Z Atlasom Peak Edition v Clevelandu, največjem slovenskem mestu v tujini: Polka, potica in klobase!

Kam se je torej preselilo clevelandsko slovenstvo? Volkswagen nam je za odkrivanje tega posodil posebno izdajo svojega najbolj ameriškega avtomobila: Atlas Peak Edition.

Morda tega številni ne vedo, a Cleveland je bil do prve svetovne vojne center ameriške avtomobilske industrije, tu so bile jeklarne, železarne, skratka veliko težke industrije. Slovence je Cleveland zanimal kot kraj boljšega preživetja, v različnih obdobjih so se priseljevali z različnih koncev Slovenije. V tem prvem valu pred prvo svetovno vojno jih je največ prišlo iz Dolenjske. Med obema vojnama so v večjem številu prihajali Primorci, saj je bila njihova zemlja v italijanskih rokah. Po drugi svetovni vojni pa je slovenski Cleveland na novo oblikovala najprej politična, pozneje pa spet ekonomska emigracija. Zaradi tolikšnega števila Slovencev, skupaj s potomci naj bi šlo za blizu 100 tisoč ljudi, ostajajo vezi z domovino močne in posledično se tudi zdaj mladi Slovenci odseljujejo v Cleveland – največkrat zaradi sorodnikov ali partnerskih povezav.

Cleveland je postal živahno in moderno mesto, kjer bivata kultura in znanost. Težka industrija je davno propadla, s tem pa tudi oblika življenja tukajšnjih Slovencev. Zdaj mesto živi od finančnega sektorja, zavarovalništva, medicinskih in preostalih storitev. Da bi opazili slovenstvo v mestu, je treba pogledati pod površje, saj boste na St. Clairju le še sem ter tja našli kak zbledel slovenski napis naših davno odseljenih obrtnikov ali gostilničarjev. Kaj je torej ostalo od slovenstva, če jezika ne slišite skoraj nikjer več?

Pri ameriških Radljih

Mesarstvo Raddell je nizka stavba na križišču dveh avenij, še nekoliko dlje od središča mesta. Okolica je domačno urejena, za hišo je brajda, posle pa zdaj vodijo štirje bratje, ki predstavljajo četrto generacijo Slovencev v Clevelandu. Srečali smo se z Jayem in Chrisom Raddellom – sta ponosna Slovenca, a jezika seveda ne znata več. »Ludvik Radelj je prišel v Ameriko iz majhnega kraja pri Ljubljani leta 1910. Ne v Cleveland, ampak v Leadville v Koloradu, kjer so bili številni rudniki. Tam je spoznal Marijo, svojo poznejšo ženo. Po prvi svetovni vojni sta se preselila v Cleveland, saj je bilo tu več Slovencev, pa tudi služba na železnici je bila bolj zanimiva,« se začetkov svojih prednikov spominja Jay, ki dodaja: »Imela sta tri otroke, naš dedek William se je poročil z Irko, skupaj sta imela osem otrok, med njimi našega očeta Thomasa.«

Mesarstvo imajo Raddelli že v tretji generaciji, saj gredo tako tudi recepti za njihovo najbolj znano kranjsko klobaso iz roda v rod. Zdaj izdelujejo še druge mesnine, ne le slovenskih, prodajajo jih v vele- in maloprodaji, največ dela pa imajo pred veliko nočjo in božičem. V trgovini prodajajo veliko slovenskega blaga, spominkov, celo knjige o Slovencih v Ameriki je mogoče kupiti pri njih. »Zadnji, ki je kot otrok še govoril slovensko, je bil naš ded William, pozneje je izgubil jezik, razumel pa je skoraj vse,« nadaljuje Jay, ki ima sedem otrok, dva od njih v prostem času že pomagata v mesnici ali trgovini. »Veliko prijateljev je ob sobotah hodilo v slovensko šolo, midva z bratom pa nisva mogla, saj sva morala vedno pomagati v mesnici.« Slovenijo Raddelli poznajo iz pripovedovanja, filmov in fotografij, saj še nikdar niso bili tu. »Živimo s to svojo slovensko tradicijo, jo spoštujemo in ohranjamo, za potovanje v Evropo pa še nismo našli časa,« ob koncu pristavi Jay in niti ne namigne na to, da bi se v kratkem želeli odpraviti v kraje svojih prednikov.

