Featured
Izlet s T-Rocom R, rasnim in čistokrvnim Nemcem s slovenskim pridihom, je bil kot naročen za odkrivanje manj znane in od turističnih tokov odmaknjene južne Slovenije.

Skrita bisera – Narave in športnosti

BESEDILO
Miran Ališič
Fotografije: Bor Dobrin

V časih, ko so potovanja v daljne kraje odmaknjena v negotovo prihodnost, smo začeli bolj in pogosteje odkrivati naravne, kulturne in zgodovinske lepote, ki so nam blizu. Včasih celo za ovinkom, le streljaj od doma. Eno od takih območij je Kočevsko, kjer so stoletja živeli nemško govoreči rojaki oziroma Kočevarji, ki jih je zgodovinska usoda razselila po svetu. Po drugi svetovni vojni je bila okolica Kočevja za običajne obiskovalce zaprto vojaško območje, v zadnjih tridesetih letih pa se zelo počasi in ne brez ovir prebuja iz svoje težavne preteklosti. Škoda, kajti Kočevsko ponuja ogromno zanimive zgodovine, kulture in neokrnjene narave. Ter sem ter tja kakšnega medveda. Izlet s T-Rocom R, rasnim in čistokrvnim Nemcem s slovenskim pridihom, je bil kot naročen za odkrivanje manj znane in od turističnih tokov odmaknjene južne Slovenije.sih, ko so potovanja v daljne kraje odmaknjena v negotovo prihodnost, smo začeli bolj in pogosteje odkrivati naravne, kulturne in zgodovinske lepote, ki so nam blizu. Včasih celo za ovinkom, le streljaj od doma. Eno od takih območij je Kočevsko, kjer so stoletja živeli nemško govoreči rojaki oziroma Kočevarji, ki jih je zgodovinska usoda razselila po svetu. Po drugi svetovni vojni je bila okolica Kočevja za običajne obiskovalce zaprto vojaško območje, v zadnjih tridesetih letih pa se zelo počasi in ne brez ovir prebuja iz svoje težavne preteklosti. Škoda, kajti Kočevsko ponuja ogromno zanimive zgodovine, kulture in neokrnjene narave. Ter sem ter tja kakšnega medveda. Izlet s T-Rocom R, rasnim in čistokrvnim Nemcem s slovenskim pridihom, je bil kot naročen za odkrivanje manj znane in od turističnih tokov odmaknjene južne Slovenije.

Skozi Gotenico in Kočevsko Reko.

Veselim se ovinkaste ceste, ki me iz Ljubljane z malo vrtljaji v motorju elegantno pelje čez Turjak do Velikih Lašč in Ribnice. Kmalu za Ribnico zberem cesto, ki zavije desno proti Gotenici. Promet se zredči, le še tu in tam pripelje mimo kakšen avto ali kombi, cesta z novim asfaltom vijuga v odprtih ovinkih, levo in desno je gozd … Hm, če zdaj na cesto skoči kakšen medved, pomislim in skrbim, da se kazalec hitrosti ne premakne občutno čez številko 100. Vem, da bi bilo s tem T-Rocom R, ki ima štirikolesni pogon, užitek peljati mnogo hitreje. A javna cesta pač zahteva nekaj samodiscipline.

Gotenica je danes vas z enim samim prebivalcem, ki se ukvarja s kmetijstvom, ob cesti pa so vidni ostanki objektov nekdaj mnogo večjega policijskega kompleksa. Urejeno »vasico«, ki to ni in šteje nekaj obnovljenih hiš, še vedno zaznamujejo policisti, ki imajo tu svoj vadbeno-oskrbni center. Ogled bi bil povezan z najavo in dovoljenji, zato sva s fotografom z najinim »Nemcem« zdrvela naprej proti Kočevski Reki. Po cesti, še vedno lepi in z blagimi ovinki, sva s T-Rocom R, udobno pogreznjena v njegove zelo športne sedeže, zdrsnila mimo kontrolne kolibe, ki spominja na čase, ko je bilo to območje zaprto. V času Jugoslavije je imela namreč tukaj slovenska oblast svoje arhive in zaklonišča, vstop na območje pa je bil dovoljen le redkim. Danes na ta čas spominja le še prazna lesena vratarnica.

