost. »Umetniki so kot kovanec, ki ima dve plati. Po eni strani je nujna zaverovanost vase, po drugi strani so ti isti ljudje sposobni neverjetne odprtosti.«

Popolnosti ni, a približati se popolnosti je zmožen samo ozek krog ljudi.

Nekoč vam je sodelavec na Radiu Študent dejal, da se borite kot ranjena levinja. Je kaj mladostne borbenosti še v vas, za kaj se danes borite?

Človek pri mojih letih ne pričakuje, da se bodo nekatere stvari tako močno spremenile, da bo borbenost bolj potrebna kot v mladosti oziroma kot kdaj prej. Epidemija koronavirusa pa je umetnost in kulturo močno prizadela, mnogi umetniki so ostali za dalj časa brez dela. Podobno se je zgodilo tudi tistim, ki umetnost spremljajo ‒ producentom, organizatorjem, izposojevalcem opreme … V času mojega življenja se kaj takega v umetnosti še ni zgodilo. Kar pa se tiče mladostne borbenosti, ta v vsakem človeku s starostjo dobiva drugačne oblike. Če smo pri metaforiki leva: hitrost teka in gibčnost nista več taki, kot sta bili pred 30 leti. Je pa izkušenj in iznajdljivosti pa tudi modrosti več.

Kako bi ljudem, ki že tako redko obiščejo Cankarjev dom, sredi zdravstvene krize pojasnili, da je umetnost najbolj smiselna človekova dejavnost, kot radi rečete? Zakaj v teh časih ne smemo pozabiti na kulturo?

Odnos do kulture in umetnosti se oblikuje v najzgodnejšem, še predšolskem obdobju. A tudi če tega v otroštvu nimaš, močna želja po ustvarjalnosti obstaja, človeka žene neka notranja sila, ker ga lepota navdušuje. Ta je v umetnosti ena glavnih kategorij, celo takrat, ko gre za zanikanje lepote. Lani sem bila v muzeju minojske kulture v Heraklionu. Ob ogledu izkopanin iz davnih časov smo bili osupli nad tem, za kako visoko kulturo je šlo, in nad človekovo željo, da ni izdeloval le funkcionalnih predmetov, ampak je vedno tudi čutil potrebo po njihovi okrasitvi, da bi dobil dimenzijo lepega. Zdi se mi, da ljudi ni treba učiti didaktično v šoli, čeprav to ni odveč, ampak da je to hrepenenje po nečem drugačnem, smiselnem, lepem, višjem, vznemirljivem v vsakem od nas. Pogosto gre tudi za oblike umetnosti, zanimive le za ožji krog ljudi, ki jih lahko poglobljeno doživiš, le če imaš predznanje o njih, drugače se ti zdijo nerazumljive, celo smešne in nesprejemljive. A so vse te različne oblike del civilizacije. Globoko osmišljajo človeka in so naš odtis v času. Ko v jamah, kjer so našli prve ostanke človeške vrste, vidimo, kako so jih ljudje ne le porisali s prizori iz svojega življenja, ampak pustili na njih odtise svojih dlani, se zdi, kot da bi sporočali nam, ki na tem planetu živimo toliko tisočletij kasneje, da so obstajali, živeli, imeli svoja hotenja, hrepenenja in cilje, ki so bili višji od osnovnih ciljev, kot so dihanje, prehranjevanje, razmnoževanje.

Kako ste vi osebno doživljali koronakrizo, ko je bil Cankarjev dom kar naenkrat prazen, brez obiskovalcev in 160 zaposlenih?

Čisto brez ljudi ni bil nikoli, saj se v kleteh dóma upravlja življenje zgradbe. V scenarijih, ki so predvidevali, da v stavbi ni ljudi, ker ne bi mogli od doma, smo predvideli, da je del zaposlenih prisoten ne glede na vse. Dom smo zaprli sedmega marca, a smo že kakšnih deset dni prej slutili, da utegne priti do tega. Najprej smo zaprli Gallusovo dvorano, nato smo nekaj dni omejeno delali v Linhartovi, a potem tudi tam ni več šlo, tako da je bilo zapiranje postopno. Že takrat smo ustanovili krizni štab in pripravili tri scenarije delovanja v novih okoliščinah. Ko je prišlo do zaprtja doma, smo bili pripravljeni. A tudi po zaprtju smo delovali – izpeljali smo 49 tiskovnih konferenc za vlado RS.

