Petra Strahovnik, skladateljica: Šumi, voda, magneti … Vse je glasba!

 

Ko sem pozno popoldne izstopila na železniški postaji Den Haag Centraal, me je pozdravilo grmenje. Po ulicah je zažvižgal veter in zrak je razrezalo šviganje koles; kolesarji so pritisnili na pedale in zvonce. Petra Strahovnik je na drugem koncu mesta na stežaj odprla okna, da bi dnevno sobo napolnil cel orkester nevihte. Temeljni elementi njene glasbe – voda in šum v tisočerih nevihtnih variacijah – so se združili v zvočno-vizualni performans, kot da bi ga napisala sama. Jutro po nevihti me je avtobus odpeljal v Wassenar. Z letošnjo nagrajenko Prešernovega sklada sva bili zmenjeni na njej ljubi plaži Wassenarse Slag, kjer se iz vode, vetra in peska skladajo zanimive zvočne strukture. Ko je pot zavila med sipine, sem si nataknila slušalke in se potopila v njeno skladbo Prana ter vstopila v popolnoma novi svet. Gosta zvočna gmota je v meni valovala, se pretakala in brbotala, plimovala in odtekala, me grela in hladila ter v meni odpirala prostor za eksperimentalno glasbo. Med stikanjem za odprtim barom na plaži se uspešni slovenski skladateljici izpovem: nobenega znanja nimam o sodobni glasbi, Prana pa je na meni izvedla neki čudni ritual. »Me veseli,« se nasmeji in doda: »To je v resnici moj namen, čeprav me vedno znova preseneti, ko dobim takšen odziv. A ravno za to gre, za doživljanje in ne za intelektualiziranje. Vedno me je malo motil prepad med elitistično akademsko ustanovo in tem, kaj je moja glasba, ker glasbo občutim in ustvarjam s telesom.« 

Pomembnost ravnovesja

Vetroven košček obale Severnega morja je kraj Žalčankine prizemljitve. “Ocean mi ogromno pomeni,« reče, ko ji pogled odplava proti veliki modrini. »Vodnarka sem in nasploh zelo voden človek. Verjamem, da gre v osnovi za ravnotežje. Morje potrebujem, da se vrnem v telo,« pojasni visokorasla glasbenica, ki je poleg svoje obrti morala izmojstriti tudi lovljenje ravnovesja med življenjem na trdnih tleh ter prepuščanjem tisoč in eni ideji. »Vedno sem bila zelo radovedna in sem težko vztrajala le pri eni stvari. No, saj sem, a hkrati me je zanimalo tudi vse novo,« v smehu prizna. Na glasbeni gimnaziji je tako poleg klavirja in kompozicije študirala še orgle, violo in tolkala. V osnovni šoli je bila pri vseh krožkih. »In čeprav me je vleklo marsikam, tudi v vizualno umetnost, mi je glasba na koncu dala največjo svobodo izražanja in mi omogočila največ eksperimentiranja. Obenem je postalo del mojega ustvarjanja vse, česar sem se kdajkoli dotaknila.«

Točka brez vrnitve

V krogih sodobne glasbe je Petra Strahovnik znana po interdisciplinarnosti, močnih idejah ter veliki strasti do eksperimentiranja. “Zelo me recimo zanima, kako se na klasičnih zvokih lahko zgradi nov spekter, nova zvočna masa, nova zvočna skulptura. Kako različni materiali prevajajo zvok in kako ta zvok ujeti. Pred več kot 20 leti sem slučajno na struno violine položila magnet in odprl se mi je cel svet. Ko ti na struno postaviš magnet, se ne spremeni samo ton, temveč celotna struktura valovanja. Naenkrat dobiš več plasti zvoka, neki multifonični organizem, drugo barvo. Poslušalec lahko tako godala, preparirana z magneti, mimogrede zamenja za elektronsko glasbo.« Poleg magnetov pogosto uporablja tudi vodo in šume. »Srečo sem imela, da je bil moj profesor Uroš Rojko, ki je bil odštekan in vedno za akcijo,« se spominja. »Že prve skladbe, ki sem jih napisala pred prihodom na Akademijo, so bile drugačne. Nisem raziskovala, kaj se dogaja v svetu sodobne glasbe, preprosto sem to imela v sebi.« Odštekani profesor je Petri Strahovnik pustil v lijak dragocenega klarineta ujeti mehurček vode in to je bila točka brez vrnitve. Za tem so prišli poskusi z grgranjem in še mnogo drugih zvočnih čudes. Kot prvi pomorščaki je odkrivala nove in nove (zvočne) svetove. 

