Srečali smo se sredi poletja v bližini skakalnic v Kulmu, saj se tu pripravljate na novo sezono. V tem soncu in vročini je videti, kot da smo od skakanja še zelo oddaljeni. Kateri letni čas vam je najljubši?

Rekel bi, da je to jesen. Poletja zaradi vročine ne maram preveč. Jeseni se približujemo sezoni, za nami so priprave in treningi, to je neke vrste čas pričakovanja, ki mi je prav tako všeč.

Čeprav so smučarski skoki zdaj šport, ki traja vse leto. Poletna turneja na umetni podlagi in ogromno treningov …

Zdi se mi, da je bilo tega nekoč še več. Že na začetku junija smo imeli tekme celinskega pokala, a je to počasi izzvenelo. Zdaj začnemo tekmovati šele na začetku avgusta.

Kaj ste najraje počeli kot otrok? Igrali nogomet, kot večina, ali ste imeli kakšen drug priljubljen šport?

Razočaral vas bom, saj sem najraje igral računalniške igrice. League of Legends je bilo ime igri, ki smo jo s kolegi in bratranci veliko igrali. To je bila online igra petih proti petim. Ob večerih smo igrali tudi družabne igre, saj imamo ogromno malo starejših bratrancev, s katerimi smo se igrali vse te reči.

Brat Peter je osem let starejši od vas, se spomnite, kdaj ste zaznali, da je uspešen skakalec?

Natančno se spomnim njegove prve tekme v Skandinaviji. Istega dne sem dobil najmlajšo sestrico, k hiši pa je prišel tudi nov računalnik. Ugibate lahko, česa sem bil takrat najbolj vesel?

Predvidevam, da računalnika …

(dolg smeh) Zdaj se je to spremenilo, veliko bolj sem vesel sestre, ki mi prinaša veliko veselja, kar moram reči tudi za Petrovo kariero, ob kateri smo bili pogosto zelo veseli.

Kako je bilo pa s časom pred računalniškim zaslonom?

Dogovor je bil preprost. Kolikor časa si namenil domačim opravilom ali pomoči doma, toliko časa si bil potem lahko za računalnikom. Pri meni je bilo tako, da dan ni imel dovolj ur, da bi lahko izkoristil zvečer še vse ure, ki bi jih lahko prebil za računalnikom. Med poletnimi počitnicami sem zjutraj odšel z očetom naokrog pomagat pri delu, domov sva prišla šele okrog petih, šestih popoldne … Po šoli sem imel trening, potem še domače naloge in spet je bil tu večer. Otroka je najbolje zaposliti s čim drugim, da nima časa za računalnik in igrice. Saj včasih smo naredili tudi kakšne neumnosti, ko smo z bratranci vso noč igrali igrice.

Ste med odraščanjem, ko je bil brat Peter že najboljši skakalec na svetu, pri sebi razmišljali, da ne boste skakalec?

Takrat v bistvu še ne. To je prišlo kasneje. Želel sem postati pilot ali znanstvenik, morda tudi inženir. Nekaj v tej smeri. Imel sem odlični učiteljici za fiziko in matematiko, oba predmeta sta me privlačila in tudi tehnika me je vedno zanimala. Resno sem razmišljal o tej poti.

In kaj je preskočilo, da ste ostali pri skakanju?

Rekel bi, da je bila to dobra forma. Tudi trenerji, ki so me spodbujali in imeli odličen pristop. Skakal sem vse bolje in si zadal izziv, da bi se ves čas izboljševal in dosegal še boljše rezultate. Ko se zdaj ozrem nazaj, vidim, da sem imel srečo, da se mi je poklopilo kar nekaj reči, ki so nujne za to, da sem stalno napredoval proti vse boljšim rezultatom. V drugem letniku srednje šole, ko sem bil osmi v Klingenthalu in celo drugi na ekipni tekmi, sem si rekel, da bom morda pa tudi tu lahko uspešen.

In spet smo pri bratu Petru, ki je bil takrat na vrhuncu svoje kariere. Ste ga opazovali, spremljali njegovo skakanje, morda že takrat kritično gledali na kakšne njegove poteze in iskali svojo, drugačno pot?

Sploh nisem iskal primerjav, ne le z bratom, tudi z drugimi skakalci ne. Po navadi sem se primerjal sam s seboj, najraje sem iskal napake pri sebi in jih odpravljal. Kmalu sem spoznal, da so skoki tako poseben šport, da niti dva skakalca z enakimi trenerskimi navodili ne bosta dosegla enakih rezultatov. Vsak razmišlja drugače, zato primerjava ne pomaga, vsak mora najti svojo pot.

Sta se veliko pogovarjala o skokih?

Zelo malo. Za to so trenerji. Saj se opazujemo med seboj, a trenerji so tisti, ki vsakega tekmovalca poznajo, ga preučujejo, mu pripravljajo program dela …

Večina ljudi se s športom ukvarja rekreativno, od nogometa, tenisa, plavanja do alpskega smučanja. In posledično si domišljamo, da o teh športih veliko vemo. Skoki pa so šport, ki ga poznate le skakalci, saj skoraj nihče rekreativno ne skače. Kako bi ga opisali na kratko?

