Več kot ležanje na plaži
Dominikanska republika je za mnoge pojem »all-inclusive« počitnic na toplem, ko sta v Evropi jesen in megla ali zima in sneg. Za bolje poučene je karibski otok Hispaniola, kjer se nahaja Dominikanska republika, izvorna Amerika, saj je Krištof Kolumb leta 1492 na ameriško kopno prvič stopil prav tu. Torej ima vse prvo, kar je danes ameriškega ‒ prvo naselje, prvo mesto, prvo katedralo … Od tedaj se je na karibskih otokih odvilo veliko zgodovine in današnja Dominikanska republika skoraj nikjer več ne spominja na čas Kolumba in njegovih sodobnikov.
Gre za državo ogromnih kontrastov, družbenih razlik in dveh svetov. Prvega, ki ga poznajo v čudovitih hotelih premožni evropski in ameriški turisti, in drugega, ki za večino prebivalcev pomeni dominikanski vsakdan. Z VW Jetto 1.4 TSi, ki jo proizvajajo nedaleč od tod, v Pueblu v Mehiki, smo poskušali zaznati utrip predvsem te druge, bolj raznolike in zanimive Dominikanske republike.
Država je velika kot dve Sloveniji, a ima petkrat toliko prebivalcev. Večinoma mešancev med španskimi in ostalimi priseljenci, sužnji iz Afrike, ki so jih stoletja naseljevali evropski kolonizatorji, ter nekdanjimi Indijanci ljudstva Taino, ki so živeli tu pred Kolumbovimi osvajalskimi pohodi. Resnici na ljubo, Taine so kolonialni vojaki večinoma pobili in danes ostaja nanje v mnogih delih države le še arheološki spomin. Tudi odnos do te preteklosti je v družbi različen in je v zadnjem času predmet javnih razprav. Med vožnjo z Jetto po državi sem na radiu ujel pogovorno oddajo, kjer so razpravljali o vlogi in odnosu do svoje zgodovine. So bili Španci in Kolumb res junaki, osvoboditelji, ljudje, ki so odkrili Ameriko? Ali so bili le osvajalci, lovci za naravnimi bogastvi? Se je Dominikanska zgodovina res začela leta 1492, kot veleva uradna zgodovina in v tej veri vzgaja vse naslednje generacije? Zdi se mi, da se tudi odnos do lastne zgodovine v Dominikanski republiki vendarle spreminja.
Po navadi se potovanje turistov začne v Punta Cani, naselju na skrajnem vzhodu otoka, kjer pred 50 leti ni bilo še ničesar. Dobesedno ničesar. Ko so leta 1980 zgradili mednarodno letališče za razvoj turizma, se je začel razcvet »all-inclusive« ponudbe, ki danes predstavlja vir skoraj polovice dominikanskega BDP-ja. Okrog Punta Cane so desetine kilometrov daleč ob vsej obali posejani le bolj ali manj razkošni hotelski kompleksi, ki jih ob peščenih plažah krasijo mogočna kokosova drevesa in turkizno toplo morje. Raj na zemlji, bi lahko rekli.
Razvoj tega turizma je bil tako nagel in mogočen, da zdaj v državi trpijo pomanjkanje električne energije in se dušijo v smeteh. Teh niti na uradnih odlagališčih ne morejo učinkovito razgrajevati, kaj šele na divjih smetiščih, ki jih najdete povsod po državi ogromno ‒ seveda daleč od oči bogatih turistov. Za domačine je ta turizem dvoje hkrati ‒ blagoslov, ker imajo zaradi tega več možnosti za zaposlitev in zaslužek, ter obup, ker so potisnjeni v preživetje na robu revščine, saj z dvema ali tremi dolarji na dan oziroma mesečno plačo manj kot 150 evrov ne morejo živeti nam podobnega življenja, ko nas gledajo v hotelih, na plažah, v restavracijah …
Moderna Jetta 1.4 TSi, s katero smo križarili po Dominikanski republiki, je tu avto za redke izbrance, saj je s ceno okrog 20 tisoč evrov večini nedostopen. Volkswagnov je na cestah malo, prevladujejo ameriški, kitajski, korejski in japonski avtomobili, po navadi iz druge ali tretje roke. Uvoženi avtomobili so rabljeni, trg novih pri uradnih zastopnikih in prodajalcih, kot ga poznamo v Evropi, je zelo majhen. No, zato pa je toliko več skuterjev in majhnih motorjev, na katerih se prevažajo s prtljago vred do štirje potniki, brez čelad ali kakršnekoli druge zaščite. Učinkovito prevozno sredstvo na dveh kolesih za 200 do 300 dolarjev je še vedno najbolj dostopna mobilnost za večino Dominikancev.
