Nosi mokasine brez nogavic, okoli vratu pa po dunajsko navezen šal. Kot bi rekel Boris Podrecca, njegov mentor, učitelj in velik vzornik, je arhitekt, ki uživa življenjski slog Srednje Evrope.
Je karizmatičen, ambiciozen in prodoren, zaradi česar marsikateremu kolegu v stroki ni všeč. »S tem se ne obremenjujem, hodim svojo pot,« je jasen in v isti sapi dodaja, da bi moral delati še več. Je soavtor mnogih projektov, nastalih v ateljeju Podrecca Dunaj, kot so stolp Millennium Tower na Dunaju pa tudi Kapitel in hotel Mons v Ljubljani, na Slovenski cesti se končuje gradnja stolpnice A Tower. Sodeloval je pri projektu razvpite hiše oziroma centra Cvjetni v Zagrebu pa pri resortu Falkensteiner v Zadru. Svetovno znani arhitekt Massimiliano Fuksas mu je ponudil celo mesto mlajšega partnerja, a ga ni sprejel. V Dubaju se na Expu 2020 predstavlja njegov zadnji projekt, slovenski paviljon, ki znova dviguje prah.
Arhitekti zelo radi predstavljajo svoje delo javnosti, vaš biro Studio Pirss pa nima niti spletne strani. Zakaj?
Morda mi je zdaj kar malo nerodno, a cele dneve delamo. Vmes sicer naredimo kakšno promocijsko zgibanko, je pa res, da zdaj postavljamo spletno stran, ki nam resnično manjka.
Pisarno imate v Ljubljani, kot vem, pa še eno odpirate na Dunaju.
Da, zadnjih nekaj let imamo poslovne partnerje na Dunaju, kjer delamo na petih stanovanjskih objektih s skupno približno 300 stanovanji. To je okolje, ki je do arhitektov bolj spoštljivo, bolj normalno in kulturno. Investitorji v Sloveniji pogosto nimajo takšnega nivoja kulture in se obnašajo kot veliki šerifi, ki jim moramo biti pogosto podrejeni ali pa se z njimi borimo, da ne rečem pretepamo. (smeh)
Ali lahko definirate besedo pretep?
Je ne bi definiral (…), ampak seveda obstajajo tudi mlajši investitorji, ki so zelo odprti, ki potujejo po svetu. Pogosto delamo tudi z vizionarji ‒ z ljudmi, s katerimi je prijetno delati. Oni sledijo nam in mi njim, da ni vse tako črno.
In kako arhitekt, kot ste vi, pluje med vizionarji in šerifi?
Vedno rečem, da se ne bojim nobenega investitorja, gradil bi tudi za hudiča! (smeh) Ni vedno lahko, šerife poskusimo pretentati, do neke mere nam to tudi uspe, vizionarjem pa z veseljem sledimo in z njimi hodimo z roko v roki.
Se vam zdi, da je arhitektom, ki delajo formo zaradi forme, odzvonilo, če se izrazim nekoliko plastično?
To je zelo dobro vprašanje, a če obstajajo arhitekti, ki pravijo, da forma sledi funkciji, sam ne sodim mednje. Takšni so po navadi Nizozemci, na primer Rem Koolhaas, ki jih spoštujem, a zame je pomembno, da je forma enaka funkciji in funkcija formi. Eno mora slediti drugemu, samo forma je lahko premalo.
Zakaj se v Sloveniji gradi tako malo prezentnih ali pretencioznih objektov?
Ker je Slovenija še vedno prezaprta država. Prehiteli so nas tako Čehi kot Madžari in tudi nekatere druge evropske države, ki so v tem smislu bolj odprte. Mi pa smo – kot vedno dober, delaven in priden slovenski narod, ki se je zanašal le nase – delali v manjših oblikah in si hkrati nismo upali pritegniti večjih zgodb, večjih arhitektov, za kar mi je vedno žal. Ljubljana ima zelo dobrega podžupana, profesorja Janeza Koželja, ki je naredil zelo, zelo dobro, vrhunsko podlago nove Ljubljane, a menim, da Ljubljana potrebuje še več, Ljubljana potrebuje tudi vidik evropskosti, svetovljanskosti.
Ljubljana potrebuje še več, Ljubljana potrebuje tudi vidik evropskosti, svetovljanskosti.
Sandi Pirš
Kakšna pa je vaša ideja za Ljubljano?
Slovenija, recimo, potrebuje ob 30. obletnici samostojnosti nek poklon. Seveda lahko rečemo, da Hrvati pretiravajo, da Makedonci gradijo kičaste parlamente, ampak poklonili so se svoji novi državnosti. V Sloveniji smo glede tega naredili relativno malo. Zato sem predlagal nekaj, kar je morda preveč ambiciozno ‒ da bi na Trgu republike v Ljubljani postavili en tak monumentalni laser, simbol trenutka, ko smo Slovenci leta 1991 dvignili roko in rekli, da smo za samostojno Slovenijo.
