Vozniška pomagala v ID.7

Več vsega, če si tega želite

Danes res ni vse tako zelo drugače, le da se je diskoteka idejno preselila tudi v sodobne avtomobile. V njih ima lahko vsak svojo diskoteko, in to po tematskem navdihu in z veliko utripajočega dogajanja.

Volkswagnov novi ID.7 je v tem pogledu pravo malo doživetje. No, lahko je doživetje, če se le dovolj poglobite vanj. Kot vsak sodoben avtomobil je namreč založen s sistemi, ki vozniku lahko olajšajo delo ter izboljšujejo udobje in varnost.

Veliki, mali in še tretji

Voznika, ki sede v malce drugačen avtomobilski svet, najprej pozdravi 15-palčni osrednji zaslon, ki bi po vsej logiki zaradi svoje velikosti pravzaprav moral biti moteč. Pa ni, za kar ob res konkretnih merah pripisujem zaslugo tudi njegovi vodoravni namestitvi.

Manjši zaslon na mestu, kjer so bili pred voznikom nekoč klasični merilniki, prikazuje le osnovne podatke. Teh ni niti preveč niti premalo, saj je glavnina podatkov in nastavitev na sredinskem zaslonu, ki se po želji pred voznikom izpiše s pomočjo sistema projekcije, nadgrajene s tehnologijo obogatene resničnosti. Prikaz ima na videz dva nivoja. Prvi, ki je v tridimenzionalnem pogledu bližje vozniku, ponuja najpomembnejše podatke. Drugi je navidezno pomaknjen v območje pred avtomobilom, kjer ga voznikovo oko sicer zaznava, a ravno toliko, kot je v nekem trenutku pomembno – med drugim na primer služi za prikaz navigacijskega usmerjanja.

V korak s časom

Če je voznik bolj občutljive sorte, bo zahteven tudi pri prezračevanju. Kam in koliko bo pihalo, pri ID.7 ni vprašanje. Prezračevalne šobe v kabini so praktično skrite in se samodejno prilagajajo osnovnim nastavitvam klimatizacije, s tem pa postane potniška kabina vzor dobrega počutja, česar se voznik niti ne zaveda.

»Vozniki vseh starosti, tudi starejši, presenetljivo hitro usvojijo vse sisteme in nastavitve,« je povedal človek, ki pozna ID.7 do obisti. Bil sem skeptičen, vendar se je pozneje izkazalo, da to ni le prodajna puhlica. Čeprav sem prve vozniške korake delal na povsem analognih avtomobilih in sem digitalizacijo doživljal kot počasen preporod avtomobila, ID.7 s svojimi sistemi nagovarja voznika kot zelo zmogljiv prenosni telefon. Osebni avtomobili vse bolj postajajo ‘gadgeti’ na kolesih s številnimi aplikacijami, ki jih včasih potrebujete, pogosto pa tudi ne.

Sicer se potem vprašam, kje sta v tem prehodu ostala srce in duša. Brez skrbi, še sta v avtomobilu, le spremenila sta se, kot so se spremenila pričakovanja kupcev mlajših generacij. Avtomobil se namreč danes na več ravneh vse bolj povezuje z voznikom in okoljem.

Hitro, intuitivno in prilagodljivo

Na osrednjem zaslonu je veliko nastavitev, ki so uporabniku hitro razumljive. Nekatere so za izboljšano varnost – nad temi se ne gre zmrdovati, saj dodobra olajšajo voznikovo delo – druge za izboljšanje počutja. Med slednjimi mi je bila še posebej všeč ambientalna osvetlitev potniške kabine. Sicer običajno nisem posebej navdušen nad pisanim okoljem, zlasti ne ponoči, a nežen in nevsiljiv vzorec ter izdatne možnosti izbire barv delujejo usklajeno s trenutnim razpoloženjem – poživljajoče ali pomirjajoče.