Vožnja po Dominikanski republiki je nevarno početje. Pravila upoštevajo le redki, predvsem ponoči je vožnja podobna ruski ruleti. Vsepovsod drvijo skuterji brez luči, tudi avtomobili jih imajo prižgane le občasno, pešci, kolesarji in motociklisti prečkajo ceste kjerkoli in brez opozorila, enako je tudi na avtocestah, kjer zlahka ‒ upajte, da pravočasno ‒ opazite motociklista, ki se ponoči pelje ob robu prehitevalnega pasu v vašo smer brez vsakršne luči … Ni presenetljivo, da v Dominikanski republiki zabeležijo kar 28 žrtev prometa na sto tisoč prebivalcev letno, približno šestkrat več kot v Sloveniji.
Okolica Punta Cane oziroma njeno zaledje je ravninsko in tu na poljih še vedno prevladuje sladkorni trs. Razvoj pridobivanja sladkorja sega v drugo polovico 19. stoletja, zlate čase ali »ples milijonov« pa je sladkor doživel v času prve svetovne vojne, ko je njegova cena segala do neba. Pridobivanje sladkorja je eno najtežjih poljskih opravil na svetu. Zato je zelo težko dobiti delavce zanj, največ jih danes prihaja iz še mnogo bolj revnega Haitija na drugi strani otoka, nekoč pa so to delo opravljali afriški sužnji. Proizvodnja je danes večinoma v državni lasti, vasi v tem delu države so še vedno zelo revne, delavci pa nesrečo po navadi utapljajo v stranskem odpadnem proizvodu sladkorja, poceni rumu.
Zgledna in plačljiva avtocesta povezuje Punta Cano ob obali karibskega morja z glavnim mestom države, ki ga boste dosegli v treh urah vožnje po predpisih, torej s 100 kilometri na uro. Če boste vozili hitreje, lahko teh dobrih 200 kilometrov premagate v dveh urah in pol. Pri čemer velja upoštevati, da policija meri hitrost na veliko mestih, a z desetimi dolarji boste odpravili tudi to nevšečnost.
Na poti ni veliko zanimivega, priporočljiva pa sta dva ovinka. Najprej v mesto Higüey, ki je križišče poti in trgovski center. Iz časa špansko-francoskih spopadov na otoku in zaradi španske zmage pri Limonadi 21. januarja leta 1691 je mesto postalo romarsko središče. Nizka gotska cerkev sredi hiš za malim trgom je dolgo spominjala na to, danes pa vse drugo v mestu zasenči bazilika Nuestra señora de la Altagracia. Temeljni kamen zanjo so položili leta 1954, končali in posvetili v katedralo ter baziliko pa so jo leta 1981.
Pod mogočno betonsko stvaritev sta se podpisala, pomenljivo, prav francoska arhitekta A. J. Dunoyer in Pierre Dupré. Betonski loki so visoki več kot 80 metrov, njeni zvonovi pa največji v vsej Ameriki. Vsako leto 21. januarja je v mestu na tisoče romarjev, ki prihajajo sem z vsega otoka, torej tudi z njegovega zahodnega dela, ki pripada državi Haiti. Vsi prihajajo častit devico iz Altagracie. Ker smo vendarle na Karibih, se zvečer romanje spremeni v ulično zabavo z glasbo in plesom.