Menim pa, da še veliko potrebuje slovenska obala, ki se ni dovolj razvila. Morda tak hotel, na katerega bi bili lahko ponosni, za Marino Portorož ali pa kje v Strunjanu ali v Fiesi. Imamo tako malo te naše slovenske obale, ki je zelo neizkoriščena, predvsem zaradi raznih iniciativ in nasprotovanj. Namesto da bi od tega vsi profitirali, tudi preprosti ljudje, katerih otroci bi v novih službah dobili zaposlitev, mi temu nasprotujemo. Slovenska obala se mora razviti. Razvil se je le Koper. Imamo pa področja, ki so zelo lepo razvita, kot je termalni turizem, ki se dobro trži.
Ravno zdaj je pri koncu gradnja stolpnice A Tower, ki s hotelom InterContinental tvori vstopna Severna ljubljanska vrata. A vendar, ko se v Ljubljani gradi projekt leta 2021, se od njega pričakuje nekaj več, nekaj novega, morda tehnološko naprednejšega. Načrti za A Tower pa so iz leta 2009, zasnovali ste jih skupaj z arhitekturnim birojem Borisa Podrecce …
Sama ideja Severnih ljubljanskih vrat je veliko starejša, še iz 60. ali 70. let, spoštovanja vrednega arhitekta Milana Miheliča, in to je nadaljevanje njegovega sporočila, začenši s stolpnico SCT-ja (objekt S2, op. p.) in natečajema za stolpnici, ki sta sledila. Stolpnici sta si različni ‒ nekdo bi lahko rekel, da bi si bili lahko malo bolj sorodni in da bi lahko bolje odražali idejo vstopnih Severnih vrat ‒ a tudi tako je zanimivo v neki moderni demokraciji.
Naš objekt ni le kubičen, ampak je lomljen, kot bi rekel profesor Podrecca, geschliffenes Diamant. Ima sodobno stekleno fasadno opno, ki pada kot naguban tekstil, s tem menja svojo materialiteto in postane okamnelo transparentno fino steklo. Ta projekt ocenjujem kot še vedno zelo sodoben. V svetovnem merilu je veliko sodobnejših objektov, v slovenskem merilu pa je to morda ena manjših prelomnic, vsaj glede fasade.
Zaha Hadid je izjavila, da ti dajo »različni projekti različno zadovoljstvo na različne načine«. Kakšna stopnja zadovoljstva je bila pri vas, ko ste z italijanskim birojem Massimiliana Fuksasa v Kopru sooblikovali 111 metrov visok spiralni stolp iz jekla in stekla Capo Grande, nekoliko nagnjen proti morju?
Vsak projekt je svoje zadovoljstvo. (smeh) Ko smo s profesorjem Podrecco zmagali na natečaju za Severna mestna vrata, je bilo to zadovoljstvo, saj sem bil takrat toliko mlajši, stolpnica s skoraj 90 metri višine pa je bila takrat mišljena kot ena najvišjih v Ljubljani. Ko smo zmagali s Fuksasom v Kopru – to pa je neki drugi tip arhitekture, je bolj prazna kot polna arhitektura, je vertikalna mobilna povezava z dvigalom in stopniščem, ki ima tudi družbeno noto povezovanja spodnjega in zgornjega dela mesta.
Večji ko je projekt, večje je zadovoljstvo, morda. Je bil pa ta projekt poseben izziv, saj je bil zasnovan kot dvojna spirala dvojno krivljenega jekla, ki ga ni bilo sposobno izdelati nobeno slovensko jeklarsko podjetje, zato smo kontaktirali turško podjetje, da smo sploh lahko oddali ponudbo za projekt. Znotraj sta bili v naklonu umeščeni dve dvigali, kar bi lahko izdelalo le neko italijansko podjetje iz Milana. To so novi izzivi, ki jih spoznavaš in odpiraš oči, saj ti je to neznano.
Verjamete, da bo ta projekt v Kopru kdaj izveden?
Upam, da bo, tega si po tihem tudi zelo želim, saj bi s tem mesto Koper res pridobilo obvod ob velikem Trstu. Koper bi se z neko atrakcijo še bolj dvignil na zemljevidu sveta. Kot je bivši župan Kopra vedno govoril: »Pariz ima Eifflov stolp, to pa bi bil manjši Eiffel v Kopru ob Trstu.«
Bojda ste se kot študent odpeljali na Dunaj pred pisarno profesorja Podrecce, da bi bil vaš mentor?
