Marjan Šenk – smučarska legenda v Kanadi: Najin kanadski Vitranc

Omenjeni konec tedna je bila na sporedu moška tekma na Vitrancu, ko postane Marjan Šenk še posebej čustven. “Strmino vidim iz svoje domače hiše. Tudi žena Irena je iz Podkorena, tako da naju, ko na televiziji v daljni Kanadi gledava svojo vas in tekmovališče nasproti nje, obdajajo res posebni čustveni občutki nostalgije.” A Marjan Šenk s smučanjem ni povezan le zaradi Podkorena in Vitranca, že pol stoletja ali še dlje je smučarski trener, ki je vzgojil vrsto pozneje odličnih kanadskih smučarjev. V smučarskem klubu Georgian Peaks ima status častnega predsednika, kar opažam na vsakem koraku smučišča, potrditev pa pride popoldne, ko stotniji otrok in mladine podeljuje priznanja za uspešno opravljeno sezono. Glavna nagrada za najhitrejša smučarja se imenuje “Pokal Marjana Šenka.” Ko je smučarski trener opravil vse svoje protokolarne obveznosti, je s sinom Tomažem, ki prav tako dela v klubu, za naš obisk odpeljal še dve vožnji sinhronega paralelnega slaloma, potem pa smo sedli v klubsko hišo na kavo. In se vrnili v leto 1956.

Svet na drugi strani Karavank

Marjan Šenk, letnik 1937, je bil takrat zaposlen v Iskri v Kranju, a ga je zanimala predvsem glasba. Doma niso imeli posluha za njegove želje, zato je postal orodjar, vendar je bil nemirnega duha in si močno želel odkrivati svet. In svet se je začel onstran Karavank. Čez hrib jo je mladi Marjan pobrisal v Avstrijo, najprej do Salzburga, želel pa si je še naprej. Dobil je vizum za Kanado, kjer se je izkrcal v Vancouvru, a kaj, ko tam ni bilo veliko industrije. Tako se je selil vse bolj proti vzhodu. Najprej je bil drvar, potegoval se je za službo pri Fordu, z agentom je imel dogovorjen pogovor za službo v Winnipegu, a agenta zaradi hude zime tja ni bilo ob dogovorjenem času, Marjan pa je šel naprej – proti Torontu, kjer je končno dobil delo na svojem področju.

Domov se je prvič vrnil leta 1961 in naslednja leta prihajal pogosto, saj mu je bila všeč precej mlajša sovaščanka Irena, ki jo je jeseni leta 1969 le prepričal ter nato odpeljal s seboj v Kanado. “To je bila najboljša odločitev v mojem življenju,” se spominja nekdanji smučar in skakalec ter doda: “Res je bila pogumna, da se je odpravila z menoj v neznano.” Med letoma 1974 in 1981 so se jima rodili štirje sinovi; Marjan, Tomaž, Marko in Luka. Zdaj imata že osem vnukov in dve pravnukinji, zato je razpetost med domovino in družino pogosto še toliko težja, kljub temu pa sta bila že vsaj 35-krat v domovini.

Otroci in vnuki so Kanadčani slovenskih korenin, razen prvorojenca Marjana pa preostali sinovi ne govorijo več slovensko. Irena niti ne išče opravičila: “Bili so težki časi, Marjan je bil ves čas odsoten zaradi dela, skrbeti sem morala za štiri otroke in tri vogale našega doma. Predvsem sva želela, da bodo imeli otroci boljše izhodišče za življenje od naju, da bodo dobro vključeni v kanadsko družbo in tako je slovenščina ostala nekje zadaj. Z današnje perspektive morda lahko gledam na to bolj kritično, kot sem takrat, ko so otroci odraščali.” Vsi njuni otroci so izobraženi in imajo lepe kariere. Marjan ima v Edmontonu v Alberti uspešno podjetje za cement, Tomaž je športni direktor smučišča, Marko je posrednik pri zaposlovanju, Luka pa je fizioterapevt. Marjan ob tem obudi spomin na še eno svojo mladostno avanturo. Leta 1963 se mu je rodila hčerka Tanya, ki jo ima s kanadsko Indijanko iz Saskatschewana: “Tanyo sem poznal od rojstva in za njo tudi ves čas skrbel. Postala je uspešna smučarka in je kot starejša sestra najinim sinovom. Irena ji je druga mati, saj je njena mati že umrla.”

