Vizija nič – spoštovanje različnosti.
Ljubljančan bo kmalu star 50 let, čeprav okoli sebe širi dinamiko tridesetletnika. Med pogovorom je večkrat poudaril, da je Slovenija zanj in za njegovo življenje najlepša država na svetu. Izšolal se je za diplomiranega inženirja tehnologije prometa v Portorožu, poklicno kariero pa je začel pri policiji, kjer je po lestvici napredoval do menedžerja PR. Od tam ga je za nekaj časa zaneslo na AMZS. Po osebni izkušnji s hčerkino prometno nesrečo je spremenil svoje življenje. V javnosti ga poznamo po zavodu Varna pot, saj se je pred več kot desetimi leti povsem predal poslanstvu ozaveščanja in skrbi za večjo varnost v prometu, goreče zagovarja Vizijo nič, ki naj bi v prihodnosti dokončno odpravila žrtve prometnih nesreč, je podpredsednik mednarodnega združenja Fever in direktor ustanove Eurorap, ki se ukvarja s kakovostjo cest v Evropi. Z Robertom Štabo smo se pogovarjali o tem, zakaj Slovenija v prometu še ni najboljša država na svetu, kako do bolj potrpežljivega sobivanja vseh udeležencev v prometu in o tem, da imajo nekatere države lahko učinkovito prometno varnost tudi z manj omejitvami in višjo zavestjo ljudi.
Tega sem se znova spomnil šele kasneje, ob pripovedovanju zgodb o prometnih nesrečah, ki sem jih poslušal. V tretjem razredu osnovne šole me je na Topniški cesti z »bolhico« povozila pomočnica naše ravnateljice. Tudi meni ni bilo nič, tudi pri meni je bil potolčen le avto. Tekel sem za sošolko, ki mi je ukradla jopico, seveda čez cesto in na kraju, kjer ni bilo prehoda za pešce. No, starši so me naslednje leto prepisali na drugo šolo, ker smo se preselili. Tam sem se v četrtem razredu usedel v klop, kjer je pred menoj sedel otrok, ki je bil žrtev prometne nesreče. Sosed v klopi me je vse leto skoraj vsak dan tepel, ker me ni prenesel, saj je bil najboljši prijatelj tega pokojnega dečka. Ko pogledam nazaj, ugotavljam, da mi je bila že takrat tlakovana neka pot, ki pa je seveda nisem želel videti. Zanimalo me je, kot vse ostale, marsikaj drugega, poklicna kariera, denar, karkoli … Bil pa sem v bistvu že zaznamovan za prihodnost. Tako zdaj gledam na to.
Tujina že pozna uspešne ukrepe, z zapornimi in visokimi denarnimi kaznimi. Ob tem verjamem še v tretji del, v organizirano pomoč takim ljudem. Vsi, ki ste jih omenili, potrebujejo pomoč, saj je v njihovem življenju očitno nekaj narobe in pogosto ne najdejo poti iz tega začaranega kroga alkohola, drog, hitrosti, agresivnosti … Če bi lahko temu ušli sami, bi to zagotovo storili. Mislim, da bi morali v družbi mnogo bolj jasno postaviti meje, do kod kakšno vedenje še toleriramo. Za posledice njihovih ravnanj bi družba morala ljudi odločneje poklicati k odgovornosti. Tudi finančno. Plačal boš bolnišnično zdravljenje, rehabilitacijo, odškodnino … Britanski primer: toleranca alkohola v krvi med vožnjo je tam 0,8 promila. Vsi vidimo samo to številko. Ampak ko pri tej mejni vsebnosti alkohola v Veliki Britaniji povzročite hudo prometno nesrečo, morate za vse, kar boste plačali, prodati stanovanje, hišo, vikend, zapraviti večino prihrankov, kajti dolžni ste poskrbeti za plačilo zdravljenja žrtev nesreče in vse odškodnine. Tam igra pomembno vlogo strah pred eksistenčnim propadom povzročitelja, mi pa poveličujemo eksistenčni propad žrtev. Pri nas uspešnega posameznika, podjetnika, ki je izgubil svojca v prometni nesreči, ne obravnavamo kot žrtev. Ne pomislimo, da se je s tem njegov svet podrl in ima uničeno življenje, morda je šlo k vragu tudi njegovo podjetje in življenje nasploh. Če pa to storimo s povzročiteljem, se javnost odzove, kot da želimo linčati tega posameznika. Te teme je treba odpirati, ne skrivati, potem pa se bo družba odločila, kako se na novo odzivati na take pojave.
Tistim, ki ne najdejo poti iz začaranega kroga alkohola, drog, hitrosti in agresivnosti, bi morali pomagati.