Kočevska Reka je sredi dopoldneva prazna, čeprav v dveh bifejih sedi nekaj domačinov. Kakšne trgovine ali pošte v vasi ni, tudi osnovna šola v stari, a urejeni stavbi sameva, saj so otroci že na počitnicah. Tu in tam kakšen domačin ureja vrt, prometa ni nobenega. Do osamosvojitve Slovenije so imeli vsi prebivalci službe v okolici, življenje je bilo živahno, nato pa je sledilo predvsem izseljevanje. Odpeljeva se naprej. Pokrajina proti jugu postaja bolj razgibana in vse več je gozda. Cesta se spremeni v bolj ovinkasto.

Gotenica je bila nekoč bogata in velika vas, danes živi v njej le en prebivalec.

Z užitkom v ovinke.

Sedemstopenjski DSG menjalnik zelo dobro podpira avto, ki prekipeva od moči in v ovinkih kaže svoje dirkaške vrline. Kljub visokim hitrostim ostaja v ovinku dolgo nevtralen, na cestišču leži, navkljub svoji majhni medosni razdalji, zelo mirno. To gre pripisati težišču, ki je nižje kot pri običajnem T-Rocu, pri natančnem upravljanju v ovinkih pa pomaga tudi odličen progresivni servo volan, ki je že del serijske opreme.

S T-Rocom je do obnovljenega gradu Kostel, ki se dviga nad Kolpo, res le skok. Gre za srednjeveški grad, ki so ga v 14. stoletju zgradili koroški grofje Ortenburžani in sem s Koroške in Vzhodne Tirolske pripeljali nemško govoreče kmete, ki so postali znani kot Kočevarji. Kasneje so grad, ki kraljuje na ozki, strmi skali, razširjali in urejali grofje Celjski. Pomemben je bil pri obrambi pred Turki, v začetku 19. stoletja pa so domačini napadli v njem nastanjene francoske vojake, zaradi česar so ga leta 1807 Francozi požgali in porušili. Obnova je stekla šele v zadnjih letih, tako da se danes vsaj delno in na zunaj spet bohoti v nekdanjem sijaju. Z našim T-Rocom smo po ozki, strmi potki uspeli priti skoraj do njegovih vhodnih vrat. Skriti biser, vreden ogleda.

Spustimo se do Kolpe, ob kateri je speljana ozka cesta, in se napotimo proti vzhodu, navzdol ob toku reke. Cesto in mejno reko danes v skoraj celotni dolžini ločuje varovalna ograja. Pri vasici Predgrad zavijemo nazaj proti notranjosti in se vrnemo v osrednje območje Kočevskega, kjer je danes bolj malo življenja. Ceste so tu deloma še makadamske, veliko je gozdov, med vožnjo le občasno naletite na kakšno vas.

Grad Kostel, ki kraljuje na izpostavljeni skalni vzpetini nad Kolpo, je pravi biser.

Kjer so nekoč živeli Kočevarji.

Že ime Nemška vas spominja na Kočevarje, nekdanje prebivalce tega območja, ki so govorili starinsko narečno nemščino, pomešano s slovenskimi besedami. Do konca Habsburške monarhije jih je v več kot 170 vaseh živelo okrog 20 tisoč. Približno toliko kot vasi je bilo tudi slikovitih cerkva, od katerih jih danes stoji, večinoma obnovljenih, le še 23. Kočevarji so živeli skromno, mirno in daleč od prometno-političnih tokov takratnega sveta odmaknjeno življenje. Ob tem sta rasla brezposelnost in revščina, kar je botrovalo množičnemu izseljevanju, predvsem v ZDA. V začetku druge svetovne vojne so jih Nemci preselili v Posavje, od tam pa so se po vojni razselili po svetu. Danes imajo redki preostali Kočevarji svoje društvo in skrbijo za ohranjanje kulturne dediščine in jezika, kolikor ga je še ostalo.

