Najstarejši Hrošč na svetu (1937): Kar deset let iskanja le enega stekla

Verjetno lahko rečemo, da je vprašanje, ali naš sogovornik ni morda malce nor, vsaj neprijazno, če ne še kaj hujšega. Na takšna vprašanja tudi novinarjem odgovori brez premisleka: “Vsa koleščka v glavi se mi verjetno res ne vrtijo v pravo smer.” Traugott Grundmann nas torej z nasmeškom na obrazu odpravi, saj se dobro zaveda, da je njegova strast zelo nenavadna. Tudi način, kako jo že dolgo živi; natančno, trmasto, s polno navdiha … V svoji zbirki ima več kot 80 Volkswagnovih avtomobilov. Med njimi originalnega ‘Herbija’ iz Hollywooda ali unikat iz nekdanje Nemške demokratične republike, ki smo ji preprosto rekli kar Vzhodna Nemčija. Nekdo je iz šasije vojaškega vozila Kübelwagen leta 1951 naredil leseno karoserijo in avtomobil tudi registriral. Vidimo lahko nekaj zelo posebnih karoserij, kot je recimo model Rometsch, nekoč v lasti hollywoodskih zvezd Gregoryja Pecka in Audrey Hepburn. Povsem je restavriran, saj Grundmann pravi: “Ne zanima me največja, ampak najbolj ekskluzivna zbirka, ki se vedno zgleduje po originalih.” Koncern Volkswagen mu pomaga, da ostaja njegova zbirka enkratna na svetu, kar Grundmannu pomeni več kot viteški naziv.

Zbirateljski biseri

Minilo je malo več kot leto dni, odkar je v tej kategoriji postal nedotakljiv, če želite, tudi večen. Uspelo mu je nekaj res neverjetnega. V enem od prostorov njegove zbirke, na prav posebej izpostavljenem mestu, stoji najstarejši Hrošč na svetu. Redno registriran, z opravljenim  tehničnim pregledom in vozen. Je eden izmed 30 prototipov legendarne serije W30 iz leta 1937. Leto prej je Ferdinand Porsche od nemških nacističnih oblasti dobil naročilo, naj izdela ljudski avto za množično samostojno mobilnost prebivalstva. Ti prototipi so morali prestati veliko težkih testiranj, kakršnih avtomobilska industrija do takrat ni poznala. Z njimi so med drugim opravili več kot 2,3 milijona testnih kilometrov. 

Ko se je nekaj let pozneje začela druga svetovna vojna, je bila večina teh avtomobilov iz takšnega ali drugačnega razloga uničena. Surovine so postale dragocene, jeklo pa je potrebovala vojaška industrija. Čudežno je nekaj ostalo ohranjenega – ogrodje in šasija avtomobila z zaporedno številko 26. Ta ohranjeni okvir je osnova, saj so bile vanj vgravirane serijske številke Hrošča, ki je med vojno ali po njej nekako prišel do Avstrije. Tam je neki zbiratelj iz ogrodja znova želel sestaviti vojaško vozilo Kübelwagen, a je kmalu našel drugo ohišje, v boljšem stanju, in tega preprosto odvrgel v gozdu. Nekdo ga je leta 1970 ponovno našel in po nekaj ovinkih je ohišje Hrošča številka 26 našlo pot do Dieterja Krebernika, znanega zbiratelja iz avstrijske Štajerske. Krebernik je kmalu spoznal, za kakšen zbirateljski biser gre, saj je ugotovil, da je ohišje iz omenjene serije prototipov iz leta 1937. Ni pa se znašel pri tem, kako naj iz tega delčka avtomobila ustvari najstarejšega Hrošča na svetu.

Tu v zgodbo vstopi Traugott Grundmann, saj je nekako izvedel za zanimivo najdbo, ki jo je hranil Krebernik. Samo z denarjem ni mogel priti do ohišja, zato je poskusil s ponudbo o zamenjavi. Za ne najbolj mamljivo golo jekleno ohišje je Štajercu ponudil enega svojih plavajočih vojaških Volkswagnov. Gre za amfibijo, ki so jo vojaki uporabljali za premagovanje rek; dva takšna avtomobila sta še vedno v Grundmannovi zbirki. Prav tako v odličnem stanju in vozna. 