Septembra ste sezono odprli z razstavo fotografij Henrija Cartier-Bressona »Iz oči v oči«. Bodo razstave lažje izvedljive kot denimo prihod večje skupine tujih glasbenikov k nam?

Cartier-Bressonove fotografije prihajajo iz Francije, gre za sto črno-belih portretov najrazličnejših oseb, ki so bile njegovi sodobniki in so zaznamovale 20. stoletje. Tudi Benetke so se po koroni v galerijsko življenje vrnile z njegovo razstavo. V palači Grassi je galerija, ki je v lasti Françoisa-Henrija Pinaulta, zbiratelja in lastnika dveh čudovitih galerij. Pet zanimivih oseb, ena od teh je tudi Pinault, je vsaka zase izbralo 50 fotografij Cartier-Bressonain jih postavilo na ogled. To se mi je zdel krasen podatek, saj so mednarodni stiki še vedno okrnjeni, tudi veliki glasbeni sestavi, gledališke in plesne skupine še vedno ne potujejo po Evropi ali svetu, kot so pred epidemijo. Na razstavnem področju, kjer potujejo predvsem predmeti, je mednarodna povezanost lažja kot pri mobilnosti ljudi.

Zdajšnje razmere podražijo vsak dogodek za trikrat, štirikrat.

Zakaj umetniki nujno potrebujejo fizično občinstvo?

Za določene zvrsti glasbe se predvideva, da se bo poslušalstvo z njo srečalo le preko različnih posnetkov. Pri njih so živi nastopi redki, glasbenik že sam ponotranji, da bo njegova glasba posredovana preko vmesnika. Potem je tu vrhunska, resna glasba, kakršno imamo v Cankarjevem domu v okviru Zlatega abonmaja. Ta je kot vrhunska kulinarična specialiteta s tremi Michelinovimi zvezdicami. Resna glasba ne more biti vrhunsko odigrana kjerkoli, na vrhunski način je ne moremo dojeti preko plošče, čeprav so nekateri posnetki izjemni. Posneta je oropana nekaterih zvočnih komponent, ki jih slišimo, le ko je izvedena v živo v najbolj akustičnih prostorih na svetu. To so koncertne dvorane, med katere spada tudi naša Gallusova dvorana, ki je na srečo v svoji akustični zasnovi, tako pravijo vrhunski pianisti in drugi glasbeniki, zgrajena tako, da je v njej možno razviti zvočno podobo, ki spada v sam vrh, na glasbeni Olimp. Pri teh koncertih ne gre za to, da sedimo v istem prostoru z glasbeniki in jih vidimo, ampak da so oni v istem prostoru z nami sposobni proizvesti zvok, kakršnega ne morejo doseči niti na prostem niti na nosilcih zvoka. Pri gledališču pa je vprašanje, če igraš pred prazno dvorano, ali je to še gledališče. Gledališče je srečanje igralca in gledalca v živo.

Videli ste najrazličnejše gledališke predstave po svetu. A ni prav veliko prostorov, ki bi imeli tako izjemne igralce, kot jih imamo v Sloveniji. Čemu pripisujete to dejstvo?

To je res. Imamo dolgo tradicijo gledališča, pri profesionalnem gledališču pa je pomembna tudi kakovost akademije, ki izobražuje gledališčnike. Po mojem mnenju je naša zelo kakovostna. Vendar tudi sam način šolanja, ki pri nas izhaja iz različnih tradicij, od ameriške do ruske, ni dovolj, če ljudje nimajo talenta. Veliko ljudi se pri nas ukvarja s športom, a izjemno veliko jih tudi igra kakšen inštrument, glasba je prisotna pri družinskih ritualih, pri verskih obredih … Pri nas je presenetljiva vez ljudi z umetnostjo. A med ljubiteljsko umetnostjo in profesionalnostjo je velika razlika. Za vsako vrhunsko kreacijo, najsi bo to v glasbi, gledališču, filmu ali vizualni umetnosti, mora človek garati in izžeti samega sebe. Pot do vrhunskega dosežka v umetnosti je trnova. In dolgotrajna, da dosežeš virtuoznost. Popolnosti ni, približati pa se ji je sposoben le ozek krog umetnikov.

Koliko optimizma, po katerem ste znani, je še ostalo v vas? Ali ste v kulturi pripravljeni na spremembe?

