Več kot film, več kot Sarajevo

Sarajevski filmski festival

Sarajevski filmski festival velja na Balkanu za najbolj priljubljen festival, pa ne samo filmski. Britanec Mike Leigh, eden od režiserjev, ki so zdaj že njegovi redni častni gostje, je nedavno rekel, da je ta festival več kot film in več kot Sarajevo. Nekoč, ob njegovih začetkih, nemara celotno poldrugo desetletje, smo resnično imeli občutek, da ta manifestacija dokazuje, da umetniki na Balkanu lahko sodelujejo tudi takrat, ko politika ne more. In s tem se v tistih časih ni bilo težko strinjati. 

Danes je to velik festival z več kot sto tisoč obiskovalci, močnimi sponzorji, vse bolj razvejeno organizacijo, nekaj sto akreditiranimi novinarji z vsega sveta in seznamom zvezd, ki je vsako leto daljši. Med njimi so Robert De Niro, Angelina Jolie, Brad Pitt, Emile Hirsch, Orlando Bloom, Daniel Craig, Danny Glover, John Malkovich, Morgan Freeman, Oliver Stone, John Cleese, Steve Buscemi, Michael Fassbender, Jeremy Irons, Bono Vox, Nick Cave, Coolio, Stephen Frears, Mickey Rourke, Michael Moore, Gérard Depardieu, Darren Aronofsky, Sophie Okonedo, Gillian Anderson, Kevin Spacey, Eric Cantona, Benicio del Toro, Tim Roth in mnogi drugi.

Zaradi ljubezni 

Bržčas bo veljalo, da njegova priljubljenost izhaja iz izvora samega; ustanovljen je bil konec oktobra 1995, med obleganjem mesta, ko je vsak odhod od doma pomenil morebitno smrt. Ampak gledalci so vseeno prišli, petnajst tisoč jih je bilo in lahko so si ogledali 37 filmov iz 15 držav. Danes si običajno ogledajo filme iz 60 držav. 

Sarajevski filmski festival pomeni predvsem druženje, druženje ljudi, ki gojijo ljubezen do filma. Na Čaršiji, na ploščadi pred Narodnim gledališčem ali v Obala Meeting Pointu, rojstnem kraju festivala, se gledalci lahko srečajo z vsemi omenjenimi imenitnimi igralci in režiserji, ki niso postavljeni za zid in nedostopni, kot smo vajeni na mnogih drugih festivalih. Po napornih festivalskih dneh lahko v katerem izmed klubov srečate Kevina Spaceyja in zaplešete z njim ali z Abelom Ferraro, ameriškim režiserjem in kraljem neodvisne scene, pojeste najboljše čevapčiče, z Nickom Noltejem odigrate najhitrejšo partijo šaha na svetu, prisluhnete Angelini Jolie in iz prve roke izveste, da njeno humanitarno delo izvira iz časov pred igralsko kariero.

Tudi Bono iz U2

Letos se je na festivalu po desetih letih znova oglasil tudi nemški režiser Wim Wenders, ki je predstavil restavrirano različico kultnega filma The Million Dollar Hotel, ki ga je v Sarajevu pokazal pred več kot 20 leti. Do zadnjega kotička napolnjeni dvorani Narodnega gledališča – predtem pa nekaj ducatom čakajočih vreščečih oboževalcev – je ob prejetju častnega srca Sarajeva, nagrade za življenjsko delo, sporočil, da je globoko ganjen, da se je lahko vrnil, čeprav je bil zadnje tedne sredi snemanja novega filma. Predvajali so retrospektivo njegovih izbranih filmov ter omenjeni restavrirani film, ki mu je prinesel srebrnega berlinskega medveda. Sicer pa je nemški filmar in trikratni nominiranec za oskarja, ki se je podpisal tudi pod dokumentarec Buena Vista Social Club, na festivalu vodil delavnico masterclass. 

Malo kasneje se mu je na odru pridružil še Bono Vox, pevec skupine U2, ki je za film prispeval glasbo, in tudi on izjavil, da je dobro spet biti v Sarajevu. Da se zdi, kot da ga že dolgo ni bilo, a da je čas vendarle hitro minil. Irski rokerski superzvezdnik je s Sarajevom tesno povezan že skoraj tri desetletja. Vse od takrat, ko ga je eden od ameriških humanitarnih delavcev nižjega ranga, ki se je po naključju mudil v Dublinu, vprašal, ali bi lahko kaj storil, da bi svetovna javnost postala pozorna na Sarajevo. Pisalo se je leto 1992. Leto kasneje so U2 med koncertno turnejo Zoo TV Tour na nastopih preko satelita v živo predvajali posnetke napadov na Sarajevo. Septembra leta 1997 so v Sarajevu nastopili. Bono je svoje spomine, občutenja glede mesta, strnil takole: »Zdi se, kot da Sarajevo obstaja kot dve mesti, resnično in namišljeno. Tisto, v katerem živite, delate in ga mi obiskujemo, in ono drugo, mitsko, ki ga nosimo po svetu s seboj – zabavno in čarobno Sarajevo. Sarajevo je zame še vedno prostor več sobivanj. Čudovito mesto s čudovitim festivalom, ki je kot vezivno tkivo med dvema mestoma, resničnim in imaginarnim.« 

Sarajevo, ljubezen moja

Velikansko filmsko platno letnega kina, morda celo največje v okolici, so razvili med 13. in 20. avgustom, ko se je v bosanski prestolnici za čislano filmsko priznanje, srce Sarajeva, potegovalo 48 filmov v štirih tekmovalnih kategorijah – igrani, dokumentarni, kratki in študentski. Tudi slovenski filmi so bili poleg. »Atmosfera na sarajevskem filmskem festivalu se ne more primerjati z nobenim drugim festivalom na svetu, na katerem sem kdaj bil,« je nekoč povedal Peter Mullan, »in ni jih bilo ravno malo.« Doživetje, ko gledaš film na prostem, v Metalcu, ko dva, tri tisoč ljudi sedi s pivom v roki in si tu in tam prižge cigareto … To je preprosto fenomenalno. Poleg tega Sarajevčani znajo proslavljati in častiti.

