S T-Rocom 1.5 eTSI po Jadranski magistrali: Marsikaj je drugače, a vendarle vse enako!

 

Kje začeti? S slovenske perspektive se nam je zdelo najbolje izbrati Ljubljansko cesto med Matulji in Opatijo, kjer se iz Slovenije spustite na Jadransko magistralo. Pogled proti Opatiji, fotografija z grafitom Kantrida, kultno igrišče nogometnega kluba Rijeka, kjer že dolgo v več obdobjih kraljuje slovenski trener Matjaž Kek, in takoj že prvi skriti biser. Reka je bila pomembno pristanišče in prometno vozlišče z nadstropje nižjimi palačami iz avstro-ogrske monarhije, kot jih ima Trst. Po razpadu Jugoslavije je doživela zaton, a sprehod po ne ravno vzorno obnovljenih ulicah in ob palačah z načetimi fasadami ponuja šarmanten pridih in dobro hrano v številnih lokalih ter restavracijah po ne turistično zasoljenih cenah iz bližnje okolice. Reka je bila, čeprav je šla magistrala skozi center mesta, preblizu in preveliko mesto, da bi se v njej pogosto ustavili. Napaka, ki jo velja popraviti.

Tudi v Bakar v istoimenskem zalivu, ki je bil globoko pod magistralo, so zašli in zaidejo redki. Škoda. Bakar je še danes gručast kraj, ki se dviga od morja v zalivu s pogledom na rafinerijo in ladjedelnico. Tam še vedno slovijo po nekoč donosnem ulovu tunov. V gostilnicah na rivi, recimo v Bakarski konobi, ki jo vodi Marijan Čoklo, je na stenah obešenih nekaj fotografij iz časa pred 50 leti. “Danes seveda tunov ni več, že dolgo … To so samo še lepi spomini. Imamo pa še vedno zelo bogato in obiskano ribarnico, saj so okoliški ribiči po navadi dobri pri ulovu raznih vrst rib,” pojasni Čoklo, ki je sicer iz Koprivnice v Podravini na drugem koncu Hrvaške, tu pa je že približno četrt stoletja. Prenovljeni stari hotel ob morju sameva zaradi težav z dovoljenji kot tudi poševne lestve nad morjem, ki so nekoč služile opazovanju tunov pri ulovu.

Cesta odkritij

Kvarnerska riviera je že bolj znana, tudi tu magistrala v Novem Vinodolskem pelje skozi mesto, v Crikvenici pa po obvoznici. Oba kraja sta že stoletje ali več turistična, nekoč popularna tudi med Slovenci, Novi Vinodolski pa predvsem med Zagrebčani. Na tem delu zelo prometne ceste smo se peljali le mimo, za Novim Vinodolskim in še posebej po Senju pa je postala cesta za sredino junija neverjetno prazna. Sem ter tja kak tovornjak, avtobus, nekaj motociklistov v skupinah, v osebnih avtomobilih pa posamezni turisti s tujimi registracijami in nekaj domačinov, ki se tod okoli vozijo po dnevnih opravkih.

Senj prav tako spada med znane kraje; slovi po svoji burji in trdnjavi nad mestom, zato ga tudi nismo posebej raziskovali. Kraji proti Karlobagu postanejo redki oziroma jih skorajda ni, cesta je ves čas ovinkasta in polna majhnih zalivov s plažicami, kjer pa ni skoraj nikogar. Tako je tudi s plažo Zavratnica, verjetno najlepšo in najbolj posebno na tem delu ceste, s katere morate zaviti nekaj kilometrov do parkirišča nad njo, potem pa pot pod noge do plaže oziroma majhnega kanjona, kjer je vidna potopljena ladja iz druge svetovne vojne, okoli nje pa lahko skačete, plavate ali se tudi potapljate. Večinoma boste sami s kakšno jadrnico, zasidrano v zalivu. Odlična priložnost za daljši postanek.

Nazaj na magistrali opazimo ob cesti ustavljeno modro belo Californio z züriškimi registracijami. S točno takšno smo v prejšnji številki odkrivali Alzacijo in Loreno v Franciji. Mlajši par je opazoval morje in otoke in zapletli smo se v prijeten pogovor. “Prvič sva tukaj, prihajava iz francoske Švice in iz Ticina, a živiva v Zürichu.” Kako to, da sta izbrala prav Jadransko magistralo? “Imava hrvaške prijatelje, ki so nama ob ideji, da obiščeva Dalmacijo, skorajda zabičali, da morava prevoziti magistralo. Kako prav so imeli,” zgovorno začne pogovor Charles Palmen. “Ta cesta je neverjetno odkritje. In vse, kar je okoli nje. Kakšno morje, pogledi, plaže, vonjave … Ne vem, ali je še kje lepše morje,” nadaljuje Giulia Malizia. Magistralo sta nameravala prevoziti do Splita, po obisku otokov Brač in Hvar pa ju je vodila pot čez jadransko morje do Ancone, od tam pa počasi nazaj proti Švici.

