Dogodek, ki polni ljubljanske ulice že od leta 1996
Prav vsak Slovenec ve, da je Volkswagen Ljubljanski maraton največja slovenska tekaška prireditev. To mu zagotavlja zelo privlačna proga, ki poteka po lepih ulicah Ljubljane. Je dogodek, ki ne diskriminira po spolu, starosti in fizični pripravljenosti. Je dogodek, ki gradi skupnost, ki jo združuje več kot le ljubezen do teka.
Maraton, ki vsako leto konec oktobra na ljubljanske ulice pripelje množice tekačev že od leta 1996, je vsako leto odmevnejši. Sprva je bil namenjen predvsem lokalnim tekačem, kmalu pa je prerasel v mednarodno odmevno tekmovanje. S ponosom vam sporočamo, da bo letos 21. in 22. oktobra potekal Volkswagen 27. Ljubljanski maraton, ki ga že 10. leto sponzoriramo tudi mi. Ob tej priložnosti smo se pogovarjali s tistimi, ki so del dogodka že zelo dolgo ali pa celo od vsega začetka.
Sprememba življenjskega sloga, ki je prinesla nekaj več
»Na prvem Ljubljanskem maratonu sem pretekel 42 kilometrov,« pripoveduje 62-letni Dušan Svetek, ki je že leta 1996 občutil čarobnost dogodka, ki vsako leto napolni Ljubljano. To pa ni bil njegov zadnji vikend na tej ikonični tekaški stezi. »Maratonsko traso sem v Ljubljani premagal še na dveh prireditvah, enkrat pa sem se odločil za polmaraton.«
Pri Dušanu se je vse začelo s preprosto spremembo življenjskega sloga. »Vsakodnevni sprehodi z družinskim dalmatincem so bili vedno daljši, zato sem med hojo poskusil še s počasnim tekom. Ta mi je postajal vedno ljubši.« Kmalu je skupaj z družino začel obiskovati tekaške prireditve in na ta način spoznaval lepote Slovenije in sebi podobne posameznike.
»Razdalje tekem so se podaljšale do polmaratona in seveda me je zanimalo, ali sem sposoben preteči celoten maraton,« se spominja Dušan. »Svojo prvo 42-kilometrsko tekmo sem leta 1996 pretekel v Novi Gorici. Istega leta je Ljubljana organizirala svoj prvi maraton, kar me je spodbudilo, da sem se pripravil še nanj.«
Premagal je svoje lastne zmožnosti
Ni potrebno, da začnemo na polno. Dušan se je namreč odločil, da si želi le preteči 42-kilometrsko traso v celoti. »Maraton je tekma s samim seboj in seveda sem bil kljub vsemu ponosen na svoj dosežek,« pripoveduje.
Dušan še vedno hrani kar nekaj spominov iz svojega prvega Ljubljanskega maratona. »Ob prijavi smo dobili vrečko, v kateri je bila med drugim tudi majica, ki je z leti pridobila svoj dodatni značaj – madeže. Vsi udeleženci maratona in polmaratona smo prejeli tudi spominsko medaljo, ki ima danes častno mesto na moji steni.«
Iz generacije v generacijo
Ko se je leta 2008 Dušanova takrat še mladoletna hčerka Urška odločila, da želi preteči polmaraton, sta skupaj obiskala 13. Ljubljanski maraton. Njen prvi maraton je bil že naslednje leto, ko sta se ponovno skupaj podala na 42-kilometrsko razdaljo. »V spomin na ta skupni tek imam startno številko in prilogo dnevnika Delo, ki je takrat še v tiskani obliki poskrbela za evidentiranje rezultatov teka,« pripoveduje.
Zvesta udeleženka že skoraj 10 let
Pogovarjali smo se tudi z Vesno Horvat, ki se je prvega maratona kot mlada tekačica udeležila že leta 2014. Tudi zanjo prvi Ljubljanski maraton ni bil zadnji. »V tistem času sem se veliko ukvarjala s športom, med drugim tudi s tekom, zato sem se želela preizkusiti na večjem tekaškem dogodku. Leta 2014 sem se prijavila na 10, naslednje leto pa na 21 kilometrov, zgolj iz radovednosti,« pripoveduje.
Že naslednje leto sta dosegli svoj sanjski cilj
Tek na 21 kilometrov bo Vesni za vedno ostal v lepem spominu predvsem zato, ker ga je doživela s svojo mamo. »To, da zmoreva, sva želeli dokazati sami sebi. Pridno sva trenirali celo leto in bili v top formi. Med maratonom sva lepo napredovali, a se mi je na 16. kilometru strgala vez na kolenu. Zadnjih 5 km sem z mamino pomočjo »prešepala«, saj me ni želela pustiti same. To me je tako potrlo, da sva se prihodnje leto spet odpravili in dosegli svoj sanjski cilj.«
Še vedno se spominja navala adrenalina, sreče, veselja in ponosa. Na ta dosežek pa jo spominjata tudi medalja in majica, ki bosta za vedno ostali v njenem arhivu. »Letos sem tri leta po porodu in se bom maratona spet udeležila. Spodbudili so me sodelavci, šli bomo kot ekipa. Prijava mi je dala motivacijo, da sem spet začela teči,« nam je povedala za konec.