Kočevarji, ki so jih Ortenburžani tu naselili v 14. stoletju, so govorili starinsko narečno nemščino, pomešano s slovenskimi besedami.

Koprivnik je nekoliko večja ohranjena vasica z nekaj kmetijami, cesta tu spet postane asfaltna, na njej pa smo tako rekoč sami. Odlična priložnost, da T-Roca poženem v višje vrtljaje, zato v meniju nastavim program »race«. V idili in tišini še medvedje v okoliških gozdovih slišijo rezek zvok iz štirih Akrapovičevih izpušnih sistemov, ki so na T-Roca R nameščeni serijsko. Ko pred ovinki zaviram ali spuščam lično oblikovano aluminijasto stopalko za plin, poki v izpušnih ceveh dodajajo občutek športnosti. Žal mi je, da se med vožnjo mimo vasice Onek, kjer je od nekdaj živahnega naselja ostalo le nekaj hiš, že odpre pogled na Kočevje, kjer spet zadošča program »eco-drive«.

Kočevje z novo podobo.

V mestu je že prej živelo veliko Slovencev, po vojni pa je sledilo priseljevanje iz drugih krajev Slovenije in Jugoslavije. Danes je Kočevje zaspano podeželsko mestece, vendar tudi odlično izhodišče za izlete v okolico. Rinža, ki teče skozenj, je prijetna, poletno soparo hladeča reka. Sredi mesta, kjer je nekoč stala graščina Auerspergov, danes prevladuje socialistična arhitektura. Tu stoji tudi partizanski spomenik, saj je druga svetovna vojna pustila v mestu in njegovi okolici močan pečat. Spomnite se lahko Zbora odposlancev slovenskega naroda oktobra 1943, ki je iz Kočevja poslal delegate na drugo zasedanje Avnoja v Jajce. Lahko pa se odpeljete še na izlet do Baze 20, partizanske gozdne postojanke in bolnišnice. Na tej poti lahko opazite kar nekaj pomnikov zgodovine, ki opozarjajo na grozote druge svetovne vojne in njene posledice.

S T-Rocom R dobite za 44 tisoč evrov dobesedno dva avtomobila v enem.

V vsakem primeru je T-Roc R za tak izlet prava izbira. Prava izbira je tudi, če imate drugačne namene in potrebe. Avtomobil, ki ponuja vso avtomobilsko infrastrukturo in udobje, se v notranjosti ne razlikuje prav močno od ostalih T-Rocov. Največja razlika je pravzaprav skrita v črki R, ki iz mestnega ali družinskega malčka naredi rasnega športnika. Lahko rečete, da je cena za tako majhen avto visoka, vendar pa dobite za 44 tisoč evrov dobesedno dva avtomobila v enem. Za T-Roc R lahko zatrdimo, da gre za Volkswagnov skriti biser. Podobno, kot velja tudi za Kočevsko, za katero le redko pomislimo, da bi ga obiskali in raziskali. Ne bo vam žal, četudi imate za zdaj običajnega T-Roca z le pol toliko moči, kot jo je nam ponujal R.

Volkswagen je najmočnejšega T-Roca predstavil lani na avtosalonu v Ženevi. Njegov agregat je znan že iz Golfa R. Gre za dvolitrski turbinsko polnjen štirivaljnik TSI, ki zmore 300 KM. Bencinski motor prenese na ojnico zavidljivih 400 Nm navora in tako ta mali SUV športnik do 100 km na uro pospeši v vsega 4,8 sekunde. Nekoč je bilo kaj takšnega rezervirano izključno za superšportnike. Najvišja hitrost je elektronsko omejena na 250 km na uro.