Arhitektura bencinskih črpalk. Dramski oder potovanja.
Podoba svobode 20. stoletja je voznik v svojem avtomobilu. Za njim dolgočasje vsakdanjega življenja, pred njim prazna cesta in odprto obzorje. Vmes pa gibanje in hitrost. Samotnega popotnika na poti v neznano spremljata le asfaltna površina, ki jo požirajo avtomobilska kolesa, in počasi spreminjajoča se pokrajina. Popolnoma neodvisen je – no, skoraj popolnoma, saj se mora na vsakih nekaj sto kilometrov ustaviti, napolniti rezervoar, sebi pa privoščiti hrano in pijačo. Bencinske črpalke so za popotnika minimalna, a nujna vez z družbo in svetom okrog njega. Zato ni nič čudnega, da bi bil ameriški road movie brez črpalk, zajtrkovalnic in motelov popolnoma izgubljen – scenaristi pa bi izgubili prostore, v katerih se običajno dogajajo ropi, umori, policijska obleganja, komični zapleti in ljubezenske prigode. Bencinske črpalke so dramski odri potovalnih epopej. Brez njih bi bilo 20. stoletje precej manj kultno, filmsko in napeto.
Ameriška prerija z dolgo, ravno in prazno cesto, redkim prometom in samotnimi bencinskimi postajami je samo prvi izmed cestnih stereotipov minulega stoletja. Rodil se je v divjih dvajsetih letih, v obdobju prohibicije, Forda T in gospodarskega vzpona; cesta je morda le tehnološko nadaljevanje železniške proge in vojaške postojanke pri osvajanju Divjega zahoda v stoletju prej.
Tudi Slovenci imamo svoje avtomobilistično 20. stoletje, ki diši po ameriški cestni svobodi. V poznih petdesetih letih se začne jugoslovanska ekonomija spreminjati v potrošniški socializem. Jugoslavija šestdesetih let ni več samo plansko gospodarstvo težke industrije in elektrarn, ampak postaja individualizirana družba lastnikov fičkov, samograditeljev in počitnikarjev. To je prvo poglavje množične ljubezni med Slovenci in avtomobilom. Prvi veliki cestni projekt, Cesta bratstva in enotnosti, je ideološka in simbolna vez med vojno porušene države. V sedemdesetih letih se je modernizacija upočasnila, nastopila je gospodarska kriza, mednarodna naftna kriza pa je oblasti kasneje prisilila v sistem varčevanja z gorivom po principu »par-nepar«, pri katerem so bile odločilne številke na registrskih tablicah.
Oder moderne svobode je bila cesta, bencinska črpalka pa je postala njen tempelj. Horizontali asfaltne površine se črpalka upira s svojo vertikalnostjo: z znakom, ki ga je opaziti že od daleč, in z zaščitno streho, pod katero lahko vozniki (še ne tako davno pa uslužni zaposleni) napolnijo rezervoarje svojih vozil. Bencinske črpalke so danes zaradi varčevanja in prepoznavnosti trgovske znamke povsod enake: v Alpah, na Krasu ali v panonski ravnici, v mestu ali na vasi.
Ni pa bilo vedno tako. V šestdesetih in sedemdesetih letih, ko se je cest in avtomobilskega prometa še držal pridih novosti, so bile črpalke tudi simbolno pomembni objekti. Z oblikovanjem in umestitvijo so v mestu in na vasi postajale glasnik modernizacije za slehernika. Oznanjale so napredek pred domačimi vrati in že s svojo podobo namigovale na širni svet, ki je zdaj dostopen vsakomur z avtom in polnim rezervoarjem.
V šestdesetih je pri nas nastalo nekaj izrednih arhitektur črpalk. Podjetja sicer postavljajo črpalke še danes, pa tudi dobrih arhitektov je v Sloveniji še vedno kar nekaj. Nikoli prej ali pozneje pa se ni toliko dobrih arhitektov lotevalo na prvi pogled banalnih infrastrukturnih nalog, kot se nam danes zdijo ravno bencinske črpalke. Iz osnovnih prvin vsakega cestnega postajališča, velike strehe s čim manj podporami in majhnega servisnega objekta pod njim, so arhitekti Ljubljanske šole za arhitekturo spletali ljubezenske pesmi napredku, pisane v betonu. Gradivo postaj je bilo namreč samoumevno: veliki razponi strešnih konstrukcij so bili priložnost za prikazovanje virtuoznosti v armiranem betonu, saj je bilo jeklo precej dražje. Obenem je bila delovna sila, ki je bila potrebna za izvedbo kompleksnih lesenih opažev betonskih streh in vzorcev, še vedno razmeroma poceni. Predvsem pa so arhitekti v šestdesetih letih še tako majhno nalogo razumeli kot priložnost za oplemenitenje mesta, soseske ali lokalne skupnosti. Nobena arhitektura ni bila premajhna ali premalo pomembna, da ne bi mogla prostora vsaj malo izboljšati in ga narediti prijaznejšega za vse. To so osnovna izhodišča, brez katerih ne moremo razumeti niti slovenske modernistične arhitekture nasploh niti arhitekture bencinskih črpalk iz šestdesetih let.
