Lara Prašnikar z Golfom 4JOY v Švico: Med Nemci prava zvezdnica
Lara Prašnikar z Golfom 4JOY v Švico: Med Nemci prava zvezdnica
Pot se je začela v Ljubljani, čeprav je Lara doma v Šmartnem ob Paki. Takoj ko se je iz svojega avtomobila druge nemške znamke presedla v Golfa, je bila nad njim navdušena. “Zelo mi je všeč, saj je tako moderen.” Ogledovala si je velik zaslon informacijsko- zabavnega sistema, nameščala svoj profil, iskala stikala, ki so v Golfu postavljena nekoliko drugače kot v njenem avtomobilu. “Navdušena sem nad barvo,” je nadaljevala, nekje sredi Avstrije, ko je bil promet še zelo tekoč in pot udobna, pa je dodala: “Zelo dobro se pelje, je res živahen, tudi miren, a vseeno športen s svojimi 150 KM, najbolj uporaben pa je brezžični polnilec za telefon.” Ta je prišel na vrsto z informacijami o prometu na cesti proti Münchnu, kjer so se začele vrstiti kolone zaradi nesreč in obilice prometa, pozneje pri Bodenskem jezeru so Avstrijci zaprli še predor okrog Bregenza …


Poletno vročino je tega dne pregnala hladna in deževna fronta in Lara je do Züricha potovala neobičajno dolgo – kar dobrih deset ur. Kljub utrujenosti se je iz hotela, namestili smo jo na Zlato obalo ob Züriško jezero, zvečer odpravila v mesto, kjer sta bili dogovorjeni s prijateljico iz otroštva Nino Predanič, ki že pet let nogometno srečo preizkuša pri Grasshopersu iz Züricha. Ob pici na glavnem züriškem trgu pred opero sta obujali spomine, debatirali o svojih karierah, na računalnik sta si namestili tekmo evropskega prvenstva med Portugalsko in Italijo ter strokovno ocenjevali potek tekme, predvsem pa sta poznali skoraj vse igralke. “Šele nekaj ur sem tu in že opažam razliko odnosa do ženskega nogometa. Po vsem mestu in državi vlada evforija, na vsakem koraku je čutiti to prvenstvo,” je opisala razliko med prepoznavnostjo v Sloveniji in Švici.
Naslednji dan smo šli najprej v muzej nogometa, ki ga je pred desetletjem v Zürichu postavila svetovna nogometna zveza FIFA – ta domuje na Züribergu nad mestom. Sprejel jo je Giovanni Marti, ki v muzeju skrbi za odnose z javnostjo. Kljub gneči, ki je vladala v muzeju tega dopoldneva, ji je ponudil osebno spremstvo skozi zgodovino nogometa – zelo lep del muzeja je namenjen tudi ženskemu nogometu. Ob slovitem zlatem pokalu v vitrini je Lara obstala, gospod Marti pa je takoj pojasnil, da ta pokal lahko samo gledamo, dotaknejo pa se ga lahko le ti, ki so ga kdaj osvojili.
Med potjo v uro vožnje oddaljeni Basel je Lara razmišljala o svoji karieri. Nogomet je začela igrati pri šestih letih, deloma zaradi očetove zgodbe (Bojan Prašnikar, slovenski nogometaš in trener op. p.), še bolj pa zaradi tega, ker v Šmartnem ob Paki ni bilo prav veliko športnih alternativ. “Vse dneve sem brcala žogo, večinoma s fanti. Ob nogometu je bila le še telovadba,” je hudomušno dodala Štajerka, ki je do 12. leta igrala v Šmartnem, potem pri Rudarju v Velenju, pri 17. letih pa je odšla sama v tujino. “To je bila logična odločitev, saj v Sloveniji ni bilo pogojev za razvoj na najvišji ravni.”
Lara se je spomnila svojega intervjuja za oddajo Rada igram nogomet pri rosnih 15 letih, ko je napovedala, da bi rada enkrat igrala v Bundesligi. “Najprej sem imela ponudbo na Škotskem, šla sem že na preizkus, a sem poslušala očetov nasvet in se raje odločila za Nemčijo. Mislim, da je imel takrat prav, saj je bila organiziranost dela v Nemčiji na precej višji ravni, kot bi bila Glasgowu.” Tudi naslednji korak je bil tvegan, saj se je po štirih letih preselila iz Potsdama v Eintracht, ki je bil takrat v ligi uvrščen slabše od Potsdama. “Zaupala sem njihovim ciljem in viziji, imeli so dober nastavek za to, da postanejo ena najboljših ekip. Pri tem so videli tudi mene,” je pojasnila svojo nemško selitev v Frankfurt. Eintracht je bil medtem že štirikrat tretji v Bundesligi, enkrat pa so dekleta igrala celo v Ligi prvakinj, kjer pa se niso prebila skozi skupino.


