Konjeništvo je zelo star in plemenit šport. Tudi v Sloveniji ima veliko privržencev, predvsem gre za dresuro, preskakovanje ovir, eventing in kasaški šport, manj razvite so galopske dirke. Ljubitelji konj tudi veliko potujejo, največkrat po cestah, saj s seboj vozijo svoje konje. Slišali in opazili smo, da zelo radi vozijo Volkswagne. Predvsem Touarege in Passate. Leja Tomaž in Domen Vivod sta le dva izmed mnogih, ki svoje konje spremljata v teh ljudskih avtomobilih.
»Vidite, koliko ljudi ima v Sloveniji konje,« z iskricami v očeh pravi Leja Tomaž. V konjeniški karieri tekmovalka v preskakovanju ovir, ob tem tudi trenerka v dresuri ter učiteljica najmlajših in nekoliko starejših ljubiteljev konj ne more skriti svoje naklonjenosti do teh izjemnih živali. Vijugasta cesta vodi do enega manjših klubov na obrobju Ljubljane, v katerem vadi, mimo druge konjske ograde, le lučaj stran pa je še tretja »konjeniška lokacija«, na kateri se učijo jahati najmlajši. Ampak nekajminutna zamuda, ki si jo pridelamo ob iskanju »pravega hleva« – pripisali jo bomo seveda napaki na Googlovih zemljevidih in ne svojemu pomanjkanju orientacije –, ne Leje ne njenega spremljevalca, konja z romantičnim imenom Cuore, po slovensko Srce, ne spravi s tira. Živahna nas sprejmeta in čakata na naše druženje in fotografiranje.
Podobno je na drugi lokaciji, na ljubljanskem hipodromu v Stožicah. Drugi portretiranec je Domen Vivod, izkušen tekmovalec v eventingu. Ta disciplina, kombinacija dresure, terenskega jahanja in preskakovanja ovir, včasih imenovana tudi »military«, velja v konjeništvu za kraljevsko. Za dober rezultat sta namreč potrebni vsestranskost konja in jahačeva sposobnost uvajanja in vodenja. Disciplino in medsebojno povezanost opazimo takoj. Čeprav se nam bližajo temni oblaki, ki naznanjajo neprijazno jesensko ploho, nas Domen pričaka v sedlu. Živali prišleki ne zmotimo, ampak mirno čaka na odziv jahača. »Konj išče v odnosu podporo in zaupanje. Ko mu to pokažemo, mu damo priložnost za razvoj in dobimo srečnega konja. Skrivnost pa je v tem, kako mu predstavimo naloge, da jih bo razumel. Ko jih bo uspešno izvedel, bo začutil zadovoljstvo, in to je temelj sreče. Ko je srečen konj, pa je srečen tudi človek na njem,« predstavi Vivod svojo filozofijo.
Začne se v otroštvu – in se ne konča
Kdaj je tisti čas, ko se v človeku prebudi ljubezen do konjev, in kdaj se iz nje razvije tudi strast do športa? »Najpogosteje je že otrok tisti, ki stopi k živali, si jo ogleduje in jo želi pobožati. Potem konja zajaha in plesti se začne njuna vez. V konjeništvu sem prve korake naredila še v vrtcu, ko me je nona v Novi Gorici prvič posadila na konja, sočasno pa je bila tam še tekma. Poti nazaj ni bilo več,« se spominja svojih začetkov Leja Tomaž. »Čeprav nismo imeli kmetije in se nisem srečevala s konji vsak dan, me je vleklo k njim. Sčasoma sem si želela vse več. Videla sem prvi skok in poskusila še sama. In potem sem hotela še in še, višje, z več energije, še hitreje. Tako sem začela tudi tekmovati.« Leja poudarja, da v konjeništvu tekmovalec vrh pogosto doseže precej pozneje kot v drugih športih. »Za uspeh so potrebna leta izkušenj, in če nisi ravno rojen na konju, uspehe dosegaš po tridesetem letu, lahko pa tudi precej pozneje. Tekmuješ lahko več deset let, praktično vse odraslo življenje.«
Domen Vivod ima nekoliko drugačno zgodbo, tekmovati je začel že zgodaj. »Konja sem prvič začutil pod seboj v petem razredu osnovne šole in že v otroštvu so me usmerili v tekmovalni šport. Potem sem si zaradi študija in drugih obveznosti v življenju vzel daljši premor. Ko sem se vrnil, sem imel sprva samo rekreativne namene. Ampak tekmovanja so edini preizkus, ki lahko jahaču in konju verificirano pokaže njune sposobnosti ter napredek v znanju in sposobnostih. Zaradi te želje sem se tako v srednjih letih vrnil tudi na tekme. Med skupno rastjo sem leta 2019 uspel pripraviti kobilo Cascado za izvajanje olimpijske norme. Starost tu ni nepremostljiva ovira, poznamo tekmovalce v jahanju, tudi na največjih tekmah, ki so že v sedmem desetletju,« opisuje Domen pot tekmovalnih jahačev.
