Featured
Strast do Volkswagnovih starodobnikov Aca okupira že več desetletij. To je njegova zgodba.

Spoznajte Aca in njegove VW starodobnike

Franc Grčar se je upokojil pred manj kot pol leta. Prijatelji ga kličejo Aco. Tudi nam se je tako predstavil. Aco je strasten človek. Kljub pokoju so njegovi dnevi polni opravkov, polni aktivnosti in hobijev. »Ni prav dosti drugače, kot je bilo med službo,« nam pripoveduje. Strast do Volkswagnovih starodobnikov ga namreč okupira že več desetletij. In to je njegova zgodba.

»V podjetje sem prišel leta 1976 kot vajenec za prodajalca. Takrat smo prodajali rezervne dele za Audi NSO. Po nekaj letih pa se je firma združila s Volkswagnom in dobili smo tudi Volkswagne. Takrat so bili aktualni Hrošč, Passat, Karmann Ghia, taki, še malo starejši modeli. Takrat se je v bistvu moja kariera s Volkswagnom začela.«

Nikoli se ni prav zares končala. »Ne vem točno, katerega leta mi je znanec tega hrošča podaril. Bil je v kar slabem stanju. Bilo je dosti rje, gnilobe, vse je bilo zanič. A če smo stopili na to barko, je pač treba pluti z njo. Avto smo popolnoma razdrli, ogromno delov naredili sami, ogromno delov zamenjali. To je bilo to, a ne. Ko sem ta avto končal, sem rekel, da nobenega več ne bom obnovil, ker je predrago. Ne gre, ne morem.«

Pa kljub temu ni šlo drugače. »Ko sem bil s tapetnikom, ki je obnavljal ta avto, sedeže, tapeciral strop, sem mu rekel, da mogoče bi pa jaz imel še enega kabrioleta. Ampak originalnega, ne predelanega. Spijeva pijačo in mi reče: »Pa saj imam enega.« Sem rekel: »Nimaš ga.« »Imam.« In seveda sva se za ta avto dogovorila.« Tudi pri obnovi slednjega si je zabičal, da zadnjič obnavlja avtomobile. A kljub temu v njegovi garaži stojijo trije Volkswagnovi starodobniki. Celo več. Aco pravi, da je prostora ravno dovolj še za enega. 

Ko sem bil s tapetnikom, ki je obnavljal ta avto, sedeže, tapeciral strop, sem mu rekel, da mogoče bi pa jaz imel še enega kabrioleta. Ampak originalnega, ne predelanega.