Lokalni utrip

Če je spomin na Goli otok nekoliko višje ob magistrali že malce zbledel, pa je še vedno mnogo bolj živ občutek vojne, ko zapeljete čez Masleniški most pred Zadrom, kjer cesta za kakšnih 70 kilometrov postane ravna in spet zelo polna. Zadar, Biograd na morju in vsi preostali kraji do Šibenika so polni turistov in prebivalcev, zato magistrala postane tu lokalna cesta, na kateri je ves čas vrvež. Morda je od vseh krajev, kot sta Zadar ali Trogir, na tem delu magistrale najmanj turistično oblegan Šibenik, ki ima čudovito katedralo in svetovni festival otroškega petja, zato je bil vreden postanka in krajšega ogleda. Tudi vam ga priporočamo, saj boste v hladu mestnih uličic, sploh če boste zavili na majhne trge ob glavni promenadi skozi mesto, zelo lepo začutili utrip lokalcev, med katerimi je bila in je še vedno tudi kar velika pravoslavna skupnost. A vojna pred tremi desetletji je seveda veliko tega tudi spremenila. Primošten s svojim zvenečim imenom in čudovitim pogledom na polotoček je lepši od daleč kot od blizu, saj je staro jedro kraja s prezidavami hiš in vikendov brez občutka za tradicijo izgubilo veliko svojega šarma. Brez slabe vesti se lahko odpeljete le mimo.

Split, čeprav drugo največje hrvaško mesto, smo po magistrali le hitro prevozili in se ustavili v Omišu, mestecu, ki spaja splitsko predmestje z Makarsko riviero. Omiš, spominjam se, nikdar ni bil kraj za postanke, verjetno smo bili že preblizu cilja, ob tem pa s svojo delto reke Cetine ne ponuja obmorskih, ampak bolj rečne užitke z raftingom in pohodi v kanjonu kakšnih 20 kilometrov v notranjosti. Ob tem je staro mestece ozko in šarmantno, stisnjeno v skalovje pod trdnjavo Mirabela, povsem nov pogled pa iz mesta ponuja v skalo vklesani most prav tako nove obvoznice okrog Omiša. Makarska riviera je dolgo veljala za kraj, kamor se Bosanci spustijo na morje. No, ne le oni, tudi številni Slovenci radi zahajajo v Brelo, Baško vodo, Tučepe, Podgoro … To so majhni, poleti prepolni turistični kraji pod Biokovom; krasijo jih predvsem lepe in dolge peščene plaže, manj zanimivi za naša nova odkritja ceste, zato smo zavili raje v Ploče.

Po dolini Neretve

Dvakrat se je po drugi svetovni vojni umetno narejeno mesto imenovalo tudi Kardeljevo, po slovenskem politiku iz Jugoslavije – prvič med letoma 1950 in 1954, drugič pa od leta 1980 do 1990. Gre za nenavadno gručo socialističnih blokov ob morju in mogočno pristanišče, ki naj bi služilo za blago, namenjeno v Bosno in Hercegovino. To je kraj, kjer se je čas dobesedno ustavil. Kardeljeve zapuščine nismo našli, vsekakor pa je mesto Ploče, ostanek socialistične družbene realnosti, zelo zanimiv kraj za postanek in ogled. Mirna atmosfera v mestu je sredi junija še zavajala, kot sta nam povedali natakarici v slaščičarni na trgu sredi mesta, saj bo tu, ko se v Bosni začno poletne počitnice, precejšnja gneča.

