Živo rdeči Corrado 2.0 16V, izdelan kar nekaj let pred rojstvom svojega ponosnega lastnika, je predstavnik modela Volkswagnovih vozil, ki je presegel slovitega Scirocca. V času proizvodnje je bil to vodilni Volkswagnov visokozmogljivi športni kupe.
»Dolgo sem razmišljal, ali bi se podal v nakup ali ne,« pravi Tadej Kunst, njegov lastnik. »Strašno me je mikal, saj je bil to moj sanjski avto. Ampak takrat sva se z dekletom selila v skupno bivališče in nakup še enega avta se ni zdel najpametnejša odločitev.« Tadeja, doma iz Senovega blizu Krškega, kjer so do devetdesetih let prejšnjega stoletja kopali premog, že od otroštva dalje zanimajo stari Volkswagnovi avtomobili. »Vedno me je zanimalo vse v zvezi s Volkswagni, za Corrada pa sem se dokončno navdušil na začetku srednje šole. Imel ga je nekdo iz sosednje vasi in vedno, ko sem se peljal mimo, sem občudoval avto in malo zavidal lastniku,« pove z nasmeškom. »Nekoč smo s prijatelji potrebovali prevoz na delo, ki smo ga opravljali preko študentskega servisa, in naneslo je, da smo se peljali prav z njim. Te vožnje ne bom nikoli pozabil. Čeprav sem bil skrčen na zadnjem sedežu, saj v Corradu zadaj ni ravno veliko prostora, sem bil neizmerno navdušen. Tisti dan sem si zadal nalogo, da bom nekoč tudi sam lastnik takega avta. Ko so ga proizvajali, je bil na primer edini Volkswagen z zadnjim električnim spojlerjem. Dvignil se je pri hitrosti 120 kilometrov na uro, lahko pa si ga dvignil tudi z gumbom ob volanu.«
S Corradom sem si že pri 21 letih izpolnil sanje.
A pred nakupom je, kot rečeno, okleval. »Že prej sem imel nekaj avtomobilov, samih Volkswagnov. Novejšega Pola in Passata za vsakdanjo uporabo, poleg tega pa še starodobnika, Golfa Mk, letnik 1978. Še pred tem pa tudi Caddyja Mk1, letnik 1991.« Ni bil čisto prepričan, ali si lahko privošči še enega starodobnika – Corrada, bencinskega štirivaljnika s 150 konjskimi močmi, letnik 1991. A na koncu je srce premagalo hladno treznost in trivratni kupe, ki so ga v letih 1988–1995 izdelovali v tovarni Karmann v Osnabrücku, je zdaj v Senovem. Corrado, ki je zdaj njegov že tri leta, je bil naprodaj na Jesenicah. »Nakup je bil ‘osebna dražba’, in ker sem ponudil najvišjo ceno, je bil na koncu moj. Tako sem si že pri 21 letih izpolnil svoje sanje.«
A ko je govor o srcu, je v resnici šlo za srce Tadejeve srčne izbranke. »Prav ona me je prepričala, naj ga kupim, saj gotovo ne bom imel več veliko priložnosti za nakup avta, ki sem si ga tako močno želel. Za to sem ji danes zelo hvaležen. Ko sem postal njegov ponosni lastnik, sem prvih nekaj dni samo hodil okrog njega in tuhtal, kaj bi bilo treba popraviti in malo predelati, ampak ne preveč, da bo to še vedno originalni avto. Z obnovo smo pohiteli, tako da je bil kar hitro pripravljen za cesto, pa čeprav zaradi njegove redkosti ni lahko priti do rezervnih delov. Da se danes vozim z njim, sem hvaležen prijateljem, ki so mi ga pomagali obnoviti. Predvsem sem hvaležen prijatelju, ki je bil tudi moj mentor v času vajeništva, za vse nasvete in pomoč.«
Zelo sem hvaležen svoji punci, ki me je prepričala v nakup.
Tako kot vsakega pravega »oldtimerja« tudi Corrada Tadeja Kunsta ni mogoče prav pogosto srečati na cesti. »To ni avto za vsak dan, večino časa je v garaži in čaka na lep, sončen vikend. Sicer pa sva oba s punco velika ljubitelja starodobnih in tudi malo novejših Volkswagnov, zato skoraj ni vikenda, ko se ne bi zapeljala kakšen krog, šla na izlet ali pa obiskala srečanja starodobnikov.« Tadej je član VW kluba Dolenjska in Bela krajina, katerega člani, vsi izjemni ljubitelji Volkswagnovih starodobnikov, se redno srečujejo, prirejajo skupne vožnje in kampiranja. »V taki družbi ti res ni nikoli dolgčas,« pravi Tadej.
