Glasba, arhitektura in bolj malo slovenskih turistov

Avgustovski večer je bil topel, streha spuščena, prva postaja na poti pa Hercegnovi. Mesto zelenja, sonca in promenad ga je krstil bosanski nobelovec Ivo Andrić, ki je zadnja leta svojega življenja preživel tukaj, Slovenci pa se spominjamo še slovitega zdravilnega blata v Igalu, s katerim je povezano zdravilišče Simo Milošević, ter razkošne Titove rezidence Vila Galeb, ki se skriva v mogočnem parku sredi Igala. Danes je 5600 kvadratnih metrov veliko vilo mogoče obiskati kot muzej nekega davno minulega časa. Predsednik Tito pa je bil tam zelo redko ‒ po pričevanju domačinov naj bi prenočil vsega štirikrat.

Mnogo pogosteje je vilo oddajal domačim ali še raje tujim gostom, ki so uživali v terapijah z zdravilnim blatom v zalivu Igalo. Obzidani stari Hercegnovi ima bogato zgodovino in je vreden ogleda ter turške kave ali limonade v avstro-ogrski palači, kjer domuje Gradska Kafana s teraso. Kljub vročini in poletju jo poskušajte doživeti tudi v notranjosti. Na žalost je skrb za javni prostor v Črni gori še vedno nekje v predalih načrtovalcev in politikov. Poleti je vsak milimeter izkoriščen za parkiranje avtomobilov, tudi javna čistoča šepa, saj smeti ležijo vsepovsod, zato se je bolje ozreti navzgor, kjer vas bodo očarali pogledi na mogočne hribe na eni in sinje morje na drugi strani.

Ne naredite napake, v vasici Kamenari ne zavijte na trajekt, pač pa nadaljujte pot naravnost v najslikovitejši zaliv, kar sem jih kadarkoli videl, v Boko Kotorsko. Tu se strme skale spuščajo naravnost v morje, vse skupaj pa spremlja bogata kultura in zgodovina. Boka Kotorska je srce in biser črnogorskega primorja. Mesto Kotor na vzhodu zaliva je stisnjeno pod Lovčen in tu najdemo najbolj znano slovensko ime Črne gore. Gre za Ljubljančanko Vido Matjan, rojeno Hribar, ki se je rodila leta 1896. Bila je glasbena pedagoginja in skladateljica, v Kotorju pa je pustila ogromen pečat. Po drugi svetovni vojni je ustanovila glasbeno šolo, ki jo je z velikim navdušenjem vodila skoraj vse svoje življenje. Na šolskem poslopju v središču starega mestnega jedra ima spominsko ploščo, zaradi njene požrtvovalnosti pa so iz Kotorja dolga desetletja prihajali mednarodno priznani glasbeniki. Skoraj vsi kotorski otroci so takrat hodili v glasbeno šolo in igrali vsaj en inštrument. Vida Matjan, ki je izhajala iz ljubljanske meščanske družine, je v Kotorju ime, ki ga poznajo skoraj vsi.

Zaljubljena v glasbo je že od leta 1911 obiskovala Glasbeno matico v Ljubljani, preskočila dva razreda in leta 1914 ob zaključku gimnazije želela nadaljevati študij klavirja na Dunaju. Prva svetovna vojna ji je prekrižala načrte, že leto prej pa ji je umrla mati, glasbenica Antonija Učak. Namesto študija na Dunaju se je med vojno poročila z Alojzom Matjanom, študentom gradbeništva, a tudi velikim ljubiteljem glasbe. V družinski hiši Hribarjevih na robu Ljubljane so bili redni gostje pomembni snovalci slovenske zgodovine: pisatelj Ivan Cankar, kipar Lojze Dolinar, slikar Anton Gojmir Kos, skladatelj Lucijan Marija Škerjanc … Še zlasti Cankar si je menda pogosto želel, naj mu na klavir nekaj zaigra prav najstnica Vida. Po vojni je izbrala dekorativno umetnost in se naučila slikati na svili, lesu, porcelanu in glini, ves čas pa je ostala zvesta tudi klavirju. Decembra leta 1930 se je z možem in desetletno hčerko Sonjo preselila v Beograd, kjer je nadaljevala glasbeno izpopolnjevanje na glasbeni šoli. V tem času je začela s poučevanjem glasbe oziroma klavirja, predvsem Slovencev, ki so takrat živeli v Beogradu, med drugim je sodelovala tudi z odlično operno pevko Anito Meze. Njen mož je od leta 1936 dalje delal na več gradbenih projektih v Kotorju, po bombardiranju Beograda aprila leta 1941 pa se je vsa družina za stalno preselila v Kotor.

Nasproti starega Kotorja je mestna četrt Muo, kjer se na terasi nad morjem in cesto v drugi vrsti med hišami skriva urejena atrijska hiša. Tu poletja preživlja Duško Dučić s svojo ženo. Urejenost hiše in okolice spominja na slovensko, gospod, ki je sredi svojih sedemdesetih let, pa je vnuk Vide Matjan. »To je bila babičina zadnja hiša, zgrajena leta 1962,« pripoveduje zgovorni Črnogorec, ki je ponosen na svoje slovenske korenine, čeprav slovensko ne govori. »Babica je živela tu do svoje smrti leta 1993. Dočakala je 97 let. Vse svoje življenje v Kotorju je posvetila glasbeni šoli, ki nosi njeno ime, in svojim učencem.

