Naša sodba je včasih zaradi popolnoma drugačnih potreb in posledično predstave o dobrem ali najprimernejšem avtomobilu lahko nekoliko pristranska. Zato smo za komentar o novem T-Rocu prosili tri različne uporabnike, ne zgolj naključnih, temveč takšne, ki si lastijo njegovo prejšnjo različico. Spoznajte ljubiteljsko vrtnarko iz Polhograjskih dolomitov, bančno uslužbenko iz Domžal in mlado družino iz Lukovice. In seveda – spoznajte novega T-Roca, ki je od starega podedoval praktično uporabnost, pridobil pa kar nekaj centimetrov ter veliko mero sproščenosti.
S prvo od njih, Jano Kopitar, smo se srečali pred vrtnim centrom Euro Garden v Dobrovi. Ker je bilo tam dovolj veliko parkirišče in njej znane ceste za spoznavanje z avtomobilom ter ker je morala mimogrede po nekaj malenkosti za svoj bujni zelenjavni in sadni vrt. “Večkrat kaj kupim tu, saj imajo dobre sadike, neke italijanske …” A prvenstveno tu nismo zaradi sadik in vrtnega orodja, ampak zato, da izkušena lastnica že dveh avtomobilov T-Roc pove svoje mnenje o novem: “Veliko tišji je. Moj dizel se mi je zdel tih, tale pa prede kot mačka. Pa niti ne porabi veliko več goriva, moj dvolitrski dizel s štirikolesnim pogonom ima povprečno porabo 6,4 litra za sto kilometrov. Zanimivo je tudi, da bencinski motor dosti manj, skoraj nič ne zavira. Drugače pa se lepo pelje, je miren in tih. Malo sem se morala navaditi obvolanskih ročic, sicer je pa udoben.” Njen rdeči, zadnji iz prejšnje generacije, je že njen drugi T-Roc, še pred tem pa se je vozila z Yetijem. Živeti v hiši z razgledom na Polhograjske dolomite, na Ljubljansko barje, na Krim in na hribe vse tja do Snežnika ima svoje prednosti, a tudi izzive. Ko nameče sneg, potrebuješ štirikolesni pogon, ni druge. “Čeprav lokalni kmet kar hitro spluži cesto, včasih prej kot v dolini.”
Novejšega T-Roca je kupila prav zato, ker je slišala, da ne bo več dizelskega motorja s štirikolesnim pogonom, in ker so jo ustrašili, da bo novi T-Roc precej zrasel: “Meni se zdi moj dovolj velik. Udoben je za parkirišča in za obračanje na klancu pred hišo. Saj bi tudi z novim šlo, ampak večjega prtljažnika res ne potrebujem.” Prav gospa Kopitar je prva opazila, da je prtljažnik večji. “Ooo, je, zagotovo je, poglejte!” In smo ob odprtih prtljažnikih primerjali enega in drugega ter ugotovili, da je pri novem T-Rocu res izdatnejši, predvsem v dolžino. In ker nima rezervnega platišča, je pod polico še ogromna vrtača, v kateri so lahko pospravljene stvari, ki jih ne potrebujete pogosto, kot je recimo odeja za piknik. Novi T-Roc je od prejšnjega daljši za 12 centimetrov.
Vsak centimeter šteje
A če T-Roc naokrog prevaža družino, kot so Prašnikarji, je vsak centimeter dobrodošel. “Mislim, saj bi se nabasali tudi za na morje, ampak nimamo ga za te namene. Potrebujem ga za v službo, da z njim razvažam mularijo in grem v trgovino,” je razlagala Teja. V Vidmu pri Lukovici so nas pričakali vsi štirje; mami je zamujala na poti iz službe in v zraku je bila že debata, kdo bo peljal otroka na nogomet. A časa je bilo na koncu dovolj za eno simpatično fotografsko seanso in za družinsko vožnjo do nogometnega igrišča – z novim T-Rocom, seveda. Zanimivo, kaj sta najprej opazila otroka Jakob in Aljaž: “Mami, a si videla te kljuke?” Medtem ko sta starša pri vstavljanju otroških sedežev v drugo vrsto najprej pohvalila, da se centimetri vendarle nekje poznajo in da motor mnogo lepše in tišje teče.