Na novo rojena

Dogodki zadnjih let so 40-letnico peljali čez vse stavke in note mitskega popotovanja konca, preobrazbe in ponovnega rojstva. Dolgotrajen covid jo je skoraj pokončal: znova se je morala naučiti dihati in hoditi. Pisala je lahko le 15 minut. Ni mogla na sprehod, ki bi z gibom prišla v telo. Korake je vizualizirala. Izhodišče njenega zadnjega dela Re/Set je tako dih oziroma različne dihalne tehnike. Raziskave Ellen Langer o enotnosti uma in telesa ter antične prakse zdravljenja, kot so joga nidra, vipasana, mantre in dih, so tako pod notnim črtovjem interdisciplinarne umetnice našle pot v sodobno glasbo. Trenutno piše za kvartet Airborne Extended z Dunaja, katerega članica je še ena Slovenka Tina Žerdin. Petra je navdušena: »Edinstvena kombinacija klasičnih in starih instrumentov ponuja široke možnosti novih zvokov in barv. Tako raziskava zvoka kot tudi tematika dela je – transformacija,« izda in doda, da je hkrati dobila idejo za novo orkestrsko delo z zelo nekonvencionalno postavitvijo. »Zdaj se ji nimam časa posvetiti, a sem idejo zapisala.« Ideje se vedno pojavijo nenajavljene, zato spi z zvezkom na nočni omarici.

Petrin svet

Pogovor nanese na včerajšnjo nevihto. »Uh. Obožujem dež! Toliko nians, toliko nians! Včeraj sem odprla vsa okna.« Pove, da so ji najljubši naravni zvoki. »Kako so ptički odlični, saj posnemajo vse druge zvoke! Drugače pa je tudi en sam zvok meni tako bogat. En sam ton, iz katerega, ja … lahko ustvariš cel svet!« Za konec me zanima še, kaj slovenska skladateljica na Nizozemskem posluša, ko ne posluša lastnih idej. »Od sodobne glasbe mi je zelo blizu Ligeti, njegova Lux Aeterna in Atmosphères. In seveda Varèse. Sicer pa rada igram Rahmaninova.« Za trenutek se vrneva še na nočno omarico, kjer so zvezek za ideje in … »Vedno imam odprtih več knjig. Trenutno mi delajo družbo Harari, Matthew Walker, Morton Feldman in Otok pogrešanih dreves, odlična knjiga Elif Shafak o migracijah in ohranjanju narave.« Tako mimogrede odpre še eno temo. »Uradno sem Nizozemka, a nizozemska družba je zelo zaprta. Hkrati se človeku, ki je dolgo v tujini, zgodi, da ne pripada več niti svoji domovini. Po svoje je to osvobajajoče, saj si na stvari sposoben pogledati od daleč.«

POUDAREK: »Glasba je zame kot dih. Je sila, ki me poganja. Je moj smisel, moje osišče in moje zavetje. V glasbi živim.«

OKVIR

Delo Petre Strahovnik (1986), mednarodno priznane skladateljice in interdisciplinarne raziskovalke, stoji na presečišču zvoka, vizualne umetnosti, performansa in znanosti. Njeno ustvarjanje izhaja iz globljih filozofskih in družbenih vprašanj, ki izhajajo iz raziskovanja duševnega zdravja, identitete, stigme, empatije in družbene odgovornosti. Naslovi njenih del povejo vse: DisOrders, Prana, SCREAdoM, Unscram, Attack, Be, Awareness, Eternal Now, Essence, Healing, BallerinaBallerina, Re/Set … 

Njena dela so bila predstavljena na številnih mednarodnih festivalih, med drugim na festivalih MATA v New Yorku, Ultraschall Berlin, November Music in Gaudeamus Muziekweek. Med njenimi dosežki so velika nagrada Rostrum za skladbo Prana, nagrada Berlin Art Prize leta 2021 in umetniška rezidenca Villa Concordia v Bambergu. 

Petra Strahovnik je letošnja dobitnica nagrade Prešernovega sklada.