Volkswagen ID.7 Tourer: Sedmica skozi osmero oči

Emden? Ne delajo Volkswagnov v Wolfsburgu? Tudi, seveda, ampak tale električni ID.7 Tourer so proizvedli na obali Severnega morja, v tovarni, kjer sestavljajo Volkswagne že od leta 1964. Skupno je proizvodne linije zapustilo že 12,5 milijona avtomobilov in ni naključje, da je Emden tretje največje evropsko pristanišče za razvoz vozil po planetu. Tam so denimo nastajali Hrošči, namenjeni izvozu v Severno Ameriko. Če se omejimo na baterijsko-električna vozila, pa je ID.7 Tourer (po ID.4, ID.5 in ID.7) četrti električni Volkswagen iz tamkajšnjih hal. Karavan, končno! Lepo je videti, da ta družinska, poslovna in tudi sicer ena izmed najbolj smiselnih karoserijskih različic avtomobilov živi dalje.

Čista, urejena in prostorna notranjost

Kot ljubitelj nostalgičnih, analognih števcev sem zelo vesel, da so pred voznika namestili skoraj minimalističen zaslon(ček), verjetno manjši od tistega na vašem pametnem mobilnem telefonu. Zakaj je to po mnenju vseh štirih tokratnih voznikov dobro in pravilno? Ker so na njem prikazane res le vozniku najbolj pomembne informacije, ne pa tudi, denimo, velik logotip trenutno izbrane radijske postaje. Da so nujne informacije še bližje vidnemu polju, je pred voznikom tudi izklopljiv projicirni zaslon. Manjši zaslon pred voznikom ima še eno koristno posledico: levo od njega, torej med stranskim steklom in zaslonom, je več prostora za usmerjevalnik zraka, ki prijetno hladi ali greje. Skratka, mali zaslon se zdi eden pomembnih korakov naprej oziroma nazaj. Ker pa se piše leto 2025 in drugače pač ne gre, je na sredinski konzoli našel svoje mesto ogromen zaslon, recimo mu kar tablični računalnik, ki je postavljen vodoravno.

Položaj za volanom je naraven in udoben, noge imajo dovolj prostora v vseh smereh (tukaj mislim predvsem na širino), komolci pa najdejo oblazinjen naslon v primernem položaju. Še en “klasičen” element: volan je ostal lepo okrogel (le spodnji rob je rahlo ravno prirezan) in krepak tako v premeru kot debelini obroča. Občutek imaš, kot da voziš resen avtomobil. Sarah Sušnik, golfistka, sommelierka, ljubiteljica konj, tako tistih živih kot tistih pod motornim pokrovom, je komentirala, da se avto lepo pelje, a bi si želela še več povratnih informacij s ceste. Tudi na dotik občutljiva stikala so bila predmet pogovora in Sarah je ugotovila, da so bolj prijetna takšna, ki jih bolje opazimo in čutimo pod prsti, kar je navsezadnje kot predlog uporabnikov sprejel tudi Volkswagen, zato zdaj v nove modele ponovno namešča volanske tipke. Pogonu pa voznik ukazuje s premiki desne obvolanske ročice.

Med voznikom in sopotnikom, od sredinskega zaslona do naslona za komolce, teče greben s prostornim predalom, ki ga lahko zapremo na eni ali drugi strani; ima držali za dve XL-kavi za na pot in dve USB-vtičnici, tako da bosta prazni bateriji na telefonu in željo po kavi lahko hkrati potešila oba potnika spredaj. K temu prištejem še odlične sedeže, v Wolfsburgu jim je namreč uspelo zelo prefinjeno združiti nemško kompaktno udobje s francosko mehkobo, kar v praksi pomeni, da je v kabini vse pripravljeno za spočitega in svežega voznika ter potnike na daljših poteh.

Mateji Jagodic, oblikovalki notranjih prostorov, ki sicer vozi enoprostorca, je bilo recimo zelo všeč, da avtomobil ni prenizek, ko sedeš za volan. Ljubitelji križancev, ki po teh posegate predvsem zaradi udobnega vstopanja, ste slišali? Pohvalila je tudi ravno prav futuristično oblikovanje, prečiščeno in z alkantaro okrašeno notranjost, malo pa jo je zmotilo, da sredinski zaslon nekoliko izstopa, kot da bi ga tja postavili naknadno, ko so že dokončno oblikovali armaturo. Res je, izstopa. A po drugi strani prav ta “samostojnost” sredinskega zaslona omogoča, da preostale linije v notranjosti tečejo neprekinjeno, ravno, neobremenjeno z velikostjo tekočih kristalov.