Vsakič, ko sedemo v hladno temo kinodvorane ali hlad kina pod nočnim sarajevskim nebom open aira, je prva stvar, ki jo vidimo na temnem zaslonu, zapis: Sarajevo, mon amour. Sarajevo, ljubezen moja. Zgodba, ki sega v same začetke festivala. Zgodba o modni oblikovalki Agnes B., Parižanki, ki je – pretresena nad pokolom na sarajevski tržnici – izdelala majice s srcem v podporo meščanom Sarajeva. Ni nenavadno, da vsi, ki iz rok direktorja festivala Mira Purivatre prejemajo srce Sarajeva, govorijo o velikem srcu tega mesta in o tem, da se v Sarajevo vračajo kot domov. »Nič čudnega,« je pred leti izjavil Robert De Niro. »V tem mestu je nekaj, zaradi česar se vračaš.«

Po rdeči preprogi

»Tu sem bil pred vojno, med vojno in po vojni,« je dejal tudi oskarjevec Pawel Pawlikowski, ko je na open airu pred večtisočglavo množico predstavil film Hladna vojna o nemogoči ljubezni pianista in folklorne pevke na Poljskem v času hladne vojne. V to mesto se je zaljubil, ko je prvič videl film Se spominjaš Dolly Bell Emirja Kusturice. Odtlej raziskuje balkansko kulturo. »Ko smo leta 2003 začeli s tekmovalnim programom, s katerim smo želeli spodbujati in promovirati regionalno kinematografijo, torej avtorje iz držav nekdanje Jugoslavije, Madžarske, Romunije, Bolgarije, Albanije, Avstrije in Turčije, si nismo mogli niti misliti, da bo imel leta kasneje tak uspeh,« je dejal Purivatra. »Sprva so bile projekcije še napol prazne, v zadnjih desetih letih pa je tekmovalni program deležen velike pozornosti mednarodnih in domačih medijev.«

Zdaj Purivatra ve, da je pomembno, da je vztrajal pri rdeči preprogi, za katero so mnogi mislili, da ne spada v Sarajevo: »Vsi avtorji, ki se mesece, leta trudijo, da posnamejo svoj avtorski projekt, si zaslužijo, da se za nekaj minut svečano oblečeni sprehodijo po rdeči preprogi, na voljo kameram in fotoreporterjem, da skupaj praznujemo njihov dosežek. Vsak film je za nas praznik.« Ko se projekcije filmov končajo, se zdi, da je mesto v iskanju najboljše zabave, lokali so nabito polni, povsod vidiš srečne, ožarjene obraze, mednarodni ustvarjalci se družijo z lokalnimi prebivalci in skupaj obiskujejo festivalske dogodke, kot je bil recimo tisti v Domu armije. Vsako leto imaš občutek, da so vmes zrasli novi hoteli, novi klubi, vsako leto je gneča na ulici bolj neznosna, vsako leto je težje dobiti taksi, sploh ponoči, ko se končajo zadnje projekcije filmov. 

Sarajevski taksisti 

O vsaki vožnji s taksijem bi lahko nastal kratki film z neobičajnim, včasih nadrealističnim obratom. Ko je kolegica na svojo zadnjo noč festivala po zadnji projekciji ujela taksi na ulici ob reki Miljacki, je bil taksist mladenič z zamišljenim pogledom, tiste vrste, ki ne govori. Potem mu je malce potožila zaradi hotela na hribu nad Baščaršijo, ki ni ravno blizu festivalskega dogajanja, sploh če moraš po tridesetih stopinjah Celzija večkrat na dan tja in nazaj. Z nasmeškom jo je pogledal in rekel, da se zdaj vendar vozita po eni najbolj zanimivih četrti v mestu, Medresi. »To vem, ker sem živel tukaj,« je dejal s ponosnim, malo nostalgičnim nasmeškom. »Poglejte, tam, v tisti hiši spodaj je živel Goran Bregović, v vzporedni ulici Abdulah Sidran, tamle čez Predrag Pašić, legendarni nogometaš, ob hotelu je ena še redkih preživelih brivnic, na tem križišču je Nele nabiral svoje štose in skeče za Top listo nadrealistov,« je razlagal z žarom v očeh. 

Nadrealiste je sicer gledal po vojni. Ko se je začela vojna, je imel osem let. Otroštva je bilo konec, ko je ravno na tem križišču, kjer je zdaj ustavil avto, strel ostrostrelca pred njegovimi očmi zadel njegovega najboljšega prijatelja naravnost v čelo. Potem sta četrt in ulica Medresa tako kot večina predelov Sarajeva dobili drug izraz, smrti so postale del vsakdana. »Če bi vam pripovedoval o tem, kako se prebijaš čez trupla, čez granate … Morda je bilo prav na tem koncu najhuje,« je dejal in obmolknil. Iz molka se je počasi izvila povsem druga zgodba. Take zgodbe so in bodo del mesta; za vso toplino, gostoljubnostjo in šarmom prebivalcev včasih, v trenutkih, ko blišč in glasba iz sosednjih lokalov prenehata, zaslišiš tudi njihovo bolečino.