Kaj nam je še ostalo v spominu izpred desetletij z južne magistrale? Vsekakor prodajalci sadja v delti Neretve. Še vedno so tu, ustavili smo se pri 74-letni Angeliki Medak iz Metkovića, ki sadje prodaja že več kot 20 let. “Upokojila sem se mlada, nekaj sem morala početi in odločila sem se za sadje. Imamo nekaj zemlje, dve hiši v Metkoviću in še eno pod novim Pelješkim mostom. Vse, kar vidite na stojnici, je domača roba,” začne klepet v poznem popoldnevu. “Letos je slaba sezona, malo turistov za zdaj,” potoži in doda: “Najhujši so Nemci, ki kupijo dve breskvi, tri nektarine in vrtijo med prsti teh nekaj evrov trikrat ali štirikrat, preden jih dajo iz rok.” Nekoč je bila računovodkinja, njen mož pa učitelj. “Jugoslavija in socializem sta bila raj, to moram priznati. Tu nekateri tega ne slišijo radi. Takrat smo zaslužili vse te hiše in dobro živeli. Potem je šlo pa vse navzdol. Zdaj imajo denar samo še bogati, to ne pelje nikamor. Vse te hiše in zemlja bodo za naše otroke, ki si jih sami ne bi mogli zaslužiti.”

Kupili smo nekaj olivnega olja, breskev, fig in šipkov sok, ob delti Neretve pa se velja ustaviti tudi v Opuzenu, še enem turistično bolj zapuščenem kraju ob magistrali. Danes zaspano mestece, kjer se Neretva razdeli v 12 rokavov svoje delte, je bilo v srednjem veku živahno trgovsko središče ob Neretvi, nekje med dubrovniško, mljetsko in beneško zemljo ter morjem.

Turistične pasti

Pelješki most ni del Jadranske magistrale, zato smo ostali na kopnem in naleteli na povsem prazen mejni prehod z Neumom, bosansko enklavo ob Jadranu. Nov most, bolj hrvaška politična kot pa gospodarska potreba, je bil za turizem v mestu udarec, kot nam ob zajtrku v hotelu Novum pripoveduje njegov menedžer Marin Dragičević: “Za nas hotelirje in gostinstvo ni tako hudo, za trgovce, ki so živeli od tranzita, pa je to velika kriza. Številni so morali zapreti svoje obrate, trgovine, pekarne …” V Neum zdaj pelje tudi moderna cesta po bosanskem ozemlju, vse več je mednarodnih turistov, kar smo opazili na promenadi, v gostilnah in tudi v hotelu. “Dubrovnik je naša rešitev. Do tja je manj kot ura, včasih samo 45 minut vožnje in številni turisti, predvsem organizirane skupine z avtobusi, spijo tukaj. Mirneje je in občutno ceneje,” še doda Dragičević, preden se poslovimo in se mimo Slanega zapeljemo do vasice Trsteno, kjer se na 25 ha razprostira botanični vrt. Ker je v državni lasti, je slabo vzdrževan, Neptunov vodnjak si vsekakor oglejte in skočite še nekaj korakov do morja, saj je vasica z lučico spodaj res šarmantna.

Tudi Dubrovnika nam ni treba posebej predstavljati, zato smo izbrali le vožnjo z obnovljeno kabinsko žičnico na hrib Srđ, od koder je čudovit razgled na Dubrovnik, Elafite in okolico. Zaupamo vam, da je najbolje oditi z avtomobilom do zgornje postaje, tam je parkiranje (še) brezplačno, v mesto pa se spustite in vrnete z žičnico. Cena vožnje je zasoljena, tudi kavo si privoščite kje drugje – espresso stane v restavraciji zgoraj 4,80 evra. Ne nazadnje zdaj Dubrovnik tekmuje z Dubajem in New Yorkom.

Konavle so rodovitno polje naprej od dubrovniškega letališča, kjer sameva kraj Gruda. Tudi tu je pustošila vojna pred tremi desetletji, a je obnovljen in v njem je tudi nekaj življenja. Zanimivo je še obmorsko mestece Cavtat s pristaniščem za jahte, rivo in preveč restavracijami ob njej. Leut je tradicionalna gostilna na začetku rive, ki novim trendom kljubuje že desetletja. Kadarkoli sem v vseh teh letih prišel v Leut, sem vedno srečal in za mizami opazil Slovence, tudi takšne javnosti bolj znane. “Slovencev je manj, kot jih je bilo nekoč, a ostali so nam redni in zvesti gostje. Še vedno, že desetletja, imamo stalne goste, družine ali družbe, ki se vsako leto vračajo,” nam pred vrnitvijo nazaj domov – zdaj v hitrejši avtocestni različici v manj kot sedmih urah – ob kosilu zaupa dolgoletni natakar v legendarnem Leutu. Jadranska magistrala nekoliko drugače, torej. Vzemite si le dovolj časa zanjo. Naš predlog – vsaj teden dni.