Za marsikaterega Slovenca se je presenečenje začelo na obrobju Basla; tam je namreč parkirala Golfa in se s tramvajem odpeljala do St. Jakob Parka, kjer so nemške reprezentantke imele tekmo z Dansko. Že ko je čakala na tramvaj, jo je ogovorila Shekiera Martinez, nekdanja soigralka. Njun klepet je prekinil glas iz zvočnika, da je naslednja postaja nogometni stadion, kjer se je po nekaj korakih pred stadionom skoraj zaletela v Nika Arnautisa, njenega trenerja pri Eintrachtu. “Kaj pa ti tukaj?” jo je presenečeno ogovoril. “Nismo te pričakovali v Baslu, prej nekje na hrvaški obali,” sta se namuznila trener in njegov pomočnik, ki nista mogla mimo ugotovitve, da sta zelo vesela nepričakovanega srečanja po dveh mesecih od konca prvenstva. Le nekaj korakov naprej se je spet slišalo njeno ime iz daljave – medtem ko je morala najboljša slovenska nogometašica ves čas deliti avtograme, se podpisovati na žoge, majice in preostale spominke, je bil to glas njene dobre prijateljice in sostanovalke pri Eintrachtu, ki se je pred kratkim reprezentančno upokojila in prišla na tekmo kot gledalka. Nemka Sara Doorsoun, ki ima iransko-turške korenine, jo je prijateljsko objela, a prav veliko od klepeta pred stadionom nista imeli, saj so ju ves čas prekinjali navijači, ki so hoteli to ali ono … In zanimivo, večkrat od Lare kot od Sare.


V urejenosti stadionske tribune in sedežev se je Lara lahko malce potuhnila in mirno spremljala tekmo, ki so jo njene nemške sotekmovalke, številne od njih tudi prijateljice, dobile z 2 : 1. Lara se je morala fotografirati le še s peščico ljudi, spoznali sta se s fizioterapevtko njenega kluba, po tekmi pa sta za njo pritekli še dve mlajši nemški navijačici, ki sta ji povedali, da imata od letos letni vstopnici za tekme Eintrachta, ena od njiju je posebej poudarila, da je Lara njena najljubša igralka v Bundesligi. “Tako srečna sem, da sem te srečala,” je navijačica z avtogramom v roki odšla v baselski večer, ki je Nemke že pripeljal v četrtfinale prvenstva.
Z mislimi in spomini na evropsko nogometno izkušnjo, resda le kot gledalka, se je Lara naslednje jutro odpeljala nazaj proti Štajerski in hrvaškemu morju, med vožnjo pa so ji skozi misli bežale primerjave o ženskem nogometu v Švici ali Nemčiji ter pri nas. Žalostna je, da Slovenci ne prepoznajo atraktivnosti ženskega nogometa, in prepričana, da bi NZS lahko naredila več za njegovo prepoznavnost. Opaža sicer počasen napredek, ob vprašanju, kako bi strnila vtise z izleta na evropsko prvenstvo, pa je skomignila z rameni: “Svetlobna leta smo še oddaljeni od razvite nogometne Evrope.” In zdaj bo, kot igralka kluba Utah Royals, lahko stanje primerjala še z ameriškim.