Med domotožjem in razumom

Med fotografiranjem bratov Raddell za našo revijo je v trgovino po nakupih prišel Jože Tavčar. Beseda je dala besedo in naključno smo ugotovili, da je eden od tistih, ki sem jih imel na seznamu sogovornikov, in bi ga le kakšno uro pozneje poklical po telefonu. Jože Tavčar je v zgodnjih šestdesetih, v Cleveland pa je prišel kot šestletnik s svojimi starši leta 1969. Vsak v svojem avtomobilu, kot se za Ameriko spodobi, smo se odpeljali še nekaj kilometrov dlje na vzhod, kjer ima Jože majhno podjetje za katering. »Veliko delam za slovenske prireditve, a ne le zanje,« pravi v lepi, a malo arhaični slovenščini kuhar, ki je že pri šestih letih v prostem času rad pripravljal hrano. »Oče je bil mesar, prej v Sloveniji pa mizar. Starša sta se odločila za selitev v Cleveland, ker je bil tu že stric. Preprosto sta želela boljše življenje. Zame je bilo zelo težko, spominjam se svojih prvih let v Ameriki, ko se nisem dobro počutil. Sčasoma sem se navadil, naredil kuharsko šolo, potem pa so me vse bolj pogosto začeli prositi, naj kuham na slovenskih prireditvah. In tako imam še danes edini slovenski katering v Clevelandu.«

Jože Tavčar vsaki dve leti odhaja v Slovenijo. V Šentrupertu ima nekaj zemlje, in ko se najin pogovor prevesi v zaključni del, prizna: »Ves čas razmišljam o tem, da bi se vrnil. Na koncu pa ugotovim, da je za moja leta in moj utečeni posel vendarle boljše v Ameriki. Vsakič, ko se vračam v Slovenijo, dobim kurjo polt in sem ves prevzet od navdušenja.« Jože se je slovenskih kuharskih veščin naučil od svoje mame, ki mu je zaupala tudi večino receptov. »Zanimivo, najraje pa imam italijansko jed – lazanjo.«

Sošolka Olja

Že nekaj let, naključje je takšno, živi v Clevelandu tudi Ljubljančanka Olivera Allen. Olivera, ki smo jo v otroštvu klicali Olja, pisala pa se je Krpovič, je bila moja sošolka in tudi del otroške klape vseh osem let v osnovni šoli na Prulah v Ljubljani. Ko smo poleti leta 1980 z valeto zapustili razrede mogočne stavbe ob Ljubljanici, smo šli vsak po svoje in Olje nisem videl vsaj zadnjih trideset, morda štirideset let. Izkoristil sem priložnost ter jo na Facebooku pobaral, ali ima čas in voljo za klepet o slovenskem Clevelandu. Takoj se je strinjala in srečali smo se pred morda najbolj slovitim muzejem v Clevelandu – Rock’n Roll Hall of Fame.

Olja je končala bežigrajsko gimnazijo v Ljubljani, potem začela delati pri Kompasu kot vodnica in se leta 1999 odselila v Ameriko. Najprej za nekaj časa, kot je to zdaj moderno, a je v New Orleansu ostala kar 14 let. Potem je živela še štiri leta v Wisconsinu, leta 2019 pa se je preselila v Cleveland. In kaj je tu drugače kot v New Orleansu? »Zelo fino je, ker lahko tukaj kupim barcaffe, radensko in bajadero,« hudomušno začne pogovor ob bolj vodenem espressu v italijanski četrti Clevelanda. Dve leti je delala kot uslužbenka na slovenskem generalnem konzulatu v Clevelandu, zdaj pa je spet v turizmu, pri Kollandru, nekoč največji agenciji ameriških Slovencev, ki je že nekaj časa v Kompasovi lasti. »Slovenstvo je tu povezano z nekaj pojmi – potica, klobasa, polka in, ne boste verjeli, čevapčiči ter slivovka.«

