Na sever, k babici
Že dolgo nisem bil pred kakšnim potovanjem tako na trnih. Pa ne zato, ker ne bi poznal avtocest, ki vodijo proti severu, konec koncev te do minute in centimetra natančno do več kot tisoč kilometrov oddaljenega cilja pripelje znana žepna naprava (beri: pametni telefon). Neznanka na tokratni poti je bila povezana z električnim pogonom, vozilom ID. Buzz Cargo, ki sva ga s fotografom izbrala za to testno vožnjo. Kakšna bosta, bilo je še pred poletjem, glede na hladno vreme poraba in doseg? Bo na poti dovolj polnilnic? Bo pred njimi čakalna vrsta? Bo kartica Moon, ki sva jo našla v avtomobilu, res delovala tudi v tujini? Urnik za obisk Sofie, prvega pred več kot sedemdesetimi leti v Hannovru izdelanega Transporterja, je bil namreč nemško strogo določen – torej ne smeva zamuditi.
Ideja je zvenela noro. Z električnim avtomobilom ID. Buzz z dodatkom Cargo na zadku avtomobila v Hannover. Bova v enem dnevu dosegla od Ljubljane 1.073 kilometrov oddaljen cilj? Kako hitro voziti, da bo razmerje med hitrostjo in porabo električne energije kar najbolj racionalno? Kot rojeni Gorenjec sem menil, da bi bilo najbolje, če bi se vozila s hitrostjo tovornjakov, najbolje kar v njihovem zavetrju. Fotograf je bil nasprotnega mnenja in me je gnjavil, naj vendar že pritisnem stopalko, dokler številka na merilniku hitrosti ne doseže 130 km na uro, in bova pač videla, do kje bova prišla. Sklenila sva kompromis, najina hitrost prek avstrijskih Alp se je gibala med 110 in 120 km na uro, v številnih predorih in zaradi del na cesti marsikje še manj, in izkazalo se je, da je bila pri tem poraba elektrike razmeroma nizka. Prvič sva ID. Buzz Cargo polnila ob 20:25 na polnilnici Ionity nekje blizu Rosenheima na Bavarskem. Pa kartica Moon deluje? Deluje. Se avto polni? Seveda, in to z močjo 170 kilovatov! V naši ulici v Medvodah bi pregorele vse varovalke. V manj kot pol ure, preteklo je natančno 29 minut, je bila baterija v najinem ID. Buzz Cargu napolnjena več kot 80 odstotkov. Nemoteno sva lahko nadaljevala do hotela – blizu Ingolstadta. No, saj gre! In tako sva z nekaj malega kvačkanja nedaleč od Hannovra, kjer je bilo za obisk hitre polnilnice treba narediti nekoliko daljši obvoz, kot sva najprej mislila, prišla do cilja. V okroglih 26 urah. Od tega sva več kot deset ur prebila v hotelu.
Najprej sebi, potem pa tudi vsem vam, našim bralcem, sva dokazala, da takšna pot z električnim avtomobilom ni avantura. Traja morda le kakšno uro ali dve več od poti z avtomobilom na bencinski ali dizelski pogon. Res pa je, da ni poceni. Vožnja s polnjenjem avta na hitrih avtocestnih polnilnicah je vsaj za dvakratnik dražja kot vožnja ob polnjenju na domači polnilnici. Kljub temu dvomim, da boste z ID. Buzzom prav pogosto hodili na več kot tisoč kilometrov dolge službene poti.
Počutje in udobje v kabini je bilo odlično; še več, upam si reči kar fenomenalno. Kombijevsko uporabno, a vendarle zelo domače. Prostorno kot v avtodomu, a … Spet bom rekel – domače. Ker sem vajen starejših vozil in analogne tehnologije, me je kar malce šokirala obilica zaslonov in na dotik občutljivih površin, ki zamenjujejo klasična stikala. Počasi se bom moral očitno sprijazniti, da v novih avtomobilih pač ni več kasetofonov.
Naslednji dan sva imela v načrtu srečanje s Sofie, ki je bilo veliko več, kot le navadno srečanje. To je bilo potovanje skozi čas zadnjih sedmih desetletij, kjer je Volkswagen pustil neizbrisen pečat. Ste v zadnjih nekaj letih brskali po spletnih oglasih rabljenih avtomobilov? Ste videli, koliko stanejo lepi primerki rabljenih modelov, kot so Transporter, Caravelle, Multivan, da o Californiah ali Westfaliah ne govorimo – zanje boste plačali vsaj toliko, kot stane kak nov T-Cross! Če oglasov niste videli, je to verjetno zato, ker ne brskate vsak dan po teh straneh, zato ne opazite, da se stari, dobri kombiji z značko VW navadno prodajo v dnevu ali dveh. Seveda rastejo cene tudi starodobnikom drugih znamk, a ko je govora o kombijih, ne verjamem, da je kateri bolj zaželen od Volkswagna, ki ima v Hannovru obsežen in zlata vreden arhiv. Ta hrani vse mogoče in nemogoče modele ter izvedenke Transporterjev z vsem bližnjim in daljnim sorodstvom. Kot ljubitelj starih, prikupnih kombijev sem bil v tem ogromnem prostoru kot otrok v trgovini z igračami.
