Marko Škriba svojo poklicno kariero že skoraj dve desetletji gradi pri podjetju Porsche Slovenija, kjer vodi znamko avtomobilov Volkswagen, ki jo je postavil na prvo prodajno mesto v državi. Doma je iz Krope na Gorenjskem, do mature je odraščal v Nemčiji, potem pa se je sam, brez staršev, vrnil v Slovenijo. Marko je prijeten, a zadržan sogovornik. Nastope v javnosti previdno izbira, saj ne išče soja žarometov, poleg avtomobilov pa ima v življenju rad še marsikaj. Avtomobili so njegova strast iz mladosti, a ne navdušuje se le nad številkami. Študiral je fiziko, zdaj se vozi z električnim avtom, še raje pa dvigne jadra v Punatu na Krku in reže valove Jadranskega morja, igra tudi kitaro in zelo rad fotografira. Ne z digitalcem, pač pa s fotoaparatom, ki vtise zapisuje na film, ki ga v svoji temnici vedno tudi sam razvije. Pozimi smuča, vseeno pa največ časa posveča razvoju blagovne znamke in uspešni prodaji avtomobilov Volkswagen. Imamo torej kar nekaj razlogov, da smo ga povabili na osrednji intervju v naši reviji.
Pred časom, bilo je leta 2018, ste v intervjuju za časopis Dnevnik dejali, da ste dober pogajalec. Tega tam niste podrobneje utemeljili, lahko to storite zdaj za nas?
A to sem rekel? (Smeh.) Ja, mislim, da sem res dober pogajalec. Pri delu, ki ga opravljam že dvajset let, potrebuješ mnogo pogajalskih spretnosti. Gre za pogajanja s proizvajalcem, kjer moraš utemeljevati različne želje oz. potrebe, kot so npr. možnosti za spremembe znotraj proizvodnih načrtov, pogajanja za ceno določenega modela, iščeš razne podpore, npr. za oblikovanje akcijskega modela za pospeševanje prodaje … Ko se pogajaš, vedno prosiš za nekaj, bodisi da nekdo zate nekaj opravi ali da nekaj dobiš. To moraš znati utemeljiti, kar pomeni pogajanja. Na eni strani nekaj ponudiš, za to pa nekaj želiš oziroma dobiš. Ta proces, se mi zdi, kar dobro obvladam. Pomembno je tudi, da to, kar obljubiš ali napoveduješ, dejansko tudi uresničiš. Če izpelješ obljubljeno, potem si v dolgoročnem odnosu verodostojen in ti sčasoma narašča tudi pogajalska moč.
Vodite zelo uspešno znamko, dvakrat ste bili izbrani za uvoznika leta med vsemi Volkswagnovimi uvozniki na svetu, v času vašega vodenja ste znamko pripeljali na prvo mesto v Sloveniji. Naštejte, prosim, tri razloge za ta uspeh, svoje osebne in seveda tudi zunanje, splošne.
Začel bi z našim podjetjem Porsche Slovenija in našo pooblaščeno mrežo trgovskih partnerjev. Mislim, da smo odličen uvoznik, dobro obvladamo ključne poslovne procese v avtomobilski branži. To je predpogoj, da smo posamezniki lahko uspešni. Uvoznik leta je zelo laskav naslov, ki ga je težko dobiti. Dobili smo ga dvakrat, enkrat v času mojega vodenja. Uspeh naše znamke je vedno temeljil na uspehu ekipe, ne posameznika. Gre za ljudi, ki s srcem opravljajo svoje poslanstvo v prodaji in servisu pri naših trgovskih in servisnih partnerjih v Sloveniji, pa tudi za vse sodelavce pri uvozniku, ki opravljajo različne naloge, kot je npr. organizacija tehničnega in netehničnega šolanja za celotno partnersko mrežo, upravljanje dispozicije in logistike, skrb za podporne informacijske sisteme, odnose z javnostmi … lahko bi dolgo našteval. To je kompleksna organizacija, zaradi česar je vodenje na ravni uvoznika v celoti in na ravni blagovne znamke zahtevno. Na to bi rad posebej opozoril.