Na karibski južni obali je še slikovito mestece Bayahibe, ribiška vasica, ki jo je preporodil turizem. Je namreč izhodiščna točka za celodnevne izlete na otok Saona, ki je nacionalni park, ob tem pa je ob obali tudi veliko priložnosti za potapljače. Bayahibe je oaza individualnega turizma. Tu je vse polno majhnih hotelčkov in prenočišč za ljudi, ki želijo Dominikansko republiko odkrivati sami in po svoje. Na vsakem koraku boste našli napis »pizzeria«, saj je Bayahibe kraj, kjer domuje največ priseljenih Italijanov na otoku.
Streljaj od tod je mesto La Romana, ki turistu ne nudi ničesar zanimivega, je pa na njegovem robu zraslo ogromno naselje vil Casa de Campo, ki se razteza na 30 tisoč hektarjih. Zgradil si ga je ameriški industrialec in baron sladkorja Charles Bluhdorn v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Ob naselju je mednarodno letališče, v njem pa hotel, igrišče za golf, pristanišče, trgovine, butiki, restavracije, igrišče za polo. Bluhdorn je namreč želel tu ustvariti zbirališče »jet seta«. Kar mu je tudi uspelo. Tu sta se recimo poročila Michael Jackson in Lisa-Marie Presley, sem redno zahaja Beyonce … Sredi tega kompleksa so zgradili Altos de Chavon, umetni sredozemski kraj s trgovinami in lokali, kjer ti turisti preživljajo čas z mislijo na kakšno italijansko srednjeveško vasico.
Santo Domingo je mogočna, trimilijonska, a povsem kaotična prestolnica države, kjer lahko ure in ure preživite v nepopisni prometni gneči na avenijah in cestah. Zato je za turiste zanimiv le Ciudad Colonial, njeno staro mestno središče. Večina znamenitosti iz časa kolonizacije je neverjetno dobro ohranjenih in vzdrževanih. Od katedrale, dominikanskega samostana, dela mestnega obzidja in rezidence prvega guvernerja Nicolasa de Ovande iz leta 1504 pa do Pantheona Nacionala, nekdanje jezuitske cerkve, ki jo je diktator Trujillo leta 1955 spremenil v narodni Pantheon. Grobnico pomembnih Dominikancev straži garda noč in dan, ogromne lestence v Pantheonu pa je svojemu prijatelju Trujillu poklonil španski diktator Francisco Franco.
Ko govorimo o Dominikanski republiki, ne moremo in ne smemo mimo Rafaela Trujilla, ki je državo in svoje rojake več kot 30 let držal v eni najbolj krutih diktatur 20. stoletja. Vojak, ameriški protežiranec, ki je leta 1930 z državnim udarom prevzel oblast, je brutalno zatiral in pobijal vse drugače misleče, izvedel pokol v državi živečih Haitijcev in s policijskim nasiljem zlomil vsak upor. Na koncu so ga rojaki, spet s pomočjo Američanov, leta 1960 vrgli z oblasti in leto zatem v atentatu ubili. Trujillova doba je močno zaznamovala družbo in posledice tega krutega in dolgega obdobja na vseh področjih čutijo v državi še danes.
V Ciudad Colonialu se za nadaljevanje poti ponuja več možnosti. Lahko se odpravite proti praznemu in zelo osamljenemu jugozahodu države ob meji s Haitijem ali po avtocesti dobrih 100 kilometrov na severozahod do Santiaga, drugega največjega mesta v državi, kjer gojijo tobak in proizvajajo cigare. Od tod prihajajo najboljše cigare na svetu, kar je posledica politične krize na Kubi. Že prej so v Dominikanski republiki izdelovali cigare, sicer slabše kakovosti, za večinoma domačo uporabo, ob revoluciji Fidela Castra pred več kot pol stoletja pa so odlični izdelovalci havank pribežali s sosednje Kube v okolico Santiaga in zdaj veljajo tukajšnje cigare za najboljše na svetu. Pogosto imajo še vedno kubanska imena.