Olja med pogovorom prizna, da ne živi tesno povezano s slovensko skupnostjo, ampak bolj zase in z možem, ki je Američan. Priložnost, da izvemo kaj več o ameriškem Clevelandu, torej? »Tu je veliko kulture, razstav, umetnosti, tudi resne mednarodne umetnosti. Cleveland je zelo odprto in zeleno mesto. Posebej ponosni so na svoje mestne parke, ki uživajo velik ugled v vsej Ameriki. Mesto je čisto in lepo. Vesela sem, da tega skoraj nihče ne ve, zato je Cleveland tudi dobro skrito mesto. Naj tako ostane.«

Zadnja slovenska oaza na St. Clairju

Po Clevelandu sva se s fotografom vozila v olivno zelenem Atlasu Peak Edition, ki jih je v Ameriki zelo malo, saj gre za omejeno serijo novega Atlasa. Posebnost so le 18-palčna platišča s širokimi visokoprofilnimi gumami za vse terene – no, midva sva ostajala na tej poti izključno na asfaltu. Atlas je za Američane povečan Tiguan Allspace, zdaj je na voljo le še z bencinskim turbo štirivaljnikom, ki zmore 269 KM. V izvedbi Peak pa ima tudi v drugi vrsti dva samostojna sedeža in zadaj klop s tremi sedeži. Veliko prostora in modernega udobja, torej. Tudi moči je za ameriške ravne ceste in stroge omejitve hitrosti povsem dovolj. Nazaj na St. Clair, torej. Do Mitzi Jerman.

Mitzi Jermann je dolga desetletja vodila gostilno na tej nekoč povsem slovenski aveniji, odprla pa sta jo njena starša leta 1908, kot še danes piše na steklu ob vratih. Jermana sta prišla v Cleveland ob koncu 19. stoletja, imela sta šest otrok in živeli so v zgornjem nadstropju hiše, kjer je še vedno gostilna. Ena izmed hčera, Mitzi, je prevzela gostilno in jo vodila vse do leta 2003, umrla pa je nekaj let pozneje v visoki starosti več kot 90 let.

Zdaj gostilno vodita Michelle in Viktor Zemljan. Kako to? »Moja žena Michelle je italijansko-slovenskega porekla, Mitzi Jerman je bila njena stara teta, torej gre za četrto generacijo Slovencev,« pripoveduje v preprostem baru, ki mu ponosno še vedno reče gostilna današnji oštir Viktor Zemljan. »Moja zgodba je drugačna, starša sta prišla s svojimi starši, oče leta 1950 iz Kamnika, mama Štefka pa istega leta z Grosupljega. Spoznala sta se tukaj.« Viktor razume veliko in pove tudi kakšno slovensko besedo, govoriti pa ne zna. Njegov lokal je zdaj prepoznaven predvsem zaradi preprostih malic in kosil, obiskujejo pa ga pretežno Hrvatje, ki še živijo tu v bližini. Slovencev ni več veliko, zato jih je tudi med gosti manj.

Ker na TV-zaslonih med pogovorom prikazujejo košarko, posnetek ene izmed finalnih tekem lige NBA, se Viktor zdrzne in doda: »Najbolj ponosni smo na Luko Dončića. In na Melanijo, nekdanjo prvo damo Amerike. No, ja, upajmo, da kmalu ne bo več bivša,« se namuzne, ne da bi naravnost povedal, koga si želi spet videti v Beli hiši.