Kaj pa vaše osebne zasluge?
Težko govorim o lastnih zaslugah. Lahko rečem, da sem vsa ta leta izredno motiviran za ta uspeh. Ne le poslovno, gre mi v prvi vrsti za zadovoljstvo naših strank, poslovnih partnerjev in sodelavcev. Pomembno se mi zdi, da smo prepoznani kot prva izbira med kupci. Znamka Volkswagen je seveda močna sama po sebi, poskušali pa smo jo napolniti še z našo lokalno vsebino.
Športniki pravijo, da je težje kot priti na vrh tam tudi ostati. Vaš oče je bil, mimogrede povedano, športnik in skakalec Slavko Škriba. Očitno imate recept tudi za to, saj s prodajo Volkswagnov ostajate trdno na vrhu. Na misel mi pridejo tri stvari. Tradicija, kakovost in odnos do strank. Še kaj?
Našteli ste ključne faktorje. Vsak športnik ve, koliko dela, treninga je treba vložiti, da ostajaš najboljši. Tudi glasbeniki morajo vedno znova več in več vaditi, če hočejo biti pri nastopih vrhunski. Vsak dan mora vsak iskati pot do uspeha, kot da tega še nikdar ni dosegel. Nikdar ne smeš zjutraj vstati in si reči, da si najboljši, da si prvi.
Govorila sva o tradiciji. Golf je vsekakor najbolj prepoznavna sodobna tradicija Volkswagna, zadnje čase pa ne kaže več, da bi bil še paradni konj znamke. Kaj se je zgodilo z njim?
Zadnja, osma generacija Golfa je prišla v času naše največje transformacije v zgodovini. Našel je svoje novo mesto, imeli pa smo kar nekaj težav, sprva z elektroniko, ko so bile te odpravljene, pa z dobavami. Golf je še vedno izjemno priljubljen avto, velikost segmenta tega tipa avtomobilov pa pada. Ne le v Sloveniji, ampak po vsej Evropi. Narašča delež električnih vozil, močno je narasel delež avtomobilov SUV, manjših in večjih. Gre za notranje premike med modeli, saj smo v zadnjem času uvedli veliko novih avtomobilov, na primer T-Roca in njemu podobne, kamor so odšli mnogi nekdanji kupci Golfov. Trend je odšel v smeri SUV-ov. V svojem razredu pa Golf ostaja paradni konj, in ko pogledamo naročila strank, ugotovimo, da jih imamo za eno leto. Ena največjih težav, ki nas trenutno pesti, so dolgi dobavni roki pri nekaterih avtomobilih, še posebej pri Golfu.
Na drugi strani pa v kratkem na trg prihaja električni naslednik Bullija z imenom ID. Buzz. Navdušenje nad njim je ogromno, že dolgo v času pred prihodom nekega modela na trg nisem zaznal tako izjemnega zanimanja za kakšen avto. Znani ste po svojem odličnem občutku za navade in spremembe navad slovenskih kupcev. Kaj mu napovedujete v Sloveniji?
ID. Buzz pooseblja bistvo avtomobila, bistvo potreb človeka po mobilnosti. Gre za prostornost in občutek svobode. Mobilnost ni le potreba, je nekaj več. Gre za dogodivščine v naših življenjih, bodisi z družino ali pri najljubših hobijih … To pooseblja ID. Buzz. Nanaša se na tradicijo Bullija, ki je enako zgodbo nadvse uspešno prestavil v čas 70 let kasneje, in zaradi tega je ID. Buzz model, ki vzbuja daleč največ čustev med našimi avtomobili. Vsekakor bo tudi v Sloveniji požel uspeh, o tem ni dvoma.
Kako nastane tak avto? Gre za naključje, je to sreča, kaj se zgodi, da neki avto popolnoma prevzame ljudi, neki drug pa jih pusti razmeroma hladne, čeprav so v koncernu v enega in drugega vložili enako količino energije, truda, znanja, pričakovanj?