Sever Dominikanske republike je mnogo manj turistično razvit, atlantska obala ima prav tako čudovite peščene plaže, a bolj razburkano morje, zato je tu raj za kajtarje in deskarje, skratka za razvoj individualnega turizma. Costa Dorada, še eno mesto v mestu, le streljaj od pristaniškega mesta Puerto Plata, je s svojimi razkošnimi hoteli in mondenimi stanovanji morda izjema. Velik razvoj je v zadnjih letih doživel tudi slikoviti kraj Las Terrenas na polotoku Samana, izza katerega se dviga gorovje in ponuja povsem drugačen občutek od ostalih letoviških krajev na otoku. Polotok Samana je poln naravnih znamenitosti, čudovite narave v notranjosti, slapov in možnosti za treking oziroma jahalne izlete, ima pa tudi najlepše plaže v Dominikanski republiki. Te se za mnoge končajo, kjer se konča cesta pri vasici Las Galeras; za bolj iznajdljive in avanturiste pa je s čolnom ali s konji mogoče najti še veliko osamljenih in čudovitih rajskih plaž. Las Terrenas je zaživel predvsem med mladimi ter samostojnimi popotniki. Ob potovanju po otoku se mi je zazdelo, da je prav Samano in Las Terrenas kriza zaradi pandemije in upada turistov najhuje prizadela. Organizirani turizem v hotelih okrog Punta Cane si je precej hitreje opomogel od povsem drugačnega turizma, ki se je počasi razvijal na polotoku Samana.
Hitra in plačljiva cesta skozi nacionalni park Los Haitises v dobri uri pripelje nazaj do Santa Dominga, kjer lahko sklenemo naš površni vtis o tej zelo stari, a že dolgo samostojni karibski državi. Dominikanska republika je naravno bogata dežela razmeroma revnih ljudi, ki jih je zgodovina bolj bičala, kot pa razvajala. Turizem je daleč najpomembnejša gospodarska panoga v državi, ki obiskovalcu ponuja tudi veliko kulture, glasbe, zgodovine in narave. Res bi bilo škoda, če bi večino morebitnega »all-inclusive« dopusta preživeli le v hotelu. Ko zapustite razkošje takšnega hotela, se ponudi drugačna, zelo barvita karibska dežela. Ob na vsakem koraku vidni skromnosti, celo revščini, se pred vami odpira po navadi nasmejana in s soncem obsijana dežela prijaznih in preprostih ljudi, ki radi predvsem pojejo in plešejo.
Naša testna Jetta je vse vrste cest, tudi makadamske, prestala z odliko in brez vsake težave. Prostoren avto, ki nas je prevažal, je imel z bencinskim štirivaljnim motorjem s 147 KM in menjalnikom DSG dovolj moči za vse potrebe. Vgrajene je imel varnostne in asistenčne sisteme prejšnje generacije evropskih avtomobilov in veliko druge opreme za udobje pri vožnji.
Klimatska naprava je pri zunanji temperaturi okrog 35 stopinj Celzija ves čas prijetno hladila potniško kabino. Po skoraj tri tisoč prevoženih kilometrih po dolgem in počez se lahko nostalgično spomnimo na avto z imenom Jetta, ki je nekoč vozil potnike tudi po slovenskih cestah ‒ predvsem takšne, ki so želeli Golfa in limuzino v enem avtomobilu. V obeh Amerikah in v Aziji ljudje še vedno radi kupujejo klasične limuzine, saj želijo imeti prtljažni prostor povsem ločen od kabine ‒ najverjetneje zaradi varnosti, saj je prtljaga skrita pod pločevino in jo je težje opaziti in posledično ukrasti skozi potniško kabino.
