Prosti čas
Ko ti fotoreporter, ki je za svoje delo prejel Pulitzerjevo nagrado, reče, da po njegovem mnenju fotografija ne spreminja ničesar več, je verjetno čas za alarm. Preuranjen? Morda ...

Ali moč fotografije izumira?

Besedilo Bor Dobrin
Fotografije Srdjan Živulović

Srdjan Živulović, mojster objektiva

Ko ti fotoreporter, ki je za svoje delo prejel Pulitzerjevo nagrado, reče, da po njegovem mnenju fotografija ne spreminja ničesar več, je verjetno čas za alarm. Preuranjen? Morda … 

Njegovo fotografsko oko, ki ga je vodilo do marsikaterega spoznanja v življenju, se je začelo kaliti v najstniških letih. Svojo strast do fotografiranja avtomobilov in motociklov je ‒ ob svojem siceršnjem delu fotoreporterja pri Delu, kjer je začel pri osemnajstih pod mentorstvom Marjana Zaplatila ‒ uresničil z občasnim delom za Avtorevijo. V Makedoniji posneta fotografija, naslovljena Boj žensk za delavski kruh, je sprožila burno razpravo v takratni jugoslovanski skupščini in mu prinesla Tanjugovo nagrado. Leta 1989, v času, ko je po njegovem mnenju fotografija stvari še lahko spreminjala.

V začetku devetdesetih, ko je bila večina ljudi varno zasidranih v stalnih poklicih v večjih podjetjih, ga je želja po napredku, barvah v časopisih, vodila v ustanovitev lastne fotoagencije. Bobo, kot jo je poimenoval, je začel sodelovati z mednarodno agencijo Reuters, protokolom tedaj še mlade slovenske države in mnogimi drugimi. 

Fotoreporter si, kot pravi Srdjan Živulović, 24 ur na dan, vedno pripravljen pritisniti na sprožilec fotoaparata. Pri tem je ključnega pomena sposobnost predvideti naslednji trenutek, videti nekaj, česar drugi ne vidijo. In širina fotoreporterjevega obzorja. Potem leta ne igrajo vloge in fotoreporter ostaja aktualen. Srdjanova kakovost je sposobnost ujeti »naslednji trenutek« ne le na velikih svetovnih »odrih«, temveč tudi v vsakdanjem okolju. Veliko težo da njegovim besedam izkušnja dolgoletnega vpogleda v vse odtenke sveta med črnim in belim. 

Trdi, da fotografija, potem ko gre iz njegovih rok v svet, zaživi svoje življenje. Življenje, na katero vplivajo manipulacije različnih interesov, katerih cilj je, kot pravi, le denar. Zato je zanj edino merilo kakovosti lastne fotografije to, ali mu je ob nastanku všeč ali ne. Zdi se, da mu nagrade ne pomenijo veliko. Med njimi je tudi Pulitzerjeva, ena najprestižnejših mednarodnih nagrad za novinarsko delo, ki jo je kot del skupine Reutersovih fotografov in kot prvi Slovenec dobil leta 2016 za fotografijo evropske begunske krize.

Ob morda najtežji dilemi fotoreporterjev, s katero se ti srečujejo ‒ fotografirati nesrečo drugih ali ne –, pa se zdi, da pri fotografiji vseeno še ni prišel čas za alarm. Ob svojem delu doživeto trpljenje soljudi ima čas predelati šele pozneje. Individualno. Očem skrito. Ko ga opazuješ, se vendarle zdi, da Srdjan Živulović kljub uvodnim besedam globoko v sebi še vedno verjame v moč fotografije, v njeno moč, da spreminja. Posamično, individualno. Očem skrito.