V hiši je dnevna soba, še vedno takšna, kot je bila v njenem času ‒ zelo slovenska, polna spominov in zgodb iz njenega življenja, neke vrste muzej.« Vida Matjan je tudi skladala, predvsem pesmi za otroke, aktivna je ostala vse življenje. »Od daleč se ji je videlo, da je Slovenka, bila je drugačna od nas. V sebi je nosila natančnost, strogost in pravičnost,« je nadaljeval klepet v mraku poletnega Kotorja Duško Dučić. »Vse življenje jo je spremljalo neke vrste domotožje, ki se je odražalo v slovenski hrani, zelo rada jo je pripravljala. Morda je bilo to še bolj izraženo, ker v Kotorju nikoli ni živelo prav veliko Slovencev, s katerimi bi se lahko družila.«

Marija Martinović, direktorica marketinga in stikov z javnostjo v hotelu, nam je povedala, da je pri njih še vedno zaposlenih nekaj Slovencev, ki vodijo predvsem igralniško dejavnost: »Imajo znanje in izkušnje na tem področju.« Izpostavila je še odlično kitajsko restavracijo, ki zdaj privablja mnoge goste od blizu in daleč, tradicionalno tajsko masažo, ki je namenjena le gostom hotela, ki je postal luksuzni petzvezdični biser na tem delu obale, ima 203 sobe in 22 apartmajev. Med gosti je zdaj le malo Slovencev,

je priznala direktorica, pravega razloga za to pa ni našla. »Morda bi veljalo narediti nekoliko več promocije na slovenskem trgu, kajti redko kdo še ve, da gre za hotel, ki ga je ustvaril znameniti slovenski arhitekt.« Maestral ima odlično lego v majhnem zalivu z lastno promenado in plažo, kar ponuja odlično priložnost za družinske počitnice. Preden smo se poslovili, je Marija Martinović poudarila še eno stvar: »Naš hotel je odprt vse leto, kar je tu v okolici prav tako redkost.«

Ko sva jim povedala, da bi rada fotografirala svojega T-Roca na območju za pešce, sta rekla le »peljita za nama« in čez tri minute smo se znašli pred varnostnikom. Brez besed je dvignil zapornico in naju spustil na promenado. »Da ne boste potem po Sloveniji govorili, da tu nismo prijazni. Dobro opravita in ne divjajta preveč, da ne povozita kakšnega pešca,« sta smeje rekla policista in se odpeljala nekam med nebotičnike, ki rastejo kot gobe za Slovensko plažo.

Razočarati vas moram, da kljub prizadevanjem nisva uspela odkriti izvora imena te več kilometrov dolge peščene plaže v Budvi. Dve različici te zgodbe obstajata: prva, da so tu v tridesetih letih prejšnjega stoletja letovali premožni Slovenci, druga pa govori o Čehih in Slovakih, ki so v tistem času radi obiskovali Budvo in so ji dali ime slovanska plaža, kar v srbsko-hrvaškem jeziku lahko pomeni tudi slovenska plaža. Večina tistih, ki sva jih povprašala po izvoru imena plaže, meni, da je poimenovana po nas, Slovencih.

Če ste v Črni gori, je skorajda obvezen ogled Lovčena in Njegoševega mavzoleja. Najudobnejša je pot po sodobni cesti iz Budve čez Cetinje, mnogo bolj slikovita in počasna pa je ozka in ovinkasta strma cesta iz Kotorja. Ko boste premagali na stotine stopnic do mavzoleja duhovnika, vladike in največjega črnogorskega pesnika Petra Petrovića Njegoša, stoječega sredi skalnatega vrha Lovčena,

se ob povratku ustavite še v restavraciji ob vznožju stopnišča, tik ob parkirišču. Okroglo restavracijo iz kamna in lesa, ki spominja na mogočno, a elegantno jamo, kot prostor prvobitnega življenja na zemlji, je oblikoval slovenski arhitekt Marko Mušič. Mušič je tudi avtor kulturnega centra v Kolašinu na severu države in hiše revolucije v Nikšiću, ki pa sta bila za naš obisk tokrat predaleč od morja.

Še enega zanimivega Slovenca smo odkrili med Kotorjem in Tivtom: tam že več kot dve desetletji živi Korošec Bogdan Marošek. Poročen je s Črnogorko, ukvarja pa se z lesom in talnimi oblogami. Ima svoje podjetje in delavnico, na istem dvorišču, le nekaj vrat naprej, pa se z izdelavo gumijastih čolnov ukvarja Peter Meh, prav tako Slovenec. »Ni nas veliko, saj Črna gora ni gospodarsko zanimiva, sem te vsekakor pripelje kaj drugega, ne le želja po poslu. No, tudi poslovno je s slovenskim pristopom mogoče uspeti, saj smo navajeni drugače delati, bolj trdo in vsekakor bolj natančno,

imamo tudi boljše znanje in izkušnje.« Marošek ima največ naročnikov med lokalnimi in tujimi investitorji višjega cenovnega razreda, »navaditi pa se je treba na tukajšnji način poslovanja. Veliko je seveda korupcije in ne rečeš prav vsakomur, ki ti pride povedat, da ti opravljenega dela ne bo plačal, da ga boš tožil. To lahko postane nerodna reč, za tvojo družino in zate,« se je namuznil simpatični Korošec in dodal, da so taki primeri bolj osamljeni in njegove poslovne izkušnje večinoma dobre. »A če želiš poslovati tu, je pomembno, da si na vse pripravljen.«