V tistih letih sta na Tivolski cesti na robu središča Ljubljane druga nasproti druge zrastli dve majhni virtuozni črpalki Edvarda Ravnikarja in Milana Miheliča. Ravnikarjev bencinski servis ob železniški progi je prostostoječ: okrog njega ni niti zgradb niti kakšnih drugih ovir, zato se je lahko razprl in zavzel veliko površino. Namesto običajne strehe so črpališče prekrili trije betonski dežniki: na enem samem stebru stoječe elegantne konstrukcije, ki se proti vrhu razširjajo v vedno tanjšo opno, v sredinskih stebrih pa skrivajo odvod za deževnico. Med sabo se tri opne komajda dotikajo – arhitekt je med stike namestil steklene plošče, da bi tako še poudaril lahkotnost in samostojnost. Betonski dežniki ne pokrivajo samo črpališč za avtomobile, ampak ščitijo tudi veliko nižji servisni objekt, ki bolj kot stavba deluje kot parkirano vozilo. Prava arhitektura tu ni stavba, ampak monumentalna streha, ki se v svoji mogočni lahkotnosti še danes vzpenja k nebu tako elegantno kot pred pol stoletja.
Majhna črpalka na drugi strani ceste, ki jo je leta 1968 zasnoval Milan Mihelič, je drugačna. Če je Ravnikar pozidal skoraj prazno polje, je moral Mihelič svoj objekt umestiti med visoke bloke in stolpnice. Nizek objekt črpalke pa zato ni nič kaj pohleven: pred sabo imamo morda najbolj metropolitanski servisni objekt v Sloveniji, tak, ki bi z lahkoto stal tudi na Manhattnu. Ravnikar je svoje dežnike lahko razprl po horizontali, Mihelič pa je moral seči v višino. Namesto treh lahkotnih dežnikov je zasnoval težjo, masivnejšo in kompleksnejšo betonsko gobo na enem samem masivnem stebru. Miheličeva črpalka pred mimoidočimi skriva tudi posebno presenečenje: šele ko se znajdemo pod betonsko streho in se ozremo navzgor, nad sabo opazimo bogato betonsko čipko. To ni le dekorativni dodatek, ampak tudi način zmanjševanja teže betonske konstrukcije in oblikovalska virtuoznost. V gotskih cerkvah občudujemo zapletene kamnite oboke, Miheličeva betonska streha pa se z njimi zlahka primerja. Streha obenem pokriva tudi servisni objekt, ki je redkost tako po svoji prefinjeni obdelavi kot po višini. Za razliko od Ravnikarjeve črpalke, ki še vedno obratuje, Miheličeva danes sameva. Pod mogočno betonsko gobo se avtomobili ne ustavljajo več, samo majhna poslovna stavba v njenem ozadju je še v občasni uporabi.
Zapuščena in malo cenjena je usoda mnogih slovenskih vrhunskih arhitektur iz šestdesetih let. Bencinske črpalke so se iz postojank modernizacije in slavnostnih znanilcev vse hitrejšega napredka spremenile v pragmatične prodajalne, tako kot tudi osebni avto nima več mondenega prizvoka in ne obljublja nujno neomejene svobode. Futuristične betonske konstrukcije se danes zdijo, kot da pripadajo nekemu drugemu planetu, ne samo drugemu času. Življenje in promet tečeta mimo njih, včasih pa jih tudi povozita. To se je zgodilo majhni in pretanjeno zasnovani črpalki Božidarja Gvardjančiča iz leta 1953 v Sežani. Ob stari regionalni cesti Ljubljana–Trst je bila postavljena kot znanilec sodobnosti, ki bi bil viden tudi čez mejo; ker danes dosežkov preteklosti ne znamo dovolj ceniti, je bil majhen objekt z elegantno streho in navezavo na kraško gradnjo leta 2000 porušen.
»Stare pumpe« v Šentvidu pri Ljubljani, enega najstarejših tovrstnih objektov pri nas, ki so jo zgradili že v tridesetih letih, sicer niso porušili. Je pa stavba v slogu art deco, ki je v tedaj še vaško ljubljansko predmestje na poti proti kraljevi rezidenci na Bledu vnašala nekaj mondenosti, danes prezidana in povsem osiromašena. Ob njej se namesto črnih limuzin ustavljajo hitre prehrane željni obiskovalci.
Bencinske črpalke so prostor postanka, ki je nujen, da lahko pozneje pospešiš proti obzorju. To še danes velja za avtomobile in njihove voznike, držati pa bi moralo tudi za urejanje prostora in varovanje dediščine. Da bi kot družba lahko pospešili in se zares uspešno razvijali, je nujno, da se ustavimo, premislimo in ugotovimo, kaj še imamo in kaj bi bilo nujno potrebno varovati. Bencinske črpalke iz preteklosti so samo majhen, a dragocen in pogosto spregledan del dediščine, ki je še tu, a jo vse bolj izgubljamo. Za pospešek, ki traja dlje kot do sosednje vasi in ki se zares spogleduje z obzorjem, je pač najprej potreben postanek.