Mirno lahko zapišem, da nad udobjem ne bi smelo biti pritožb. Niti spredaj niti zadaj. Prostor v drugi vrsti je odmerjen kraljevsko – ko je za volan sedel voznik Primož Bizjak iz ljubljanskega podjetja GreenGo, visok meter devetdeset, je bilo za njim še vedno dovolj prostora za udobno sedenje tudi odraslih potnikov. Nad notranjostjo Volkswagna ID.7 Tourer je bil pozitivno presenečen; pravi, da se lahko brez vsakršnega sramu primerja s premijskimi avtomobili.

Pa še o centimetrih čisto zadaj: dolžina in širina sta kombijevsko odmerjeni, je pa videti, da je nekaj globine ukradla “posoda za gorivo” – no, saj veste, baterija. Pod trdim dnom je še praktičen predal za polnilne kable. In vse to ob dolžini, krajši od pet metrov (4961 milimetrov, če smo natančni), kar pomeni, da avtomobil ne bo štrlel s parkirnega prostora.

Suveren sunek elektrike

Se gremo peljat? Po prvih metrih po Bravničarjevi in nato Celovški sem dobil vtis, da je ID.7 Tourer … suveren. Njegova velikost, masa in usklajenost podvozja mu dajejo določeno limuzinsko smerno stabilnost, primerljivo z občutkom plutja z daljšo, udobno jadrnico, torej pravo nasprotje gliserja, ki čez valove poskakuje, medtem ko se je naš ID.7 Tourer elegantno zibal in brez napora požiral neravnine na cesti. Vožnja ostane udobna in prepričljiva vse do hitrega nizanja ovinkov, ko s svojo maso vendarle da vedeti, da ID.7 ni mali Polo GTI in da fizike ne moremo pretentati.

Tekoča in dinamična vožnja gre z ID.7 odlično, dirkaško pa si ga, priznam, nisem upal voditi skozi zavoje. Več kot dve toni težak avtomobil z 286 “konji” pospešuje izjemno in ni se mi zdelo modro, da bi preizkušal, do katere meje lahko sodobna elektronska pomagala preprečijo izlet s ceste. Sem pa recimo občutil, kako deluje radarski sistem proti naletu: voznika opozori zvočno in z rdečo osvetlitvijo po celotni širini vozila pod prednjim steklom, hip pozneje pa tudi samodejno zavre. Profesionalni voznik Primož je, potem ko je prav tako prevozil nekaj kilometrov z ID.7, komentiral svoje vtise: “Vozilo je izredno stabilno, odzivno, a hkrati elegantno. Glede na to, da kot voznik dajem vedno na prvo mesto potnika v avtomobilu, sem prepričan, da bo na račun izredno prostorne kabine in udobja zadnjih sedežev deležen pozitivne izkušnje, in to tudi na daljših poteh.” No, to nas vse zanima: kako se na dolgih poteh obnese električni ID.7 Tourer?

Daleč, a ne prehitro

Ko sem sedel v avtomobil, je doseg pokazal 410 kilometrov; čez deset kilometrov je kazal številko 413, in ko sem po znanih regionalnih cestah kolovratil kot običajno, je poraba kazala med 16 in 17 kilovatnih ur za sto kilometrov. Za primerjavo, v času pionirskih poskusov z električno gnanimi avtomobili v koncernu Volkswagen, torej pred kakšnim dobrim desetletjem, je imel podobno porabo miniaturen, a legendarni Volkswagnov e-Up. Pri hitrosti 90 km/h je bila poraba našega avtomobila izredno varčnih 11 kWh/100 km. Vemo, da je na avtocesti težko oziroma ni priporočljivo zadrževati hitrosti med 90 in 110 km na uro, vsakršen nadaljnji pritisk stopalke za plin pa številko seveda poveča za nekaj kilovatov. Tovarna tudi zaradi tega za ID.7 Tourer navaja pri kombinirani vožnji povprečno porabo 14,4 kW/100 km.