Dolga pot 

Tudi Grundmann najprej ni znal najti odgovorov na vsa vprašanja o najstarejšem Hrošču, zato je avto oziroma najdeno ohišje tudi pri njem kakšnih 15 let stalo nekje ob steni muzejske zbirke. Ironija je, da je bil ta jekleni del resda največ vreden v muzeju, za obiskovalce pa povsem nezanimiv. Christian Grundmann, zbirateljev sin, prav tako navdušen in že dolgo zastrupljen z očetovim hobijem ter zbirko, se je pred desetimi leti odločil, da bo najstarejšega Hrošča tudi dokončal. Vendarle je to bil model avta, ki so jih pozneje na svetu prodali največ. Želel je narediti spet točno takšnega Hrošča, kot ga je narisal in izdelal Ferdinand Porsche leta 1937. Oče in sin sta se torej lotila svojega mamutskega projekta. 

Christian Grundmann je podjetje Porsche v Stuttgartu prosil za vpogled v arhive, kajti ti prototipi še niso bili Volkswagni, če smo natančni, ampak Porscheji, ki jih je izdelal oče slovitega Porscheja 911, osrednjega modela stuttgartske znamke. Splačalo se je, v arhivu je Grundmann našel veliko fotografij, skic in tehničnih podatkov. Padla je odločitev – iz te osnove bomo izdelali edinega W30 na svetu. A navdušenje je bilo žal premalo. Grundmanna sta potrebovala še več podpore iz jedra koncerna. Na pomoč jima je priskočil Andreas Mindt, takrat glavni oblikovalec pri Audiju, zdaj pri Volkswagnu, ki je bil nad idejo tako navdušen, da je zanjo žrtvoval veliko svojega prostega časa in večkrat prišel v Hessisch Oldendorf na sever Nemčije, kjer živita Grundmanna s svojo zbirko. Na steno muzeja je Mindt narisal skico originalnega W30 v razmerju 1 : 1, kar je bil obetaven začetek izdelave avtomobila. 

Lov na originalne dele

Od tu dalje sta si morala Grundmanna spet pomagati sama. Začel se je njun lov za morebitnimi originalnimi rezervnimi deli po vsem svetu. To je bil zelo intenziven čas, veliko iskanja, raziskovanja in vedno znova le majhni uspehi. Rezervni del iz Amerike, potem iz Skandinavije, pa nekaj malega iz Vzhodne Evrope; tu ročka za dviganje stekel, tam zaganjalnik, tu spet del števca … Ferdinand Porsche je namreč za prototipe W30 uporabil že izdelane in od drugih proizvajalcev znane dele, veliko je bilo predvsem Mercedesovih. Tudi karoserija je bila njihova. Ročke na vratih so bile denimo od Mercedesovega modela W170, tudi steklo zadnje luči, ki sta ga Grundmanna iskala več kot deset let, je bilo najprej nameščeno na enem Mercedesu. Povsem po naključju sta ga našla pri nekem trgovcu z deli starodobnikov na sejmu Technoclassica v Essnu.

Minilo je torej skoraj desetletje, preden je bil verjetno najpomembnejši Hrošč na svetu končan. Zakaj najpomembnejši? “Preprosto zato, ker je izdelan na najstarejšem ohranjenem ohišju enega izmed le 30 narejenih Hroščevih prototipov,” jedrnato pove Traugott Grundmann, ki je zakorakal v svoje deveto desetletje, vendar zaradi dinamike in svoje energije kaže nekaj desetletij manj. Ko si pozorno ogledujemo ta ali oni detajl avtomobila, vskoči s svojim poudarkom še Christian: “Vsak, še tako majhen in nepomemben kos na avtomobilu mora ustrezati originalu. Pri tem nisva dovolila nobenih kompromisov.” Morda je s tem mislil na še enega podobnega Hrošča, ki stoji v muzeju Autostadt v Wolfsburgu, kjer stoji koncern Volkswagen. Hrošč v Wolfsburgu ni zgrajen na tako starem ogrodju, predvsem pa ni tako natančno obnovljen. 

Zbirka Grundmann je torej dobila absolutno zvezdo svoje mogočne zbirke in zdaj jo poznajo ljudje z vsega sveta. Novinarji iz vse Evrope prihajajo po še eno svojo ekskluzivno zgodbo o tem Hrošču, ki pa žal ni avto za visokorasle voznike. Če merite v višino več kot 180 cm, se boste težko spravili za volan. Udobje pomeni nekaj drugega. Kljub temu gre najstarejši Hrošč na svetu rad na cesto. Ne sicer vsak dan in sploh ne v dežju. Ker so bile ob našem obisku ceste še mokre od jutranjega dežja, smo obljubili, da se vsaj še enkrat vrnemo. “Z veseljem,” nam je namignil Traugott Grundmann, “saj s tem moje življenjsko delo še ni končano.” Zdi se mi, da tudi nikdar ne bo. V mislih in glavi Traugott Grundmann nima le veliko norih idej, ampak še več takšnih in drugačnih Hroščev.