Ooo, poglej to – T3 s Porschejevim motorjem! Izdelali so ga za spremljanje Porschejeve ekipe na reliju Dakar. Menda so izdelali le sedem takšnih avtomobilov. Tu je terenski T5 s prenosom moči na kolesa kot Unimog! Pa T1 sladoledar! Ah, T4 California. T1 Samba, letnik 1965. In še Transporter z gosenicami za vožnjo po smučišču. Pa T5 Multivan Business s sedeži iz Bentley Continentala. Ha, celo Transporter, v tem primeru nevozen, saj je sestavljen iz 400.000 lego kock, je med njimi. Opazil sem tudi izjemno zanimiv električno gnani T2, letnik 1977. Paket s posebnim dvigalom zamenljivih svinčenih baterij je tehtal 850 kilogramov, doseg pri mestni vožnji je bil 80 kilometrov, mi je razlagal Christian Buhlmann, ki naju je vodil po tej izjemno zanimivi zbirki Volkswagen Gospodarskih vozil.
Najstarejši in najdražji izmed vseh, čeprav se je najin sogovornik izogibal številkam, saj ti avtomobili pač niso naprodaj, je Volkswagen Tip 2, letnik 1950, s serijsko številko 20-1880. Izdelali so ga 5. avgusta leta 1950, slabih pet mesecev po tem, ko so zagnali proizvodnjo. To je najstarejši znani še obstoječi in delujoči Volkswagen. Njegov dnevnik pravi, da je po 23 letih dela v lokalni upravi zašel v roke ljubiteljev starodobnikov in zamenjal več lastnikov, dokler ga ni leta 1992 v Nemčijo prišel iskat ljubitelj z Danske. Avto, ki je takrat imel 100.000 prevoženih kilometrov, je korenito obnovil, ga poimenoval Sofie in z njim navduševal ljubitelje takšnih in podobnih avtomobilov po Evropi. Leta 2014 se je odločil, da ga proda – v dobre roke.
Ko je vest o najstarejšem komercialnem Volkswagnu na svetu prišla na ušesa ljudem v Wolfsburgu in Hannovru, pri Volkswagnu GV niso dolgo odlašali – odkupili so ga. Za koliko, nam niso zaupali, a znesek naj bi bil … pošten. Več kot to, da je šlo za več kot 100.000 evrov, gospod Buhlmann ni želel povedati. Nekdanji lastnik pa je dejal, da je vesel, da bo avto lahko še naprej osrečeval ljudi. Mimogrede, edini model, ki ga je Volkswagen izdeloval pred tem modelom z oznako Tip 2, je bil Tip 1, bolj znan kot Hrošč.
Sofie, kamionček bledo modre barve, poganja 1.131-kubični bencinsko gnani štirivaljni motor s 25 KM, ki ga poženejo do 80 kilometrov na uro. Zanimiva sta predvsem preprostost zasnove in za današnje razmere neverjetno skopa oprema. Ljubitelji bodo znali povedati, da če se želite z enim od starih Transporterjev dejansko voziti in ga uporabljati, velja kupiti model T3 ali
mlajšega. Saj ne, da ni mogoče – bivši lastnik je s Sofie po Evropi prevozil več kot 20.000 kilometrov. A za prevažanje v T1 moraš biti precej velik zanesenjak. Tudi Sofie je imela pri premikanju okrog skladišča nekaj težav z iskanjem pravega položaja prestavne ročice, da je menjalnik lepo ujel pravo in želeno prestavo. Nič hudega, Sofie je vendarle že v letih …
Arhiv Volkswagen Gospodarskih vozil je za zdaj namenjen interni uporabi in obiskom omejenih organiziranih skupin poslovnega značaja, načrtujejo pa, da ga bodo kot muzej odprli za javnost.
Verjamem, da se bo marsikateri slovenski ljubitelj tovrstne mehanizacije z veseljem odpeljal na malo daljši izlet. Arhiv še ni popoln, ne manjka pa veliko. Manjkajo, denimo, poltovornjak T5 z enojno kabino ter T5 Caravelle in Crafter v poltovornjaški izvedbi. Če se vam slučajno kak lepo ohranjen primerek praši v garaži ali na parkirišču, pokličite v Hannover, mogoče vam zanj ponudijo lepo odkupnino. Medtem ko tovarna prodaja avtomobile kupcem, jih oddelek, poimenovan Volkswagen Commerical Vehicle Archive, odkupuje. Zbirati so jih začeli leta 2008 – zdaj jih imajo že več kot 100. In še zaradi nečesa se bo morda kdo odpeljal daleč na sever – del zgradbe je ogromna delavnica, v kateri obnavljajo stare Transporterje in njihovo sorodstvo. Obnova posameznega avtomobila stane med 40 in 140 tisoč evri ter navadno traja od enega do dveh let. Govorimo o popolni obnovi avtomobila na tovarniško raven. Za vsako podrobnost je tukaj odlično poskrbljeno. Avtomobili so namreč obnovljeni tako, da so vrnjeni v izvirno stanje – kot bi bili novi.
Po dnevu druženja s Sofie sva se v domovino spet odpeljala na elektriko. Skupaj s prevoženimi kilometri in opravljenimi polnjenji sva se navajala na ritem vožnje na elektriko. Povem vam, ta sploh ni tako počasen, kot se nama je najprej zdelo. Tokratna pot v Hannover in primerjave med načinom vožnje z električno ali bencinsko gnanim avtomobilom so mi dale misliti. Pod črto je podobno kot z vsemi preostalimi rečmi v življenju. Nekje nekaj pridobiš, spet drugje nekaj izgubiš. Izkušnja pa je bila – predvsem zaradi obiska Sofie in njenega sorodstva – nepozabna. Stari rek še kako drži – počasi se daleč pride. To velja tako za Sofie kot za najino pot z ID. Buzz Cargom.