Tu gre za tradicijo in moč znamke Volkswagen. V dolgih letih je ta znamka vedno znala prinesti neko inovacijo, nov pogled na mobilnost, ki je ljudi prevzela. Če pogledamo nazaj do Bullija, Hrošča, Golfa, tudi ID. Buzz na neki nov način definira našo mobilnost. Ko pogledamo v bistvo znamke Volkswagen, gre za mobilnost za široke množice. Tudi ID. Buzz bo, to sem prepričan, nagovarjal veliko ljudi in bo eden najbolj zaželenih avtomobilov na svetu.
Elegantno sva prišla do električne mobilnosti. Evropska politika jo zelo podpira, po začetni skepsi jo je sprejela večina avtomobilske industrije in pospešeno razvija električne modele, tudi Volkswagen ni izjema. Na drugi strani smo priča največji energetski krizi v zadnjih letih, delno zaradi vojne v Ukrajini, pa tudi zaradi zaostrenih geopolitičnih razmer v svetu. Politiki in strokovnjaki nas pozivajo k vsesplošnemu varčevanju z električno energijo. Porabili naj bi je čim manj, kar je v nasprotju s prehodom na električno mobilnost. Vi ste fizik, torej dobro razumete ta razkorak, kajne?
Mislim, da gre za navidezni razkorak. Strokovna javnost tudi ni več tako močno razdeljena. Električen avto v okoljskem smislu, ob upoštevanju deleža zelene proizvodnje električne energije v Evropi, že sedaj presega avto z motorjem z notranjim zgorevanjem in ima dolgoročno veliko večji razvojni potencial. Pri motorju z notranjim zgorevanjem nimamo več veliko prostora za izboljšave, saj v bistvu lahko znatno zmanjšamo emisije le še z manj mobilnosti, torej z manj vožnje oz. s prehodom na druge rešitve mobilnosti, npr. javni promet. Električni avto ima povsem drug potencial. Ključno je, da je v vseh treh pomembnih fazah, torej proizvodnji, uporabi in razgradnji, učinkovitejši. Mislim, da je ta dvoboj, ki smo mu bili priča zadnja leta, motor z notranjim zgorevanjem že izgubil. Ko pa govorimo o potencialu – mislim predvsem na nove generacije baterijske tehnologije –, pa klasični avto proti električnemu za doseganje okoljskih ciljev nima nobene možnosti.
Bolj kot na izključno tehnološke sem mislil na težave z energijo nasploh. Brezogljična družba prihodnosti zahteva pridobivanje energije izključno iz obnovljivih virov. Za življenje, kot ga živimo, jih že zdaj nimamo dovolj, če pa dodamo še električno mobilnost, je napoved še mnogo slabša. Če bomo morali električne avtomobile poganjati iz neobnovljivih virov elektrike, nismo naredili prav veliko in lahko torej ostanemo kar pri klasični avtomobilski tehnologiji.
Rekel bi, da ni povsem tako. Že trenutna mešanica različnih virov energije v Evropi je primerna za uporabo električnega avtomobila, od države do države sicer različno. Res je, energetske potrebe bodo zaradi električnega avtomobila v prihodnje vse večje. Verjamem, da se v okviru zelenega dogovora v Evropi pripravlja strategija, kako doseči stopnjo oskrbe z obnovljivimi viri elektrike, saj alternative, da bi se vrnili k množični mobilnosti z avtomobili z motorji z notranjim zgorevanjem, po mojem mnenju nimamo.
Avtomobilska industrija, tudi koncern Volkswagen, si pušča odprta vrata različnih tehnologij prihodnosti, ob omenjenih tehnologijah govorimo še o gorivnih celicah, vodiku, tudi sintetičnih gorivih, morda se bo v prihodnje pojavila še kakšna nova tehnologija. Vendarle se ne bomo vozili le na elektriko?