A dejstvo je, da se ta segment avtomobilov uporablja tudi za premagovanje dolgih avtocestnih kilometrov. Tam vam bo potovalni računalnik hitro pokazal, da eksponentno naraščanje sile zračnega upora baterijskemu sklopu ni pogodu. To je bil tudi edini pomislek našega voznika, ki veliko prevozov svojih strank opravi na daljših relacijah – do Italije, Nemčije, Švice ali juga Dalmacije. In čeprav se je treba držati prometnih predpisov, se včasih tudi malenkost mudi. Takrat je, kljub vedno boljšim dosegom in vedno hitrejšemu pretakanju električne energije, zanj še vedno v prednosti motor z notranjim zgorevanjem.

Je to dovolj?

Mateja meni, da je približno 400 kilometrov dosega dovolj za 98 odstotkov njenih službenih poti, ki jo večinoma vodijo po Sloveniji, do Istre in Krka. Tista preostala dva odstotka pa sta dve poti do Makarske, kjer je na primer bdela nad urejanjem notranjosti luksuznega stanovanja. Ni kaj, potreben bi bil postanek nekje pri Zadru. Vozi rada, vozi veliko in različne avtomobile. Tourerja je brez zadržkov zapeljala skozi mesto in bočno parkirala pred kranjskim lokalom Projekt Burger, kjer smo bili dogovorjeni. Naš ID.7 bi ji lahko pomagal parkirati, a je, verjetno kar iz navade, raje parkirala samostojno. Da na svet gleda z drugačnimi očmi kot večina, mi je bilo jasno že, ko sem omenil, da bi se s fotografom rad dobil v kakšnem malo bolj moderno opremljenem prostoru – takoj je stresla iz rokava nekaj kavarn in gostiln v obroču 15 kilometrov okrog Kranja. Mateja je v avtomobilu pohvalila tudi dober avdio sistem in udobno zvočno izolirano kabino.

Sarah Sušnik je golfistka, kakršnih verjetno ne poznate prav veliko. Šolala se je na srednji strojni šoli v Kranju, študij nadaljevala na Fakulteti za strojništvo v Ljubljani, smer letalstvo, in postala letalski inženir. Zgornje meje hitrosti nismo smeli preizkušati, saj nismo šli na nemške avtoceste, a ovinke je Sarah rezala bolj, kot bi si želel sopotnik. “Avto lepo uboga, stabilen je, le volana morda ne čutim najbolje,” je komentirala. Ko bo enkrat morala na zadnjem sedežu voziti naraščaj, bo verjetno iskala svoje prevozno sredstvo v takšnem družinskem, a udobnem in hitrem avtomobilu. Všeč ji je, da je kakovostno izdelan in ima elegantno notranjost. Pohvalila je minimalistične linije, pa tudi notranjo prostorsko zračnost, h kateri pripomore panoramska streha: “Nujno, brez tega ga nočem!” Po drugi strani se je težko sprijaznila z omejeno najvišjo dovoljeno hitrostjo, ki je pri električnem ID.7 nižja kot pri bencinarjih ali dizlih, ter dejstvom, da ob zelo dinamični in hitri vožnji trpi doseg. Pogovarjala sva se tudi o tem, da ima večina novih avtomobilov ogromne zaslone, za katere ne ve, če so res nujno potrebni, saj so vsi podatki z navigacijo vred dobro vidni tudi že na nekoliko manjših ekranih. Ampak, kot rečeno, stvar trendov in okusov.

Primož Bizjak, ki skrbi za varne in udobne poslovne, turistične in protokolarne prevoze, je zaključil, da električni avtomobili vse pogosteje služijo tudi za takšne potrebe. Ker običajno potnika pelje v eno smer, denimo na letališče ali z njega, ima vedno dovolj dosega do načrtovanega cilja, v obratni smeri, ko je navadno sam, pa zmeraj najde nekaj časa in kakšen razlog za postanek. K temu je dodal še en dober komentar: “Vožnja brez odmora do 700 kilometrov oddaljenega Züricha ni niti zdrava niti varna.” Na dolgih poteh, kjer prevozi človek več kot 350 kilometrov, je postanek nujen, hkrati pa se ID.7 lahko hitro in učinkovito napolni – za naslednjih toliko kilometrov. To ne pomeni, da bodo vsi dosedanji lastniki TDI-jev nemudoma posegli po električnih ID-jih, a tudi v primerjavi pogledov skozi oči različnih uporabnikov takšna menjava postaja vse bolj smiselna in racionalna. Za vse naše uporabnike bi bil novi ID.7 Tourer ob želenih okoliščinah zagotovo  primerna alternativa za avto, ki ga vozijo zdaj. In bo res tako? Morda preverimo čez nekaj let.