Osrednji zaslon v ID.7 deluje hitro, logično in tekoče. Voznika ne preseneča s kakšnimi skritimi podatki in praktično ne dovoli, da bi se človek pri iskanju nastavitev izgubljal globoko v notranjosti menijev. To sem namreč v preteklosti že doživel, in namesto da bi v sodobnih tehnologijah užival, sem jih začel dojemati kot nepotrebno motnjo. Potem jih enostavno izključiš in ne uporabljaš vsega, kar ti avtomobil ponuja in kar kupec ne nazadnje plača.

V ID.7 lahko z enim dotikom zaslona odprete vse najpomembnejše menije, končno je vse zasnovano logično in zares intuitivno. Skoraj nagonsko sem iskal in kmalu tudi našel, karkoli sem potreboval. Še najlepše pri vsem je, da s časom in uporabo sistem postaja vse bolj razumljiv. To v bistvu šteje največ. 

Me sprašujete, katera so tista pomagala, ki dejansko olajšajo delo voznika? Kar nekaj jih je, za daljše avtocestne vožnje pa je verjetno najpomembnejši Travel Assist. Travel Assistu, ki sicer deluje že pri nižjih hitrostih, se od 90km/h dalje pridruži še asistirana menjava voznega pasu, pri čemer je premik potrebno nakazati z impulzivnim vklopom smernika in držati volan. Seveda mora voznik še vedno pozorno spremljati promet, a sistem prevzame vlogo varuha. Odlično, ker je preventiva pač boljša od kurative. Podobno je s pomočnikom pri parkiranju. Mogoče sami parkirate hitreje od elektronike, ampak kar nekaj jih je, ki niso tako spretni ali pa se s tem nočejo obremenjevati. Mene je prepričal z zanesljivo izvedbo: izbereš funkcijo, potrdiš predlagano parkirno mesto in že samostojno parkira. Še lepše je, da prevzame ponavljajoča se parkiranja. Enkrat posnameš zadnjih 50 metrov manevra in ob naslednjem prihodu na isto lokacijo na ukaz ponovi postopek. Bolj enostavno menda ne gre?

Potem je tu še nekaj takšnih, ki posežejo v dogajanje, ko se voznik ob zaustavitvi vozila že osredotoča na številne obveznosti in ni več povsem zbran. Zveni znano? Elektronika na primer pred izstopom opozori, da preveriš zasedenost zadnjih sedežev, sistem namreč zabeleži, če je kdo od potnikov pred vožnjo uporabil zadnja vrata. Še eno od zelo koristnih pomagal je povezano predvsem z urbano mobilnostjo, kjer se na istih cestah gneteta štiri- in dvokolesni promet. Običajno v mestu pred odpiranjem vrat v vzvratnem ogledalu preveriš stanje za vozilom. V ID.7 je na voljo tudi sistem, ki na podlagi podatkov radarskih tipal v obsegu 70 metrov bočno za vozilom vozniku sporoči, ali je zaznal drugo vozilo.

Kje je meja?

Številni vozniki se sprašujejo, ali vse te lučke, nastavitve, asistenčni sistemi, zvoki in podatki lahko prenapolnijo voznikov delovni prostor in postanejo moteči. Ali ni vzdušja, ki me je spomnilo na diskoteke, v vozilu morda že preveč? Vozniki smo si različni, kar nekomu ugaja, nekoga lahko zelo moti. A če se malce pozabavate z gumbi in nastavitvami, lahko najdete prikaz podatkov, ki se vam zdijo najbolj pomembni, in barvne osvetlitve, kakršne so vam pri srcu. Navsezadnje pa lahko vse skupaj tudi izklopite. Prav to sem kdaj v preteklosti že storil, zlasti ponoči, ko sem se želel poglobiti v vožnjo in začutiti avtomobil. Morda ne bo odveč, če za konec zapišem: v ID.7 je voznik lahko, kljub vsemu napredku in pomoči pri vožnji, še vedno osrednja figura.

DELI