Ni težko ugotoviti, da smo v Sloveniji svoj sistem varnosti, ki smo ga imeli v prejšnjem sistemu, porušili in ga zdaj gradimo na novo. Ta nova država je zdaj stara malo manj kot 30 let in očitno še nismo dovolj zreli, da bi razumeli, zakaj potrebujemo tak sistem, ki ga opisujete. Mi se ukvarjamo s posameznikom, ne znamo pa urediti sistema. Podpiram, kar pravite, saj v primeru storilca prometne nesreče moje hčere točno vemo vse o petih najhujših pijancih iz okoliša, poznamo vse oštirje, ki jim točijo alkohol, ne glede na njihovo stanje, poznamo policiste, ki gledajo stran, poznamo vse objestneže … In vse te strpamo v isti okvir s tistimi, ki občasno naredijo kakšen majhen prestopek, vozijo malce prehitro ali sem ter tja spijejo pol kozarčka preveč. To ni ista zgodba. Tem, o katerih govorite, je treba pomagati ali pa jih spraviti tja, kamor spadajo. In spadajo v zapor ali pa jim mora FURS pobrati ves denar in premoženje, ker so naredili ogromno finančno škodo državi, zdravstvenemu sistemu, ter naj sami poskrbijo za odškodnine žrtvam.
Delam v evropskem prostoru, moti me, ko slišim: Britanci so pametni, Švicarji so pametni, Nizozemci so pametni … Ko pridejo k nam, postanejo enaki vozniki, kot smo mi tukaj. Prevzamejo navade okolja. Ko grem v te države, se držim njihovih pravil in norm v prometu. Zakaj? Ker nas je vse strah pred sistemom, ki nas bo kot posameznike postavil v red, nas učinkovito izločil iz prometa, zato se vedemo povsem drugače kot doma, kjer so merila tega početja mnogo bolj ohlapna.
Ko pogledamo na paleto vplivov na prometno varnost, me najprej zanima, ali se v družini, doma, pogovarjamo o tem. Mislim, da v zadnjih nekaj desetletjih to počnemo. Ali imajo vrtci in šole dovolj vsebin na to temo? Tudi tukaj je moj odgovor da. Se v medijih dovolj poroča o tem? Spet da. Imamo dobre ceste? Tudi tu se je v zadnjih letih marsikaj v Sloveniji spremenilo na boljše. Ali vemo, kaj se nam bo zgodilo, ko bomo povzročili prometno nesrečo? No, tukaj pa ne vemo, kaj se bo zgodilo. Imamo tisoč sodnih praks, tisoč različnih zgodb, praviloma pa velja, da se na koncu ne zgodi skorajda nič. In ker se ne zgodi skoraj nič, se pač nič ne zgodi. Ko se bo v Sloveniji zgodil prvi primer, da bo storilec hude prometne nesreče s smrtnim izidom doživel propad svojega podjetja, ko bo moral plačati milijonsko odškodnino svojcem žrtev, ko bo finančno in moralno zaradi tega propadel v tej družbi, se bo vse začelo hitro spreminjati. Ta del v Sloveniji torej ne deluje tako, kot bi moral. Že samo s spremembo odnosa družbe do sankcioniranja teh pojavov bomo učinkovito in hitro uredili to področje.
Prepogosto se politiki bojijo uveljavljati represivne metode. Bojijo se za svojo volilno bazo in spremembo splošnega razmišljanja. Manjka jim pogum, da bi rekli: Zdaj bomo zaščitili svoje državljane, ki spoštujejo red, zdravje, življenje, medsebojne odnose …, za teh manj od pet odstotkov naših prebivalcev pa bomo uvedli ostre ukrepe in kazni, kot jih nekatere države, recimo Švica, dobro poznajo. Zdaj je teh ljudi še pet odstotkov, včasih je bilo takih verjetno polovica. Še en primer. Ko smo izglasovali zakon, da za mlade voznike velja 0,0 promila alkohola v krvi, so vsi poslanci takoj dvignili roko za to. Učinek je skoraj 60 odstotkov manjše število prometnih nesreč in mrtvih v »disko« času, torej v petek in soboto zvečer in ponoči. Imamo pa tudi okrog 30 odstotkov prometnih nesreč s smrtnim izidom zaradi alkohola, ki jih povzročijo starejši. Če bi pri vseh želeli vpeljati 0,0 promila alkohola v krvi med vožnjo, pa se roke teh istih poslancev ne bi več dvignile. Ostale bi lepo na klopi. Poslanci si seveda izračunajo, koliko bolj ali manj zapitih Štajercev, Ljubljančanov, Dolenjcev in drugih jih zaradi tega ne bo več volilo. Ne zavedajo se, da se bo tudi kdo izmed njih enkrat znašel na tej drugi strani, da bo postal žrtev kakšne hude prometne nesreče v svoji okolici. Takrat je prepozno. To bi morali dojeti tudi politiki in drugi vplivni ljudje. Manjka nam še zelo malo. Stroka se je že poenotila okrog tega, manjka nam le še sprememba odnosa med politiki.