Njihov sivi T-Roc z litrskim motorjem je drugi avto pri hiši; prvi je Passat. Kar nekaj časa so izbirali, Tiguan se je izkazal za prevelikega, T-Cross za premajhnega, T-Roc pa je res ravno nekje vmes. Tudi po prodaji so našteti Volkswagnovi križanci v enakem vrstnem redu – vozil T-Roc so od 2017 prodali več kot dva milijona, s čimer je to drugi najbolje prodajani križanec te znamke za Tiguanom. Med vožnjo je oživela debata o tem, ali voznik res potrebuje vse te zaslone in asistenčne sisteme, na koncu pa, kljub nekaj navezanosti na bolj analogno klasiko, smo večinsko prikimali, da se je treba z napredkom sprijazniti – kot so se naši prastarši morali navaditi, da je v šolo treba hoditi v čevljih, ne bosopet. Na preizkusnem trku Euro NCAP je T-Roc dobil vseh pet zvezdic, tudi zato, ker je prevzel skoraj vse asistenčne sisteme iz večjih Volkswagnov: samodejno zaviranje v sili, nadzor voznikove pozornosti, radarski tempomat in sistem za ohranjanje vožnje po voznem pasu, pa tudi opozorilo za odpiranje vrat, če se vam od zadaj bliža kolesar.
Pri tej debati velja pohvaliti vrnitev klasičnih gumbov na volan, takih, ki kliknejo in dajo uporabniku jasno povratno informacijo, da je njegov ukaz sprejet. Dobrodošel je tudi velik vrtljiv gumb na sredinskem grebenu, ki je res pri roki, ko ta počiva na kar visokem sredinskem grebenu. Z njim lahko upravljamo glasnost, pravzaprav jo skupaj s tipkami +/na volanski notranji prečki in gumbi pod sredinskim zaslonom lahko prilagajamo na kar treh mestih! Čeprav sem vajen, da jo (kadar to vozilo omogoča) običajno nastavljam na volanu, sem se zalotil, da sem v T-Rocu vrtel prav novi sredinski gumb, s katerim sicer lahko izbirate tudi med različnimi načini vožnje. Sem že povedal, da je res priročno nameščen? Tam je tudi prostor za telefon, ki prav tako ne bi mogel biti na bolj naravnem položaju – precej visoko, rahlo nagnjen proti vozniku, tako da dejansko lahko vidiš na zaslon. Tako ali tako pa se njegova podoba prek sistema CarPlay preslika na velik zaslon na sredini konzole, ki kot kakšna tablica štrli iz sicer nižje, lepo tekoče linije v višini ogledal. Olga, več o njej kmalu, je sicer dejala, da jo to moti in da ji je lepo vdelan manjši zaslon bolj všeč.
Z Olgo Horvat in njenim T-Rocom smo se srečali za Bežigradom, blizu banke, v kateri je zaposlena. Naša tretja testna voznica ima otroke, a so ti že dovolj zrasli, da ji ni več treba biti njihova taksistka. Kljub temu je na neki točki v življenju ugotovila, da ji praktičnost petvratnega križanca pomeni več kot karizma zaobljenega in nizkega Hrošča. Doma so imeli starega, nato je imela dva Beetla. “Ne delajo jih več, kar je škoda. Je pa tudi res, da sem se naveličala segati po vrečke na zadnji sedež in lesti ven iz avtomobila kot gimnastičarka. Tudi ko sem koga peljala zadaj, ni bilo najbolj prijetno. V Beetla sem bila zaljubljena, zdaj sem pa malo bolj praktična.” O njenem odnosu do avtomobila dosti pove tudi to, da je na vprašanje, kateri pogon je imela v Hrošču, odgovorila: “Nimam pojma. Eden je bil, zdi se mi dizel,” in podobno ni bila prepričana niti o tem, kaj poganja njenega T-Roca. “Ehm, a je 1.6? Nisem prepričana, vem, da je registracija poceni, dirkam pa tudi ne.” Novi T-Roc ji je všeč predvsem z zadnje strani; simpatične so ji luči in platišča, ni pa se mogla privaditi velike digitalne tablice sredi armaturne plošče.