Mislim, da je tak pristop povsem pravilen. Težko je zagotoviti vso mobilnost v okviru elektrike. Najti bomo morali tudi alternativne rešitve. Zato je nujno, da te možnosti med seboj tekmujejo. Na splošno menim, da je mobilnost prihodnosti večinoma lahko le električna z dodanimi komponentami alternativnih rešitev. Vse alternative, ki ste jih našteli, imajo prednosti, a tudi slabosti in omejitve. Pridobivanje vodika je energetsko potratno, ima pa prednost v načinu polnjenja. Razumeti moramo, da je promet pri doseganju okoljskih ciljev najbolj problematičen, saj so vsi ostali deležniki industrijske družbe med letoma 1990 in 2020 zmanjšali izpuste ogljikovega dioksida in ostalih toplogrednih plinov, promet pa jih je povečal za več kot tretjino. To je signal, da nam v prometu ni uspelo doseči preobrata. Res je, da so avtomobili postali mnogo varčnejši in čistejši, a jih je vedno več in več. Potreb po mobilnosti je vse več, zato potrebujemo nove tehnološke rešitve.
Občutek imam, da pri električni mobilnosti manjka čustvena komponenta, ki je za mnoge voznike zelo pomemben del izbire pri nakupu avtomobila. O ID. Buzzu sva že govorila, a vseeno me zanima, kako na čustveni strani vidite pridobivanje kupcev za električno mobilnost.
Sliši se zelo radikalno, a če tega vprašanja ne bomo rešili, se kmalu sploh ne bomo več vozili. Letos smo bili tudi v Sloveniji več kot očitno priča posledicam podnebnih sprememb, ledeniki izginjajo, sušna obdobja se daljšajo, tu so poplave in požari, snega je vedno manj, ekstremi so vse večji … Le še redki posamezniki poskušajo krivdo za te spremembe zvaliti na naravne procese na zemlji ali v vesolju, npr. zaradi povečanja sevanja sonca. Z znanstvenega vidika so raziskave in dokazi tako trdni, da ne moremo in ne smemo več dvomiti o tem, da sami povzročamo te spremembe in da smo edini, ki te spremembe lahko upočasnimo in zaustavimo. Časa do nepovratne točke je še nekaj, ne pa veliko. Za čustveno dojemanje vožnje bomo poskrbeli tudi z električno mobilnostjo, v določeni meri pa bodo še vedno obstajale alternative. Ob tem pa je cilj jasen. Do leta 2035 naj bi se v EU prodaja novih vozil z motorji z notranjim zgorevanjem ustavila.
Imate kakšen konkreten predlog, zamisel za bolj čustveno dojemanje električnih avtomobilov ali pa morda sprašujem brez razloga, saj nas je takšnih ljubiteljev avtomobilov na svetu premalo? Kako gledate na to?
Mladi imajo povsem drugačen pogled na avto od naju. Zato imajo drugačna vprašanja in drugačne zahteve do njega. Imajo mnogo več racionalnih vprašanj, okoljskih vprašanj, ozaveščenih vprašanj. Vsi, ki smo se v mladosti navadili na klasične avtomobile, imamo zadržke, saj je najtežje spreminjati ustaljene navade. Izkušnje nam kažejo, da so tisti, ki dalj časa vozijo električen avto, povsem navdušeni in nimajo nobene želje, da bi se vrnili h klasičnemu. Električni avtomobili imajo v primerjavi s svojimi »klasičnimi« tekmeci boljše pospeške pri speljevanju, večji navor pri nizkih obratih, prehitevanje je zaradi tega bolj sproščeno in varno, tudi občutek dinamičnosti vožnje je boljši. Speljevanje v križišču ali na klancu je bistveno lažje.
Kakšni avtomobili so vas navduševali, ko ste bili mladi? Odraščali ste v Nemčiji, kjer je bil v osemdesetih avtomobilski svet bolj barvit kot pri nas. Ste že takrat prišli v stik s Volkswagnom?
Zanimivo, res sem prišel. Izpit sem imel le kratek čas, po maturi sem se namreč takoj preselil nazaj v Slovenijo, moj starejši brat pa je imel takrat že svoj avto – Volkswagen Scirocco. Posebno doživetje je bilo, ko me je kam peljal ali mi dovolil, da ga peljem tudi sam. Spomnim se, da sem ga enkrat malce krstil … (Smeh.) Ja, tudi Golf je bil takrat avto, ki bi si ga želel kdaj voziti, tam nekje okrog leta 1980 sem se začel močneje zanimati za avtomobile.
