Karavan z žlahtnim poslanstvom

Milijon kilometrov: Volkswagen Passat B5

Vinski sel

Rajko Žličar je eden od treh prijateljev, ki so v Ormožu pred dobrimi tremi desetletji ustanovili skupno podjetje, da bi iz grozdja s svetovno priznanih pobočij Ljutomersko-Ormoških goric delali kakovostna vina, ki spajajo družinsko tradicijo s strokovnim znanjem. To samo po sebi ne bi bilo tako zanimivo za našo zgodbo o Passatu B5, letnik 2003, ki ima več kot milijon prevoženih kilometrov, če jih Rajko ne bi v veliki večini prevozil na račun njihovega posla, v družbi kartonov vinskih buteljk. Družabniki so si namreč pošteno razdelili delo in njemu je pripadla skrb za pospeševanje prodaje.

Rajko si je karavanskega Passata izbral, ker se mu je zdel praktična in stroškovno sprejemljiva rešitev za vse potrebe. Verjetno je imel tudi nekaj sreče, da je med iskanjem primernega avtomobila leta 2003 naletel na pol leta starega karavana 1.9 TDI (74 kW oziroma 100 KM) z ročnim 5-stopenjskim menjalnikom in 20 tisoč prevoženimi kilometri, ki je obtičal v enem od neplačanih lizingov. Avtomobilski guruji bi modro dodali, da so njegovega Passata v tovarni izdelali zagotovo v ponedeljek, le tako je lahko preživel vsa ta leta.

Dobrih 50 tisoč na leto

Kilometri v Passatu so se brez prestanka vrteli na račun rednih poti med Ljubljano in Ormožem; vsaka povratna vožnja iz domače garaže do vhoda v skladišče, kjer je naložil vino, je dodala okroglih 320 kilometrov. Svoje so prinesle tudi številne poslovne poti po Evropi, saj ga je med drugim pogosto odpeljal do Varšave in Berlina. »Na leto sem prevozil med 50 in 60 tisoč kilometrov, tako da sem ga na bencinski črpalki točil petkrat, šestkrat mesečno,« pove Rajko in doda, da je bila povprečna poraba na relacijah med 6 in 6,5 litra na sto kilometrov. Pa ne toliko zaradi dodatne teže, nam je povedal, ampak »ker s polnim prtljažnikom vina res ne moreš tiščati plina do konca.«

Dvajset let pozneje ima črni karavanski Passat dobrih milijon prevoženih kilometrov več. Sicer ne na merilniku kilometrov, ta se je ustavil lani decembra na številki 999.999, potem pa se ni hotel več obračati. Ker je Rajko le želel vedeti, koliko kilometrov prevozi, ga je čez približno 20 tisoč prevoženih kilometrov – saj razumete, tule je šlo čez prst – peljal k mehaniku, da mu je prevrtel merilnik naprej. To je resda nenavadno za rabljen avtomobil, mojster je iz neznanega razloga števec obrnil na 150 tisoč, da jih je ob zadnjem štetju kazal natančno 162.855.

Nikoli nisem dolival olja

Pri takšnem številu prevoženih kilometrov bi se avtomobil na servisu po tehničnih priporočilih znašel vsaj trikrat letno. »Želja po servisih je na 15 tisoč kilometrov, na servise sem ga vozil na 18 do 20 tisoč kilometrov,« je pojasnil Rajko in dodal, da ga je pred daljšimi vožnjami vedno odpeljal k mehaniku, da bi preverili vse tekočine. »Nikoli nisem dolival olja. Avto sem le vžgal, ga pral in točil gorivo. No, mogoče sem kdaj preveril še tlak v gumah.«

V pogovoru sva hitro prišla do točke, kjer mi je postalo jasno, da je za svojega trpežnega sodelavca na štirih kolesih naredil precej več, kot je najprej povedal. Med drugim je pazil, da je bil vedno enakomerno obtežen, ob vsakem nenavadnem zvoku ga je ob prvi priložnosti zapeljal na kontrolni pregled in ga med skupnimi vinskimi avanturami naročil na enajst obsežnih servisov. Strategija se mu je odlično obnesla, ker ima veteran še vedno prvi motor (ki ni bil nikoli v popravilu), drugi komplet amortizerjev in tretjo sklopko – prva je šla po gobe že po kakšnih 160 tisoč kilometrih, druga pa je zdržala do 800 tisoč prevoženih.

Splet okoliščin

Milijon prevoženih kilometrov za osebni avtomobil se mi zdi res veliko. Rajko Žličar mi je razjasnil ozadje: »Šlo je tudi za splet okoliščin. Tukaj smo delali novo vinsko klet, bil sem bolj konservativen in me je stalno skrbelo za posel, kako bomo finančno speljali. Na srečo mi je avto dobro služil. Vedno sem govoril – če ne bo več delal, bom pa novega kupil. Avto je zame nepogrešljiv, je pisarna na poti.«

Edino prigodo, kjer stvari niso šle čisto po načrtih, imata s Passatom s poti iz Beograda. Bilo je pred približno desetimi leti. Rajko se je od tam odpeljal že okrog štirih zjutraj, po prehodu srbsko-hrvaške meje pa je pred njim zlovešče posvetila rdeča lučka. Ob pol šestih zjutraj je poklical mehanika, po diagnozi na daljavo pa sta zaključila, da gre za okvaro alternatorja. »Vse luči in radio izklopi, nato se pelji, do koder bo šlo, bomo že prišli pote,« mu je še svetoval mojster. Naš vinar je v maniri leteče menjave na hitro še natočil nekaj goriva, potem pa z zmernih 80 do 90 km na uro (in nekaj sreče, da nikjer ni bilo gneče, temperature pa so bile dovolj nizke, da se avto ni pregrel) pripeljal vse do dvorišča delavnice.

Iz roda v rod

Zanimalo me je, kakšna usoda čaka njegovega utečenega Passata, saj je Rajko pred kratkim kupil novega. Hitro je odgovoril, da ga je podaril Maticu, najstarejšemu izmed treh sinov, ki je prav tako tesno povezan z vinskim poslom. Oddal ga je z mirno vestjo, saj je avto v zelo dobrem stanju in bo lahko naredil še kar nekaj kilometrov. Še toliko bolj, ker ima po 20 letih za družino Žličar junaški Passat, letnik 2003, le še čustveno vrednost, ki velja veliko več kot kakršna koli materialna.