Človek je ustvarjen za hitrost do pet km na uro. Vse, kar je hitrejše, nam omogoča tehnologija in za obvladovanje teh hitrosti potrebujemo določene veščine, razumevanje hitrosti in drugih fizikalnih zakonitosti. Dal bom primer deklice, ki je preživela prometno nesrečo in me potem vprašala, zakaj imamo omejitve na cesti 30, 50, 90 in 130 km na uro, medtem ko nam avtomobili omogočajo voziti se 250 in več kilometrov na uro. Priznam, nisem ji znal odgovoriti, zakaj je svet tak, da na eni strani s pravili omejuje in uravnava, na drugi strani pa nam omogoča, da z nekim strojem dosegamo nekaj, kar nas, kot pravijo psihologi, osrečuje in nam daje občutek svobode. Hitrost daje neko vrsto svobode. Ta dva svetova logično vedno trčita. Vesel sem, da se vaš svet hitrosti, športa, svobode in obvladovanja hitrosti ter užitkov pri hitri vožnji in naš svet urejene mobilnosti in prometne varnosti počasi vse bolj razumeta, pogovarjata in zlivata v eno. Kako doseči to sobivanje v praksi, da bomo vsi spoštovali omejitev 30 km na uro okrog šole, vrtca in v spalni soseski, kjer so nesreče lahko zelo hitro usodne, in svobodo za doseganje teh vrtoglavih hitrosti tam, kjer je to mogoče, na to nimam pravega odgovora. Verjetno bo to uredila tehnologija, ko bodo avtomobili brali prometne znake in nam dovolili le še tako hitro vožnjo, kot smo jo nekje predpisali.
Gre, kot sem rekel, za trk dveh svetov in konceptov. Skandinavsko-nizozemski, tudi švicarski koncepti pomenijo na vse več območjih omejevanje hitrosti vse do 30 km na uro, tudi na avtocestah se tam vse bolj omejujejo na 100 km na uro, medtem ko je na drugi strani model svobode na nekaterih odsekih avtocest, predvsem zaradi močne nemške avtomobilske industrije, ohranil možnost drvenja, kolikor ti da duša. In spet smo pri politiki, ki se noče soočiti s poseganjem v svobodo posameznika in njegovih možnosti, priložnosti. Kljub temu pa omejujejo hitrost na vse več odsekih, bodisi zaradi hrupa ali zaradi onesnaženja.
Vprašanje je zelo na mestu. Ne smemo pozabiti kulturološkega in zgodovinskega dojemanja ljudi v različnih okoljih. V Nemčiji skorajda ni ljudi, ki svojih avtomobilov ne bi redno vozili na pooblaščene servise, zelo drugače razumejo pomen tehničnega pregleda, ki je v zavesti preveč Slovencev še vedno nekakšen nebodigatreba. Tam vedo, da je ta štampiljka po temeljitem pregledu pomembna za njihovo varnost na cesti. V Sloveniji poznamo veliko primerov, kjer je pregled opravljen z 20 evri v prometnem dovoljenju. Za to vsoto uredimo vse. Naša generacija je torej že zavožena, mlajši pa to, o čemer se pogovarjava, razumejo mnogo bolje. Pri alkoholu se v Sloveniji ta pozitivni proces zelo dobro vidi. Sem revolucionar in sem želel takoj uresničiti vizijo nič, ampak ugotovil sem, da je to proces. Pustiti moramo času čas.
Odgovor vidim v politiki trajnostnega razvoja mobilnosti. Ko pridem z avtomobilom iz svojega kraja do parkirišča P+R, tam parkiram, presedem se v avtobus, kjer sem potnik, v zadnjem delu poti do službe si sposodim kolo, popoldne pa grem pred povratkom domov še malo peš po mestu ‒ na tej poti se torej znajdem v vseh teh vlogah. Ko bom razumel vse vloge udeleženca v prometu, bom bolj spoštoval razmišljanje različnih udeležencev v prometu. Tudi to je proces. Že ta pogovor, pri katerem ne gre za klasičen intervju, pač pa za soočanje najinih različnih mnenj in pogledov, lahko prispeva k trajnostni mobilnosti v realnosti in daje neko ključno sporočilo ljudem. Ta svet moramo združevati, ne ga izključevati. Tega je žal vsepovsod preveč. Vse skrajnosti so težavne, vsaka skupina, ki ste jo omenjali, ima skoraj vedno svoje izključne zahteve in poglede. Iskati moramo povezave, skrbeti za sobivanje, zavedati se, da izključne prednosti ni za nikogar, pa tudi preprostih odgovorov ni. Če bi bili, bi že živeli vizijo nič.
Nekateri vozniki spadajo v zapor ali pa jim mora FURS pobrati ves denar.