Odraščali ste v bližini Bonna na zahodu Nemčije, torej obvladate nemščino tako dobro kot materni jezik. Tudi nemško kulturo ste dobro spoznali in ponotranjili. Poslovno veliko sodelujete z nemškim govornim okoljem. Ali kdaj sogovorniki tudi prezrejo, da ste iz Slovenije, in vas vzamejo za svojega?
Jezikovna in kulturna bližina zmanjšujeta te ovire, ki so med tujci vedno na začetku nekako prisotne. To pospešuje približevanje v komunikaciji, vsekakor. Tu imam mnogokrat lažjo pot. A ko to dosežeš, pride na vrsto vsebina. V tem delu ti jezik in poznavanje kulture malo pomagata, takrat si na istem kot vsi ostali. Izkušnje mi govorijo, da smo Slovenci zelo sposobni delovati znotraj drugih kultur, da jih razumemo, tuje jezike načeloma dobro govorimo, vse to opažam tudi pri svojih sodelavcih. To je tudi eden izmed razlogov uspeha Slovenije kot celote.
Še vedno je treba na nekatere modele, tudi pri Volkswagnu, zelo dolgo čakati, celo do enega leta. Cene zadnje čase močno rastejo. Lahko obljubite umiritev enega in drugega?
Težave z dobavami se bodo umirile, prej ali slej. Spoznali so, da so bile dobaviteljske verige nezanesljive, in zato so v proizvodnji že začeli prilagajati nabavne procese, a ta sprememba terja svoj čas. Dobavitelji bodo bližje tovarnam, v bolj zanesljivih okoljih. Več lokalne proizvodnje bo na drugi strani pomenilo pritisk na cene. In to ceno, če se lahko izrazim dvopomensko, bomo morali tudi plačati. So se pa avtomobili podražili tudi zato, ker imajo vgrajenih vse več varnostnih in asistenčnih elementov, kar nudi udobje in večjo varnost pri vožnji. Višanje okoljskih standardov pa tudi zahteva veliko napora in investicij pri razvoju motorjev.
Še nekaj malega o produktni prihodnosti. Kaj lahko ljubiteljem znamke Volkswagen izdate, kaj jih čaka v prihodnjih letih, nad čim se bodo lahko navduševali?
Naj se, če dovolite, omejim na leto 2023. Dobili bomo dva nova električna modela, eden pa bo klasičen. Pričakujemo začetek prodaje modela ID. Buzz, pred dnevi smo prva dva avtomobila že dobili v Slovenijo. Njegovo promocijo bomo izvajali tudi v okviru našega ID. Huba v Aleji v Ljubljani in ponudili možnost testnih voženj. (ID. Buzz podrobneje predstavljamo tudi v naši reviji na straneh 14–17, op. p.) Proti koncu naslednjega leta bo prišel ID.7, električni avto srednjega razreda, neke vrste električni Passat, kar bo velik preskok v družini ID. Verjamem, da bo kupce zelo navdušil. Naj omenim še klasični model za ljubitelje »pick-up« avtomobilov. Dobili bomo povsem novega Amaroka, to bo res lep in nenavaden avto, ki vzbuja močna čustva. Težko že čakam, da ga bom lahko preizkusil. ID.3 in T-Cross bosta doživela pomembni prenovi, saj je bilo nekaj objektivne kritike naših strank na njun račun pri kakovosti materialov in izbiri opreme. V tovarni so prepoznali napake in jih s to prenovo odpravili.
Oba imava okrog sebe predšolske otroke; vi že vnuke, jaz sina. Jih bodo čez dvajset, trideset let, ko odrastejo, še zanimali avtomobili?
Zanimala jih bo mobilnost. Po moje bo to še vedno podobno avtu, kot ga poznamo zdaj. Ko bo ta generacija odrasla, bo priča velikemu deležu avtonomne vožnje. To je naslednji preskok, ki ga pričakujemo v nadaljnjem razvoju avtomobilske panoge.