Podatki z največjih tekmovanj podkrepijo njegovo trditev. Zmagovalec v preskakovanju ovir je bil na lanskih olimpijskih igrah v Tokiu 38-letni Britanec Ben Maher, v eventingu, ki ga trenira Domen Vivod, pa je zlato medaljo pri 32 letih osvojila Nemka Julia Krajewski. Mimogrede, bronast je bil skoraj dvakrat starejši Avstralec, 62-letni Andrew Hoy. S tem je v tej disciplini prvič v zgodovini olimpijskih iger zmagala ženska. Konjeniški šport je namreč eden redkih športov, v katerih ženske in moški tudi na olimpijski ravni tekmujejo skupaj.
Če bi bilo več denarja …
A enakopravnost spolov še ne pomeni, da imajo vsi tekmovalci enake možnosti za zmago. Seveda je mogoče vplivati na marsikaj. »Konji imajo svoj potencial, ta temelji na rodovniku. S pregledom osnovnih značilnosti dobimo prve orise njegovih sposobnosti. Poleg tega je odvisno, koliko konjevega potenciala znamo razviti s treningom,« pojasnjuje lastnik Cascade. Trener oblikuje elemente, s katerimi razvija jahača in konja. Gre za redno treniranje, pri čemer je treba za vrhunski uspeh trenirati vsakodnevno, dober jahač pa ima pri tem v treningu vsaj dva konja ali še več.
»V Sloveniji se predvsem zaradi denarja, ki ga imamo na voljo, težko primerjamo z najboljšimi v tujini, s kolegi iz držav, v katerih je konjeništvo tradicionalno močno,« pravi Leja Tomaž. »V moji disciplini so to Nemčija, države Beneluksa, Velika Britanija … Če me vprašate, koliko stane konj, ki ima potencial za olimpijsko zmago, ne morem zares odgovoriti, saj letijo cene v nebo. Pa ne gre le za vrtoglavo vrednost ob nakupu, tu so seveda še infrastruktura, ekipa trenerjev, prehrana, zdravstvena oskrba živali in čas, ki ga mora vložiti tekmovalec in tako kot pri vsakem vrhunskem športu za to živeti.« Kljub temu oba sogovornika poudarjata, da osnovo tudi za tekmovalne dosežke imamo. »Razširiti moramo osnovno bazo jahačev in jih še bolj podpreti. V eventingu smo najbrž najbližje olimpijskim igram. V Sloveniji imamo poligon za treninge v Ljubljani in tekmovalni poligon na Gradu Prestranek. Sicer imamo dogodkov na domačih tleh le toliko, da ljudem približamo ta šport, imamo pa srečo, da je v okolici, že nekaj ur vožnje stran, skoraj vsak vikend kakšno tekmovanje,« pravi za konec klepeta o konjih Domen Vivod.
Kaj pa konjske moči za potovanja?
In zdaj še v njuna avtomobila. Kaj je potrebno, da varno in brez težav prepeljemo žival, pa naj gre za tekmovanje ali pa le za transport na rekreativni vadbeni prostor? Tu prvi nastopi Vivod. »Predvsem potrebujemo vozilo primerne moči in mase. Vrsto let sem uporabljal Passata, zdaj pa sem zelo zadovoljen s svojim Touaregom,« pravi tekmovalec v eventingu. Leja Tomaž, ki iz lastnih izkušenj hvali Tourana in Passata – slednji je pripeljal prikolico z njenim konjem tudi na naše srečanje –, doda še nasvet za voznike, ki jo bodo morda srečali na cesti. »Vedno, tudi med vožnjo razmišljam o svojem konju. V prikolici se mora počutiti dobro, mirno, in zadnja stvar je, da bi z njim vozila prehitro samo zato, da ne bi kdo za menoj ostal prikrajšan za cestno dirko.« In ob koncu našega klepeta z nasmeškom poudari, da je skrb za žival vselej, torej tudi med vožnjo, na prvem mestu.
Ali konji slišijo naš šepet?
»Med konjem in jahačem je manj sentimentalne povezave, kot bi si želel. Po drugi strani pa potrebuje konj več podpore v smislu človekovih jahalnih spretnosti, kot bi si mislili. V praksi to pomeni, da konj bistveno bolj zaupa dobremu neznanemu jahaču kot pa nekomu, ki meni, da je konj nanj sentimentalno navezan, ker ga pozna,« je prepričan Domen Vivod. Ali je s tem razblinjena čisto vsa romantična predstava o odnosu med človekom in živaljo, ki nam jo je dal Robert Redford v filmski predelavi knjižne uspešnice Nicholasa Evansa Šepetati konjem? Leja Tomaž ponudi nekoliko drugačen odgovor: »Morda se kdo ne bo strinjal z menoj, ampak sama čutim pri živali posebno, neopisljivo, a trdno vez in razumevanje. Imela sem recimo konja, ki me je dobesedno izbral in se je vselej vračal k meni, tudi ko nas je bilo okrog njega več. Obstajajo trenutki, ko konj izpolni natanko tisto, kar si kot jahač v tistem hipu zamisliš, tudi če tega še nisi pokazal, ali ko začuti, da s teboj ni vse tako, kot bi moralo biti.«