Zagotovo bo do sprememb prišlo. Želja je, da bi bilo tako, kot je bilo, ker sta svet umetnosti in njegov sistem ustvarjena za razmere, kakršne so bile pred epidemijo. Želimo si, da bi spet lahko nastopali pred polnimi dvoranami. Nihče si v tem trenutku prav dobro ne predstavlja, kako bo umetnost lahko ekonomsko vzdržala, saj si želimo, da so kulturno-umetniški dogodki dostopni za vse. Zdajšnje razmere podražijo vsak dogodek za trikrat, štirikrat. Če se v letu ali dveh ne bodo vzpostavile razmere, ki bi omogočale polne dvorane, je veliko vprašanje, kako se prilagoditi. Zagotovo bosta umetnost in kultura na tak ali drugačen način obstajali, ampak prednost tega, kar smo poznali pred epidemijo, je ta, da je bila kultura dostopna širokemu krogu ljudi. Če bi prišlo do velikega zmanjšanja števila dogodkov, ker v poslovnem smislu ne bi mogli več vzdržati ustvarjanja umetnosti za tako majhne skupine ljudi, bi se zmanjšala tudi dostopnost. Dogodki bi bili dosegljivi le tistim z najvišjim socialnim statusom. To pa bi bilo zelo slabo tudi za samo umetnost.

Kakšne sposobnosti mora imeti vodja tako velikega, a za naše razmere specifičnega središča, kot je Cankarjev dom?

Po mojem mnenju je skoraj nujna kombinacija znanj o umetnosti in znanj s področja poslovanja. To delovno mesto je zanimivo, saj združuje veliko znanj in védenja z najrazličnejših področij: od ekonomije, prava, umetnostne zgodovine do literarnih ved. Če ima človek tak širok razpon interesov, ima zagotovo določene lastnosti, ki so primerne za ta posel. Poleg tega pa je sama institucija precej zapletena zaradi odnosa oziroma soodvisnosti med tržno dejavnostjo in javno službo in zaradi same strukture programa. Zelo dobrodošlo je, če ima človek predhodne izkušnje s podobnim delom. Če ne bi v Cankarjevem domu že prej delala osem let, se na razpis za njegovo vodenje ne bi prijavila. Do sedanjih rezultatov bi tudi veliko težje prišla. To je zapleteno delovno mesto, ni mesto, kjer bi človek začel svojo kariero. (smeh)

Ali ste kdaj razmišljali, da bi odšli kam ven, glede na to, da ste poznavalka sveta kulture tudi onkraj naših meja?

O tem sem razmišljala, ko sem bila mlajša. A te laskave ponudbe so prišle ravno takrat, ko sem postala mama (Uršula Cetinski je mama 19-letnega sina Filipa, op. p.). Novo okolje je še težja okoliščina, ko se je treba uveljaviti v prostoru, ki ga ne poznaš. To je možno, preden si človek oblikuje družino, kasneje pa veliko težje. Ena ponudba je prišla tudi iz avstralskega Melbourna, zdelo se mi je vau, super. Če ne bi imela družine, bi šla z veseljem.

Kdo so trenutno vaši najljubši umetniki?

Teh je res zelo veliko. Zdaj, ko sem malce starejša, se veliko bolj posvečam resni glasbi; prej sem bila z mislimi predvsem v gledališču. Poleg tega bolj intenzivno spremljam, če se le da, muzeje in galerije. Zdaj se v Cankarjevem domu skupaj s kolegi ukvarjamo z vsemi umetniškimi zvrstmi in to sem izkoristila za še bolj poglobljeno srečevanje z resno glasbo in vizualnimi umetnostmi. Lani maja sem na razstavi v Guadalajari v Mehiki prvič spoznala dela umetnika Seana Scullyja, irskega abstraktnega slikarja in kiparja, ki zdaj živi v ZDA. Nisem vedela, da gre za tako pomembnega umetnika. Ustvarja samo z različnimi barvnimi ploskvami, ampak te slike so tako magične, da se zdi, da bodo izstopile iz okvirjev in se preselile v človeka. Moč njegovih slik je neverjetna. To se mi je zdelo popolno doživetje. Šlo je za razstavo slik, ki jih je ustvaril v Mehiki. V določenem obdobju življenja je potoval po deželi, bival za nekaj pesov na dan med najrevnejšimi Mehičani in ustvarjal barvne kompozicije. Slikam se pozna, kje je dobil navdih zanje ‒ odtenki barv so v Mehiki posebni, drugačni kot v Evropi. Lani septembra pa sem šla na Bienale v Benetke in obiskala baziliko San Giorgio Maggiore. Isti slikar je sredi cerkve postavil dvanajstmetrski stolp v »svojih« barvah iz zanimivega materiala. V zakristiji so bili na ogled njegovi kipi, ki so me očarali že v Mehiki. Tu je povsem preobrazil cerkev in doživetje se mi je spet zdelo popolno. Pozneje sem se seznanila z njegovim življenjem, ki ga je zaznamovala smrt najstniškega sina. Ustvaril si je novo družino in dobil še enega sina. V Benetkah se je pri zadnjih slikah vrnil k figuraliki in naslikal sedanjo ženo in drugega otroka, ki je še majhen, kako se igrata na peščeni plaži, in nastal je presunljiv triptih. Sean Scully me je lani nepričakovano presenetil, doživela sem ga v vsej siloviti moči njegovih slik.