V slovenski sobotni šoli

Slovenstvo je v Clevelandu ohranjala tudi cerkev. Dve močni župniji sta še vedno slovenski, svetega Vida in Marije Vnebovzete. Pri slednji slovensko šolo vodi Marija Sedmak, ki je sicer magistra socialnega dela, prihaja pa iz Križevske vasi pri Dolskem. »Prišla sem z bratoma, sestro in mamo leta 1971, še en brat je prišel pozneje za nami. V Sloveniji sem končala osnovno šolo, imela sem 14 let,« začne obujati spomine v predavalnici sobotnega slovenskega pouka v župnišču Marijinega vnebovzetja. V Clevelandu so imeli veliko sorodnikov – stare starše in kar pet maminih sester, zato je šla tudi Marijina mama z otroki potem za njimi. »Ni me motilo, ko smo odšli iz Slovenije, saj v tem času odraščanja nisi nikjer zasidran. V Sloveniji sem hotela postati frizerka, a zame ni bilo nobenega dela. Dobro je bilo, da smo prišli med svoje ljudi, v slovensko družbo. Nikdar se nisem nameravala vrniti v Slovenijo.«

Zdaj vseeno hodi dvakrat na leto v Slovenijo, saj ima sina, ki si je našel partnerico v Sloveniji, se poročil in vrnil domov. Marija ima sedem otrok in 15 vnukov, eden od njih živi celo v Afriki. Za moža je našla Slovenca iz Ilirske Bistrice, za ohranjanje slovenščine pa se morajo potruditi predvsem starši, je prepričana učiteljica 2., 3. in 4. razreda slovenščine. »Nekateri starši želijo, da se otroci naučijo slovensko, drugi pa želijo na obisk v Slovenijo, saj vsakih pet let pripravimo ekskurzijo tja. Za nekatere je to enkratna priložnost obiskati Slovenijo, drugi potujejo tja tudi samostojno. Ti, ki hodijo v slovensko šolo, jezik govorijo mnogo boljše in lepše.« Marija Sedmak, ki v šoli dela že 35 let, vodi pa jo 25 let, prizna, da interes za slovensko šolo niha. Ko je prišla v Cleveland, je hodilo v njihovo slovensko šolo okrog 70 otrok, trenutno jih imajo 38.

Američan, predan ohranjanju slovenstva

Med najbolj znanimi clevelandskimi Slovenci je nedvomno Joe Valenčič, ki je poklicno delal v športnem marketingu pri podjetju IMG, prosti čas pa je posvetil raziskovanju slovenstva v Ameriki. Njegov ded Franc Valenčič je prišel sam leta 1909 iz Novokračin pri Ilirski Bistrici s trebuhom za kruhom, najprej kot gozdar v zvezno državo Washington na zahod države, potem v Trinidad v Koloradu delat v rudnik, nazadnje pa v Cleveland. Tja sta v času, ko so Novokračine padle pod Italijo, leta 1920 za njim prišla še žena ter sinova Jože in Tone.

Eden izmed njiju je bil 18-letni Joejev oče, ki pa ni imel nobenega domotožja. V Sloveniji je bil že od devetega leta hlapec, v Clevelandu pa se je zaposlil v tovarni. Kmalu je družina kupila hišo, v kateri so imeli Valenčiči najemnike, delavce iz Jelšan. Enemu izmed njih je sestra pošiljala pisma s svojimi slikami. Ko je Joejev oče videl to sliko, se je zaljubil vanjo in leta 1930 porabil prihranke, da je šel v Jelšane po svojo bodočo ženo Jožefo, Joejevo mamo, ki so ji rekli Pepica.

Joe ima dve starejši sestri, mama pa mu je vedno pripovedovala zanimive zgodbe, dejavna je bila tudi v kulturni skupnosti. Ker so bili Primorci, jih je družilo domoljubje, zaradi okupirane domovine pa so gojili slovenstvo, ki ga je Joe vsrkal že kot otrok. Joe, ki odlično govori slovensko, prizna, da je Američan, ki pa je predan vsemu, kar je slovenskega. Že 13 let vsako soboto vodi slovensko radijsko oddajo, je soustanovitelj muzeja Polka Hall of Fame, zdaj je postal predsednik Slovenske zveze v ZDA, enkrat pa je celo razmišljal o tem, da bi se preselil v Slovenijo. »Kandidiral sem za javno službo v Ljubljani, a je nisem dobil, saj nimam slovenskega državljanstva,« se z nasmeškom spominja te avanture s slovenskim birokratskim aparatom. Pozneje ni več poskušal in je opustil misel na selitev v Slovenijo. A Joe Valenčič kljub temu ostaja tesno povezan z domovino svojih staršev, saj vsako leto vsaj dvakrat do trikrat pride v Slovenijo. Že nekaj časa se po Clevelandu vozi s Tiguanom, za katerega pravi, da je odličen avto, ki ga ne bi zamenjal za nobenega ameriškega.