Bistvo tega športa je prenesti kinetično energijo, ki ti jo ponudi skakalnica, in jo pretvoriti v hitrost v zraku, da s figuro in pozicijo leta dosežeš čim več.

In kako ob tej formuli doseči meter, dva, deset, dvajset več od vseh drugih?

To je pa proces. Začne se že s tem, kakšen je položaj bokov na rampi. Mnogokrat opazujem kakšnega skakalca, ki ima slab položaj bokov in je ves skrčen … Nima nobene možnosti za dober skok, ni variante. Boki so ostali zadaj, ne bo hitrega prenosa te kinetične energije v zrak. Tu je še pravilno spuščanje na podlago in izkoriščanje počepa. To so koraki, ki jih ne smeš zafrkniti, da na koncu dosežeš dober skok. Počep je večini ljudi videti pri vseh enak.

Zdaj nam na televiziji že pogosto pokažejo milimetre prezgodaj ali prepozno pri odskoku.

To se nam skakalcem zdi kar smešno, saj ne gre za zelo pomemben dejavnik. Mnogo pomembnejši je izkoristek s podlage, koliko in kako si odrinil, kakšen je kot kolena, kakšen je položaj bokov in kakšna energija, ki ti jo je uspelo prenesti v zrak. Tega se pa na enostaven in gledalcem oprijemljiv način ne da pokazati. Sicer pozdravljam, da s takšno tehnično podrobnostjo približajo šport gledalcem, morda bi bilo lahko tega še več. Ni pa to odločilni del dobrega ali slabega skoka.

Kako pomembne so pri skokih telesne značilnosti posameznika. Lahko človek, ne glede na telesne okoliščine, postane odličen skakalec?

Mislim, da so zelo pomembne. Nekdo, ki nima primerne konstitucije telesa – govorim morfološko, kako so sestavljene kosti, kako si ploven, kako dolge noge imaš v primerjavi s trupom, vse to so naravne zakonitosti, ki vplivajo na skakalca – ne more postati odličen skakalec. Če imaš kratke noge in dolg ter ploščat trup, imaš prednost pred drugimi. Lažje dosegaš plovnost, težišče imaš bolj spredaj, razmerje proti smučem je boljše, lažje dosegaš letalsko krilo, pravi kot in stopinje, hitrost in vzgon pod smučmi …

Vidim, da si še zmeraj pomagate s fiziko in matematiko, zaradi katerih ste skorajda opustili skakanje. Ste med bolj razmišljujočimi skakalci, kajne?

To mi včasih tudi škodi. Raziskujem, pri Slatnarju (opremljevalec smuči, op. p.) preživim veliko časa. Tudi v šivalnici sem pogosto, pravzaprav pogosteje kot pa na treningih in skakalnicah. Rad spremljam reči in jih razumem, če jih ne, se pa trudim, da to izboljšam. Začne se s poddresom, nato z dresom, zelo pomembno je, da vse stoji, kot mora. V skokih je razmeroma preprosto, saj lahko vso znanost iščeš na drugih področjih, predvsem v letalstvu. In vsaka taka malenkost lahko pomeni nekaj centimetrov pri skoku. Če je takšnih deset ali dvajset, potem je to že en meter. Ta meter je pomemben tudi za tvojo samozavest in tako lahko počasi ves čas napreduješ. Pri skokih gre za povezavo med opremo, fizično pripravljenostjo in glavo. Med tem moraš ves čas vijugati, da imaš lahko uspešno sezono.

Ko gre običajen človek na vrh velikanke in pogleda navzdol, se mu malce zvrti v glavi in ne more si predstavljati, da se od tu zdaj nekdo spusti in skoči v globino. Vi ste se od malega sicer pripravljali na vse večje skakalnice. Ali vas je vseeno kdaj strah?

Spomnim se, ko sem bil prvič na velikanki. Ni bilo v Planici, ampak v Oberstdorfu. Tam je stolp še bolj dvignjen, samostoječ, visok približno 80 metrov. Strah me je bilo. Takrat sem razmišljal, da mora iti vse po načrtu in brez napak. Tam greš na mizo s 105 km/h. Že če roko pomoliš iz avta pri tej hitrosti, nekaj čutiš, tu pa gre za celo telo. Vse mora ostati v pravilnem razmerju. Pri prvem skoku, ko ne veš, kaj te čaka, te je vedno strah. Še zdaj, ko prideš na letalnico v Planico, ko zgrešiš kakšen skok, te malce zamaje in te je naslednjič znova strah, da ne boš ponovil te napake. Strah je nujen, kajti če ga ne bi imeli, bi zelo hitro naredili kakšno neumnost. 

V nekem intervjuju ste dejali, da so skoki zelo varen šport. Sliši se nenavadno?

Če gledamo poškodbe, so skoki mnogo bolj varni od nogometa. Pri nas ni veliko poškodb, res mora biti nekaj zelo, zelo narobe, da se poškoduješ. Na letalnicah je drugače, to je res, sicer pa se sila, s katero padeš, po navadi razporedi čez 200 metrov. Formula 1 se pri trčenju ustavi v nekaj metrih. In dirkač z njo.