Res je, ko sem imel na Fakulteti za arhitekturo pri njem seminar, sem imel željo z njim delati diplomo. A je bil precej zaseden, saj je bil takrat na vrhuncu svoje kariere, vsi so ga spremljali, spoštovali in kovali v zvezde. Do njega je bilo zelo težko priti. Dvakrat sem ga klical neuspešno, potem pa sem sedel v avto in ga počakal pred njegovimi vrati. Ko me je videl, se je nasmehnil in rekel: »Počakaj me v pisarni.« In tako sva začela s prvimi skicami.
K Massimilianu Fuksasu pa ste prišli tako, da ste v časopisu Delo videli razpis italijanske ambasade o podelitvi štipendije.
To je bil razpis za poletni podiplomski študij v Rimu, ki sem ga tudi dobil. A Fuksasa sem spoznal že prej, ko sem delal v biroju pri profesorju Podrecci. Nekega večera sem delal do enajstih in sem poklical profesorja, da mu povem, da sem zaključil z delom, in ga vprašam, ali lahko grem. Dejal mi je: »Ne, ne, ti bom poslal dvigalo, pridi gor na kozarec vina!« Za mizo je z njim sedel zelo znani berlinski arhitekt Zvi Hecker, na drugi strani pa Massimiliano Fuksas. In tako smo popili prvi kozarec vina v penthousu Podreccove vile, bi lahko rekli.
Ni slab začetek. Koliko ste bili takrat stari?
(Premislek) Okoli 27 let. Res, ni bil slab začetek. Na Dunaju smo veliko delali, tudi po 300 ur na mesec, tudi za konec tedna. A ni nam bilo težko, saj smo se učili in temu sledili. Mi smo bili bolj vztrajna generacija kot današnji arhitekti, ki hočejo, da vse poteka bolj enostavno, da se prej zaključi. Boris Podrecca je vedno rekel: »Mi nismo poštarji arhitekti, da bi zaključili ob treh kot na poštnem uradu, kjer štempljajo znamke. Mi delamo!« In ko že misliš, da je konec, konca ni.
Arhitekti smo napol umetniki, moraš leteti kot ptica in biti svoboden.
Sandi Pirš
Ali vam je Fuksas res ponudil mesto mlajšega partnerja? Ko sem odhajal, me je prosil, naj ostanem, da bi bil lahko mlajši partner. V Rimu smo delali na več projektih, katerih vodja sem bil. Vendar ima arhitekt vedno željo po samostojnosti. V biroju si v nekem kalupu, ki ga je dobro spoznati, se tam učiti in dobiti osnovo. Potem pa moraš tudi leteti, arhitekti smo napol umetniki, moraš leteti kot ptica in biti svoboden.
Kaj vam je dal kot arhitektu Boris Podrecca in kaj Massimiliano Fuksas? Podrecca ti da dobro klasično, moderno, sofisticirano znanje in dobro podlago. Fuksas pa, da sanjaš nemogoče, sanjaš organske forme, forme v gibanju, arhitekturo, ki se približuje naravi.
In to se nekoliko opazi tudi pri slovenskem paviljonu za Expo 2020 v Dubaju, ki sta ga zasnovala z Robertom Klunom (Magnet Design). Zasnovan je kot tripartit, ki ponazarja slovenske reke in morja ter zelenje in gozd. Na vrhu pa je lesena pergola elipsaste oblike kot suhorobarsko ribniško sito, ki pa je zelo zahtevna za izvedbo.
Morda se tu res vidi ta organski Fuksas. Analizirali smo slovenski prostor, zato je paviljon zasnovan kot tripartitni hibrid, ki predstavlja Slovenijo kot zeleni otok sredi Evrope. Skozi ponazoritev slovenskih voda se spustimo v podzemni svet, na trg, izdelan iz kamna Hotavlje, ki predstavlja Slovenijo tudi kot kompas Evrope, po katerem se orientiramo. V tleh so z laserjem zelo minimalistično nakazane strani neba, tudi smer Meke, pa oddaljenost Slovenije od Pariza, Dunaja. Nato se po pahljačastih stopnicah dvigujemo skozi zeleno taktilno krošnjo, ki vodi v zeleno sobo, kjer je predstavljena slovenska narava, in v pametno sobo, v kateri se predstavlja naše gospodarstvo. Od tod se obiskovalci lahko spustijo po krožnem stopnišču proti spodnjemu trgu v amfiteater, kjer bodo prireditve in predstavitev slovenske kulinarike. Slovenija ima na Expu 2020 zelo dobro pozicijo ob samem vhodu.
Ob tem pa ste se poklonili tudi profesorju Podrecci?