Zasledila sem, da nimate vozniškega izpita. Ali je kakšen vzrok za to ali enostavno niste imeli interesa?

To zadnje, nisem imela interesa. Presenetljivo veliko ljudi v umetnosti in kulturi je mojega kova in ga prav tako nimajo. Nam se zdi voziti avto nekako tako, kot bi se najbrž nekomu, ki ima vozniški izpit, zdelo voziti raketo proti Marsu ‒ nekaj nepredstavljivega. V srednjih letih sem dobila željo, da bi izpit le naredila. Tako sem lani opravila izpit iz prve pomoči, a se je pri tem ustavilo. Zdaj razmišljam o nadaljevanju, kar je po svoje smešno, ker v avtošoli izgledam kot stara mama. (smeh) Ko si starejši, je zelo lepo iti kdaj v naravo in pri tem ne moledovati, da te kdo odpelje. Zato bi bil izpit, če bi ga kdaj opravila, zame nekaj razkošnega. Čeprav si še zdaj ne predstavljam, da bi se to lahko zgodilo. To se mi zdi en tak zapleten, nedosegljiv svet. (smeh)

Kako pridete v službo?

Največkrat s kolesom, tudi peš. Pozimi se me usmili kateri od kolegov, če je res slabo vreme, me spotoma poberejo in gremo skupaj. Biti brez vozniškega izpita je v današnjem času veliko breme. Življenje je bolj zapleteno, saj ne moreš z avtom po hrano, opravkih … Mož me pelje, a je zoprno nekoga stalno prositi. Zagotovo je vozniški izpit tudi pot do človekove osamosvojitve. Najbolj pametno naredijo tisti, ki ga opravijo že v srednji šoli.

Kako gledate na razvoj mobilnosti pri nas? Slovencem ni tuja ideja o letečih kapsulah. Ali si lahko predstavljate taka vozila?

Meni se zdijo leteče kapsule zanimive. Na neki razstavi sem videla, da so si ljudje iz prve polovice 20. stoletja znali predstavljati, kako bomo leteli v njih, nihče pa ni predvidel, da bo največja revolucija, ki se nam bo zgodila, digitalna. Veliko delovnih procesov in svoj način življenja smo močno podredili novim tehnologijam v smislu prenosa informacij in to je spremenilo politiko, družbene razmere, vse. Zanimivo je, da si je človek veliko lažje predstavljal nekaj, do česar še do danes nismo prišli – letenje po zraku, samovozeča vozila … –, brezžičnega prenosa informacij pa, nasprotno, niso predvideli. Ko smo imeli pred nekaj leti v Cankarjevem domu razstavo o Nikoli Tesli, se mi je zdelo zanimivo, da je proti koncu življenja v svojih zapisih predvidel posredovanje informacij globalno, po vsej zemeljski obli. Njegova vizija je bila, da bo to posredovanje brezžično, nekje je celo pisal o posredovanju glasbe brezžično. To je bila ena njegovih zadnjih vizij. Ljudem, sponzorjem, ki bi vložili sredstva v to, se je zdela tako neverjetna, da tega niso želeli narediti. Taki prebliski so v zgodnjem 20. stoletju torej že obstajali, a za uresničitev »ideje izven okvirjev« ni dovolj samo um iznajditelja, ki pripelje do realizacije te ideje, ampak potrebujemo tudi investitorja. Srečni podvigi so tisti, kjer se združita oba.

Nam se zdi voziti avto nekako tako, kot bi se najbrž nekomu, ki ima vozniški izpit, zdelo voziti raketo proti Marsu.