Kaj menite o teh težavah z dresi in njihovo skladnostjo s pravili in diskvalifikacijami, kar spremljamo v zadnjem času. Za šport to ni najboljša popotnica, kajne?

Pri nas je iz tega nastala katastrofa. Samo obtoževanje, kdo je kje goljufal. Mislim, da gre bolj za težavo s PR-službami kot pa za dejanski problem. Bom dal spet primer iz formule 1. Ne mine mesec ali morda dva, ko ne ugotovijo, da je nekdo poskušal z goljufijo ali kakšnim mejnim posegom v aerodinamiko ali motor priti do boljšega rezultata. Rečejo, smola, dobili so nas, in gremo dalje. Želel bi si, da bi bilo podobno tudi v skokih. Gre za nekaj povsem enakega, vsaka ekipa poskuša priti do čim boljšega rezultata in pri tem išče svojo interpretacijo pravil in gre dostikrat na mejo, občasno tudi čez njo. Ta primerjava mi je zato kar všeč in rad bi, da bi bil tudi odnos do tega podoben, kot je v formuli 1.

Kot najboljši športnik na svetu ste zaslužili že nekaj denarja, samo z nagradami s tekem že vsaj pol milijona evrov, verjetno še kaj dodatnega od sponzorjev. Ste kdaj razmišljali o selitvi v kakšno davčno bolj prijazno okolje?

Pogosto se sprašujem, kako najbolje upravljati to. Za zdaj imam svoje prebivališče v Sloveniji, saj tudi zastopam slovensko državo. Svetovalci mi pravijo, da v takšnem primeru težko izvedem kaj drugega. Spogleduješ se s kakšno drugo državo, a center mojega delovanja je še vedno Slovenija. Za zdaj nisem našel oblike, kako bi si lahko to olajšal. Mnogi gredo v Monako, ki je odličen kraj za treniranje. Letos sem bil tam na dirki formule 1. Zelo všeč mi je bilo, vse leto je dobra klima, zadaj so hribi, Alpe, morje … Zelo dobro razumem vse športnike, ki se preselijo tja. Lažje je športnikom, ki tekmujejo v nenacionalnih profesionalnih ekipah, kot pa nam, ki v svojih reprezentancah zastopamo neko državo. Morda je tudi moj zaslužek še vedno premajhen, da bi se mi ta finančna razlika, če bi živel v kakšni davčni oazi, res izplačala. Sicer večino svojega denarja naložim, uporabljam le denar, ki ga potrebujem za sproti. Najraje imam, da je denar v obtoku in kroži ter se plemeniti.

Kakšna je vaša skakalna prihodnost, saj ste dosegli že skoraj vse rekorde?

Mislim, da mnogi, ki pridejo na vrh, tam hitro odnehajo. Zmanjka jim motivacije. Mene še vedno žene naprej, želel bi biti še boljši, nisem še pokazal vsega. Tudi finančno bi rad še napredoval, skratka, imam še nekaj ciljev. Rad bi podrl še en rekord letalnice, v Vikersundu ga še nimam. Primerjam se tudi z drugimi športi, če sem najboljši v skokih, mi morda manjka še veliko, da bi bil uspešen še kje drugje, morda tudi zunaj športa. Pomembna je širina, človeški odnos do drugih, ves čas iskati napredek, se izobraževati, širiti svoja obzorja čez meje svojega športa in svojega okolja.

Pripravljate se za izpit za pilota helikopterja.

Res je, enkrat bi rad imel helikopter. Ni poceni, res imaš lahko svoj helikopter in ga daješ v najem, ko ga ne potrebuješ, a tak helikopter še vedno stane tri milijone evrov. Od malega si že želim to svobodo. Helikopter mi pomeni celo večjo svobodo kot letalo. Idealno bi bilo, če bi imel enkrat v prihodnje svoj posel, ki je povezan s financami, ob tem bi pa rad letel s helikopterjem. Želim si licenco za komercialnega pilota.

Trenutno ne vozite Volkswagna, v družini pa je zagotovo kdo, ki prisega na to znamko?

Naš oče je v tem pogledu pravi Slovenec in zaprisežen voznik Volkswagnov. Spomni se časov, ko je živel še v hribih in imel Hrošča, ki ga tam po snegu ni premagal noben drug avto. Še danes razlaga te zgodbe res doživeto. Zdaj se vozi s Tiguanom. Tudi jaz sem imel e-Golfa, moj prvi avto pa je bil Porsche 911 Carrera SC, letnik 1978. Življenje kontrastov, boste rekli. Ta Porsche je bil hobi starodobnik, za katerega bi potreboval veliko časa, ki pa ga nisem imel. Rad imam hitrost, razne posebne in športne avtomobile. Sicer v družini niso veliki ljubitelji avtov, oče sploh ne, mama tudi ne, razen morda najmlajša sestra. Ona mi pa vedno pošilja fotografije športnih avtomobilov.

DELI