To je bil moj predlog, na delu VIP-a za poslovne predstavitve in srečanja s politiki je umeščen prestižni vogal, ki uprizarja Tartinijev trg s kopijo kamnite sklede, ki jih je profesor Podrecca umestil na trgih po Avstriji in Sloveniji. Je kot Mare Nostrum, njegov mali svet, ki si ga on zasluži, s stebrom v pompejsko rdeči barvi, na katerem piše Hommáge a Boris Podrecca, ob njegovi 80-letnici, ki jo je sicer imel leta 2020, ko naj bi bilo odprtje Expa 2020. To je poklon njemu.
Je bilo pa kar nekaj težav pri samem razpisu. Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije (ZAPS) je zahtevala celo ponovitev razpisa?
Tudi sam sem član ZAPS-a, ki ga spoštujem, a to zgodbo težko komentiram. Razpis je podalo Ministrstvo za gospodarstvo, razvoj in tehnologijo, vem, da je bilo časovno za vse nas precej omejeno. Žal mi je, a prijavilo se je kar nekaj birojev. Na srečo smo mi zmagali, sanjali smo o tem projektu in ga naredili s srcem, da bi bil čim bolj enostaven in da bi Slovenijo prezentiral čim bolj udarno.
Koliko pa je stal objekt? V prvi fazi okoli tri milijone evrov, v drugi fazi notranje opreme in digitalne opreme pa še dodatnih 2,5 milijona evrov. To je zahteven projekt in Slovenija je bila druga država na svetu, ki je z Združenimi arabskimi emirati podpisala sodelovanje na Expu.
Pa ste razmišljali, kaj bo z objektom po Expu, investicija pet milijonov in pol ni majhna. Na Japonskem so recimo v olimpijsko vas že naselili prebivalce. Smo razmišljali in tudi sanjali, kako bi ga prestavili ali tudi odkupili. Ena zadnjih informacij pa je, da ga bo Expo zadržal za pet let kot enega redkih paviljonov za nadaljnjo promocijo Združenih arabskih emiratov.
Kaj pa neuspehi? Kako se soočate z njimi? Vedno so boleči, a treba jih je preboleti
Vrnimo se še malo nazaj, v vaša študentska leta. Malo znano je, da ste kot študent z Božom Rozmanom zmagali na natečaju za atrijske hiše v naselju Mostec v Ljubljani.
Kot študenta sva okoli leta 1996 ali 1997 risala noč in dan, noben ni pričakoval zmage na natečaju, a do konca smo izpeljali 19 atrijskih hiš, ena je v leseni izvedbi, ena v aluminijasti. V tistem času so bile to prve kubične hiše, mi smo to označili kot kontejnersko arhitekturo sredi Ljubljane. Bili so prvi mozaiki v tej novi sodobni arhitekturi.
Nosilec projekta in soavtor pa je bil profesor Janez Koželj, saj sta bila vidva še študenta? Da.
To naselje dobiva status novih Murgel, bi rekla, vsaj glede na samo lokacijo, ki je zelo prestižna, glede na bližino mesta in tudi samo velikost objektov. Ste se takrat tega zavedali?
To smo čutili. Za celoten urbanizem naselja so zmagali arhitekti Maechtig-Vrhunc, sicer pa je zmagalo pet različnih skupin arhitektov. Takrat je bil to nov pristop, tak, malo nizozemski, garažna hiša je bila umeščena pod celotno naselje. A danes gre arhitektura naprej.
Morda bi jih lahko označili za brezčasno arhitekturo, ki je zelo preprosta?
Da, brezčasna arhitektura mora biti, točno, preprosta, socialna, ljudem prijazna, ne rabimo pompa, formalizma, kot bi vi rekli. Je pa to arhitektura za ljudi, ki ostane za generacije, kot Murgle. Imam še veliko idej in bi jih še delal in bi jih rad delal in jih moram delati in jih bom delal. Tudi za Ljubljano imam veliko idej, a vse ob svojem času.
Naj vam za konec postavim še vprašanje: kakšen je vaš odnos do avtomobilov? Kaj menite o električnih avtomobilih, ki se vse bolj uveljavljajo?
Avtomobile imam zelo rad, zato to področje z zanimanjem spremljam. Trenutno vozim BMW-ja 520, pred tem pa sem imel zelo lepega Passata z opremo R-line, nad katerim sem bil fasciniran. Z Volkswagni imam dolgo zgodovino, z Golfi sem »odraščal«. Moj prvi avto je bil Golf, dobil sem ga kot darilo – seveda ne novega – od očeta, sledil mu je drugi, pa tretji … Sicer pa z velikim zanimanjem spremljam razvoj električnih avtomobilov in tudi sam razmišljam o nakupu, a me zaenkrat od tega še nekoliko odvrača doseg. Velikokrat moram na Dunaj in pri sedanjih dosegih je to malo predolga pot. Ne dvomim pa o hitrem napredku in se že zelo veselim časa, ko se bomo lahko odrekli sedanjim avtomobilom, ki imajo na podnebje in okolje nasploh tako neugodne učinke.