Med kanadskimi pionirji smučanja

Vse življenje so Šenkovi ostali zvesti smučanju, to je na neki način rdeča nit njihovega življenja, saj je Marjan v Kanadi nadaljeval pot, začeto v Sloveniji. “Bil sem skakalec v Planici, tudi smučar, takrat po vojni ni bilo takega profesionalnega okolja. Skakali smo na 60-metrski skakalnici, pozneje sem naredil izpite za trenerja smučanja. Otroci so takoj po tem, ko so shodili, že smučali,” se zgodb iz mladosti spominja Marjan Šenk. Pravi tudi, da je bilo pred več kot pol stoletja okrog Toronta malo smučarjev, tako da spada med začetnike svojega smučarskega kluba, kjer ga cenijo še danes. “Še do pred tremi leti sem delal kot strokovni komentator za televizijo in radio CBC, skoraj vse smučarske tekme pa še vedno gledam po televiziji, ne glede na zelo neugoden čas evropskih tekem svetovnega pokala.”

Ko steče pogovor o sodobnem smučarskem času, Tini Maze, Marcu Odermattu ali Michaeli Shiffrin, opazim, da Marjan še zmeraj odlično pozna vse odtenke in podrobnosti tega športa. Vsa ta desetletja je bil v svojem prostem času tudi otroški in mladinski trener, in ko na hitro poskuša izračunati, koliko otrok je šlo skozi njegovo vzgojo, pristane pri številki okrog 600. Verjetno v svoji skromnosti sploh nikogar ne bi izpostavil, če mu ne bi omenil Kitzbühela. Tako pa mi Marjan zaupa, da je bil eden od njegovih varovancev tudi James Crawford, ki je letos dobil tekmo v smuku na znamenitem Streifu.

Med pogovorom Irena in Marjan ves čas pozdravljata razne mimoidoče v klubski kavarni, nekatere pa vendarle pokličeta bližje, češ da se pogovarjata z novinarji za slovensko revijo. In tako mi predstavita starša Larise Yurkiw, ki jo je v otroštvu treniral Marjan. Malce pozneje se spoznamo s staršema Erin Mielzinsky, prav tako uspešne kanadske smučarke. “Vse te otroke sem naučil smučarskih osnov, z njimi sem se ukvarjal tam nekje do 14. leta, dokler so bili v domačem klubu in preden so odšli v kanadsko reprezentanco.

Hrošč za snežne avanture

Ob službi, vzgoji otrok in smučanju se Marjan nikdar ni odrekel svoji davni ljubezni – glasbi. Več kot 25 let je imel v Kanadi svoj narodnozabavni ansambel Veseli Alpinci, saj je igral trobento, kitaro in bobne. “Torej ga tudi ob koncih tedna in praznikih zvečer nikdar ni bilo doma,” se ob tem pomenljivo pošali njegova žena Irena.

Smučišče in tudi klubska hiša sta že skoraj prazna, ko se med pogovorom zapletemo v debato o avtomobilih. “Hja, tudi s Volkswagnom imam kakšno zgodbo,” začne Marjan, a ga Irena kmalu prekine: “Ko sem prišla v Kanado, si imel Hrošča, kajne?” Marjanovi spomini znova oživijo. “Bil je svetlo modre barve, ki ji v žargonu rečemo himmelblau. S tem Hroščem smo prekrižarili veliko, tudi še pozneje, ko so prišli prvi otroci – dokler ni postal premajhen. Bil je neuničljiv. Zlahka je premagoval hude in mrzle kanadske zime, pa tudi nenavadne ovire.” Spet vskoči Irena in Marjana spomni na snežne zamete, ki so jih s Hroščem premagovali na samosvoj način. “Ko je bilo vreme res grozno in je veter nanašal kupe snega čez cesto, smo najprej z dolgo palico prebadali snežni zamet, da ni v kupu še kaj drugega razen snega, potem pa sem vzel zalet in ga s Hroščem enostavno prebil, da smo se lahko peljali dalje. Takšnih avtomobilov danes ni več,” s spominom na njunega Hrošča prijeten klepet zaključita Irena in Marjan Šenk, ki sta v gričevju Blue Mountains v Kanadi že davno našla svoj kanadski Vitranc.