Vas zanima, kako smo našli tega prvega Touarega? Naša detektivka Urška je na platformi Avto.net našla čeden avto, letnik 2003, nakar je telefonski pogovor z malo presenečenim prodajalcem razkril, da smo imeli neznansko srečo – prodajalec Tomaž Košak je sin preminulega lastnika, ki je septembra leta 2003 kupil prvega Touarega v Sloveniji. Tomaž je bil ob slovesnem prevzemu v salonu trgovca Autodelta v Ljubljani skupaj z očetom.
Prestiž s patino
Nekaj dni po tem klicu smo se z novim Touaregom Final Edition pripeljali na domačijo Košak blizu Šentvida pri Stični. V ogradah so ušesa našpičili konji, z dvorišča so počasi odhlačale race, v gajbicah je bila zložena sveže pobrana zelenjava in škatle domačih kokošjih jajčk za redno tedensko dostavo na dom, pod toplarjem je počival legendarni bivalnik T3 in Tomaž je pristavil kavo. V tem idiličnem podeželskem okolju smo v živo občudovali in tipali napredek dveh desetletij.
Če bi nepoznavalcu ob prizoru obeh Touaregov odvezali oči in rekli, naj najde glavno razliko, bi verjetno rekel: “Desni je terenec, levi pa … salonski terenec.” In res bo nekaj na tem: če pogledate samo platišča in gume na njih – videti je, kot da ima prvi Touareg platišča od kakšne delovne prikolice, novi pa od dirkalnika. Pri Touaregu prve generacije bi si z vklopljenim reduktorjem upal zapeljati na razdrapano gozdno vlako, pri novem bi me skrbelo parkirati na malo višji pločnik. Kljub robustnemu videzu – ali pa prav zaradi tega – moramo priznati, da se je Touareg prve generacije lepo postaral. Zdi se, da so Volkswagni te dobe narisani za večno všečnost, vsaj tistim, ki cenimo praktičnost in zadržano, nebahaško eleganco.
Tudi ko zgrabimo za krepko, skoraj kombijevsko izbočeno kljuko in si odpremo vrata v notranjost, tam ni videti, da bi bil avto iz kamene dobe. Neke druge – predvsem bolj analogne dobe – to že, v usnje odeta prednja sedeža imata občutno manj bočnega oprijema, a z lesom ozaljšana notranjost po dveh desetletjih še vedno izkazuje prestiž in kakovost. Da ima avto za seboj že 23 let, sporoča oluščeno stikalo za luči in spačeni tekoči kristali na sredinskem zaslonu med ogromnima klasičnima merilnikoma, vse drugo je, kot mora biti – funkcionalno in dobro ohranjeno.
Potrjeno zdrav
Edino tkanina na stropu ni čisto na svojem mestu, ampak za to je kriva, kot se spomni Tomaž, edina resna okvara tega avtomobila. “Enkrat je šel oče pozimi na ljubljansko tržnico, ko se je z visoke strehe usul sneg, da je cel avto kar malo počepnil. Streho avtomobila so takrat zamenjali ali jo poklepali, ne spomnim se dobro. Drugih težav nismo imeli, lahko pa vam dam številko od mehanika, Gondola ga kličemo, on pozna celotno zgodovino tega avta.”
Evo, pa sem poklical še Gondolo, Romana Černivca, in ta je potrdil, da je v dobrih 200 tisoč kilometrih poleg rednega potrošnega materiala zamenjal le izpušni kolektor in preventivno še vodno črpalko, saj se ta ne menja pri menjavi zobatega jermena kot pri običajnih motorjih. 2,5-litrski turbodizelski petvaljnik, imenovan R5, ima namreč to posebnost, da odmično gred poganjajo zobniki, zato ima ta mašina prepoznavno renčeč zvok. Res je na ta račun motor nekoliko kompleksnejši, če kaj resno zaropota; še bolj se mehaniki neradi lotevajo njegovega petlitrskega 10-valjnega brata, ki je bil prav tako na voljo v Touaregu in je pravzaprav sestavljen iz dveh motorjev R5, postavljenih pod kotom 90 stopinj. Največji navor je bil brutalnih 750 Nm …
Ostaja v vasi
No, dovolj o stari tehniki. Povprašajmo rajši Tomaža, kam vse ga je peljal Touareg. “Kupoval sem kasaške konje in z njimi tekmoval po vsej Evropi. Touareg je prikolico vlekel v Köbenhavn, Pariz, Rim, Firence … Lepo jo vleče, nikoli nisem imel težav. Ne bi ga niti prodajal, če ne bi prijatelj ponujal novejšega Transporterja, ki mi je res zelo všeč. Zato sem Touarega dal v oglasnik. Klicalo me je veliko kupcev, predvsem iz držav bivše Jugoslavije, ne da bi avto videli v živo, so ponujali neke smešne številke. Zdaj ga bo na koncu kupil sosed, tako da avto ostaja v vasi,” je razlagal Tomaž. Na koliko sta se pogodila od prvotne cene okroglih pet tisočakov evrov, nisem vrtal.
Priznam, všeč so mi avtomobili tiste dobe, saj so dovolj udobni, hitri in tudi varni, da se z njimi na cesti ne počutiš kot v starodobniku. Ampak ko sem na poti nazaj pri Ivančni Gorici v novem Touaregu izbral športni način in s tem vzmetenje približal tlom, sedež volanu in naslon spustil malo nazaj, nastavil radarski tempomat … Da o prožnosti in mirnosti trilitrskega šestvaljnega turbodizla ter zares odličnih matričnih lučeh, ki ponoči ustvarijo čarovnijo – ne da bi nasproti vozeči avtomobili signalizirali – ne govorim. Ja, moderno udobje je hudo nalezljivo. In mislim, da Touareg zares ne izumira. Kot sem razbral s svetovnega spleta, odhaja od nas le kot model z motorjem z notranjim zgorevanjem. Torej se gospod Touareg ne bo več odžejal po cevi, ampak v prihodnje očitno v neki novi, še ne razkriti različici, po bakrenem kablu.
In tako bi za konec dodal, da dokončni odhod za živo bitje morda res ne pomeni konca, temveč le reinkarnacijo. Touareg, ki je v treh generacijah in še nekaj posodobitvah našel več kot 1,2 milijona lastnikov, je najbrž tudi za Volkswagen preveč žlahtno ime, da bi v Wolfsburgu pustili, da ga požre zgodovina.