Slovenski vinar iz Geneve

Gričevnato okolje kakšno uro vožnje vzhodno od Clevelanda rahlo spominja na Dolenjsko ali Štajersko. Vsepovsod se bohoti vinska trta, bežen pogled s ceste proti vinarni Harpersfield ne izdaja slovenskega porekla lastnika. Ko se pripeljete bliže, takoj opazite, da je vinarna drugačna od okoliških, je manjša in bolj prijetna. Adolf Ribič je prišel v Ameriko leta 1980. Zakaj? »Ko je umrl Tito, sem si rekel, da se tole ne bo dobro končalo … In sem šel.«

V Ameriki je že imel brata, ki je pobegnil, saj ni želel služiti vojske v Jugoslaviji. »Na začetku je bilo zelo težko, nisem znal angleško, bilo pa je v Clevelandu res veliko slovenskih obrtnikov in podjetnikov. Najprej sem delal pri mesarju, a je nekdo potreboval gradbinca, zato sem šel tja, potem sem šel delat k Coca Coli – vedno za boljšo plačo,« se nasmehne Slovenec iz Gornjega Karteljevega. Pozneje je s partnerjem začel montirati tekoče trakove za proizvodnjo, nato šel popolnoma na svoje in imel na koncu že svoje delavce, s katerimi je potoval po vsej Ameriki, Kanadi in Mehiki. Okrog leta 2005 se je zaljubil v okolico Geneve in našel vinarno, ki je bila naprodaj. Ima skoraj sedem tisoč trt, vino je le za prodajo tu v restavraciji in vinarni. Prideluje predvsem chardonnay, sivi pinot, rose, modri pinot in cabernet franc, pa tudi rumeni muškat in rizling – vsako leto približno 14 tisoč litrov. Adolf pravi, da je včasih hodil vsaj dvakrat na leto v Slovenijo, zdaj pa nič več: »Nimam več nikogar, starša sta mi umrla, še brat je tukaj v Ameriki. Ko sem odhajal, so bili domači zelo žalostni. Zdaj pa me ne vleče več nazaj, navadil sem se na Ameriko.« Hčerka Nataša ne govori več slovensko, se pa počuti Slovenko, medtem ko je žena Patricia Američanka, ljubiteljica Volkswagnov. Pred vinarno stoji Beetle Fender, letnik 2013. »Žena si je kot najstnica vedno želela Hrošča, to so bile njene sanje. Leta 2013 sem jo presenetil in ji kupil tega Beetla posebne serije Fender. Ne boste mi verjeli, jokala je od sreče, ko sem ji ga pripeljal. Zdaj pa ga več vozim jaz kot ona,« smeje zaključi naš pogovor v svežem petkovem večeru Adolf Ribič, iz Geneve – seveda ne v Švici, ampak ob jezeru Erie v Ohiu.

Je Cleveland torej še slovenski? Vsekakor. Res pa je tudi, da tega na aveniji St. Clair ali če se boste skozi mesto samo naključno zapeljali, ne boste več zaznali. Tudi slovenščine ne boste več slišali, mnogo bolj prisotni so drugi slovenski simboli; predvsem polka, pa tudi kranjske klobase in potica. Ter pripadnost vseh teh ljudi nekemu narodu, ki je pred mnogo desetletji domovino zapuščal predvsem zaradi revščine. In si niti v sanjah ni upal predstavljati, da bosta nekoč v Ameriki najboljši košarkar in prva dama – Slovenca.