Šele ko vidiš prvo in drugo generacijo T-Roca drugega ob drugem, postane jasno, kako drugačna sta. Sorodstvo je komaj zaznavno. Pri starem modelu se motorni pokrov ošiljeno spušča, medtem ko je novi napihnjen kot žaba. Še največ vzporednic najdemo v bočni liniji, s prepoznavnim C-stebričkom trikotne oblike in zaključkom s spojlerjem nad zadnjim steklom. Zadnja luč, kot narekujejo trendi, poteka čez celotno širino, spredaj se v mraku ponosno sveti Volkswagnov znak. Če se vam je morda pri prvem T-Rocu zdelo satovje za zajem zraka za hlajenje motorja bahaško, ha, poglejte zdaj to! Še ena zanimivost novega modela so lomljene linije, ki se pojavijo in izgubljajo. Ja, novi T-Roc je drugačen. Tako zunaj kot znotraj, kjer prijeten občutek daje mrežasta tkanina na zgornjem delu armature, vmes linija svetlejše plastike, alkantara na zgornjem delu sedežev in mehka tkanina na zgornjem delu vrat. Izdelava in kakovost materialov se zdita na ravni, kot jo pričakujemo od te znamke. Kar se oblike tiče, so se nekoliko odmaknili od klasike; vidimo namreč kakšne poteze družine ID., malo bolj tekoč, prelivajoč dizajn, tudi notri je vse nekoliko bolj živahno in živo, za mlado občinstvo. Recimo kljuka, ki se potegne v nasprotni smeri vožnje, je trik, ki bi ga prej pričakoval v kakem francoskem ali italijanskem avtu. Na gumiranem predalu za telefon boste videli silhuete plavalcev v bazenu. To me je spomnilo na vazico za rožo v Beetlu – nepotrebno, a prikupno.
Ne le prikupna, ampak kar bahaško ogromna 20-palčna platišča z gumami širine 225 milimetrov ga na pogled naredijo bolj športnega, kot je sicer. Čeprav se čuti, da je podvozje naravnano mehkejše, nizkoprofilne gume v kabino prenesejo več kratkih udarcev. Osebno mnenje: s 17-palčnimi ni nič narobe. Gospa Kopitar je na lastno željo izbrala celo 16-palčne. “A zakaj? Ne vem, tako so mi moji svetovali.” Na splošno se mi zdi, da je avtomobil kot celota, od vedenja podvozja do materialov v notranjosti, postal mehkejši, malo manj nemško trd in strog. Kot primer, tudi za menjalnik, sedemstopenjski DSG, ne bi rekel, da je športen. Zna hitro in gladko prestavljati, ni pa dirkalen. Ročica menjalnika je našla mesto desno od volana, kar se, ko se privadiš, zdi povsem logično – zakaj bi v primeru samodejnega menjalnika morala na sredinskem grebenu prostor krasti ogromna ročka? V prvih kilometrih se lahko zgodi, da boste z napol zasukanim volanom pokrili pogled na ročico in morali malo poškiliti, kje se prestavlja v D in R, morda boste sem in tja namesto brisalcev vklopili smernik, konec koncev je zdaj na in ob volanu kar 19 različnih gumbov in stikal.
Izključno elektrificiran
In za konec še pogled pod razmeroma slečen motorni pokrov. Testnega T-Roca je poganjal 1.5-litrski eTSI, torej mehko hibridni bencinski motor s turbino. In če ne bi imel tiste male črke e v imenu, niti ne bi vedel, da ima pri vožnji prste zraven tudi elektrika. Sicer je prav T-Roc prvi Volkswagen, ki ga poganjajo izključno elektrificirani pogonski sklopi. Motor lahko proizvede 85 ali 110 kilovatov, naš je bil močnejša izvedenka. V obeh primerih žene le prednji kolesni par; štirikolesni 4MOTION bo na voljo z dvolitrskim motorjem eTSI s 150 kilovati največje moči. Ni dovolj? Počakajte na T-Roca R. Še o barvi: dobrodošlo je, da je rumen, da ga med sivino, črnino in belino večine preostalih avtomobilov sploh najdeš pred nakupovalnim centrom.
