S Californio Ocean po Alzaciji in Loreni: Svoboda, enakost, bratstvo*

Alzacija in Lorena nista le pokrajini z dvojezičnimi tablami in debato, kateri zapis značilne lokalne sladice je bolj pravilen, francoski ali nemški, razlikujeta se namreč le minimalno. Sta srce evropske zgodovine – regiji (predvsem Alzacija), ki sta stoletja nihali med francoščino in nemščino, med gotiko in barokom, med duhom upora in tihega sprejemanja. Med potjo ju ne občutiš zgolj kot enotno turistično kuliso, temveč vsako s svojim značajem. In Volkswagen California? Doma je na takih poteh. Gre za razkošno dnevno sobo na kolesih. Kuhalnik, hladilnik, električna dvižna streha, gretje kabine, LED-osvetlitev – vse je tu, zapakirano v vozilo, ki je hkrati avtodom in vsakdanji kombi.

Po celodnevni vožnji iz Ljubljane sem naslednje jutro raziskovanje začel v Nancyju, elegantnem baročnem biseru z umetniško dušo. Čeprav se številni ustavijo le na navdiha polnem trgu Stanislas, ki navduši s svojimi skladnimi razmerji in velja za enega lepših na svetu, si je vredno vzeti čas za sprehod po urejenih, preprosto elegantnih okoliških ulicah ter tudi za Ecole de Nancy – muzej, posvečen art nouveauju oziroma secesiji, kjer steklo in les s svojimi organskimi, iz narave navdahnjenimi vzorci in potezami odgovarjata togosti predhodne industrijske revolucije. Secesija se je pod različnimi imeni konec 19. in v začetku 20. stoletja razvila hkrati na različnih koncih Evrope.

Za zdaj dovolj zgodovine, umetnosti in njenih časovnih slogov. Odpeljal sem se na sever, na rahlo valoviti pokrajini Lorene začutil izgubo vpliva večnega tekmeca Pariza in se znašel v Metzu, mestu z gotsko katedralo z najvišjo notranjo ladjo v Franciji in eno največjih površin vitražev v Evropi. Znova gre za poseben primer arhitekture, ni kaj, a bolj kot visoki oboki me je pritegnil leta 2010 odprti Centre Pompidou-Metz, izpostava znamenitega pariškega muzeja. To je prvi primer, da je neka kultna francoska institucija iz Pariza posodila ime izpostavi na periferiji. Zunaj futuristična školjka, znotraj prostor za sodobno umetnost in introspektivo z dovolj površine za največje razstave, a hkrati za obvladljiv ogled v enem dnevu. Kava ob zadnjih žarkih sonca ob reki Mosel te spomni na nepravično dejstvo, da se mestu turisti velikokrat neupravičeno ognejo. Če boste torej v teh krajih, predlagam, da Nancyja in Metza nikakor ne izpustite.

Aja, še nekaj: Ivana Orleanska, najbrž ste že kdaj slišali za njeno ime? Vsaj nekje v šoli, pri pouku svetovne in francoske zgodovine. Izpostavljenih žensk nekoč ni bilo veliko, zato so še posebej izstopale – enako Ivana Orleanska. Pri le 17 letih je vodila kraljevo francosko vojsko v boju z osvajalskimi Angleži. Domremy la Pucelle je kraj na jugu Lorene, povsem zaznamovan z Ivano Orleansko.

Mozaik kontrastov

Naslednji cilj je le uro in pol stran; testna Volkswagen California z dizelskim štirivaljnikom s 150 KM moči sicer ni dirkač, a ji sape nikoli ne zmanjka. Smer lepo drži tudi pri večjih hitrostih, na voljo ima vse asistenčne sisteme, v mestih in vaseh pa je okretna in ravno dovolj dimenzijsko blizu osebnim avtomobilom, da ni težav s parkiranjem na ulicah. Le na uporabo javnih garaž v tem delu Evrope lahko načeloma pozabite – za veliko večino, ki ima v Franciji omejitev višine na 1,9 metra, je namreč slabih 10 cm previsoka, čeprav je standard drugje navadno 2 metra. Dobra novica je, da je California dovolj vitka za še tako ozke ulice v centru mesta, ki jih tudi v Alzaciji in Loreni ne manjka.

To postajo mojega potovanja verjetno vsi poznate, vsaj po imenu. Strasbourg, evropska prestolnica kompromisov v steklenih palačah Evropejcem “priljubljenih” institucij, je hkrati tudi pravljično mesto kanalov in zgodovine. Sprehod po La Petite France je kot obisk v živo naslikanega sveta. Katedrala je mogočna, zdi se kot velikan med majhnimi, urejenimi hišicami z na fasadi vidnimi lesenimi tramovi. Če vam sprehod po mestu ni dovolj, si za rekreacijo lahko privoščite vzpon na vrh zvonika katedrale po 330 stopnicah. Prav nič hudomušen napis opozarja, da je vzpon primeren le za telesno pripravljene posameznike. V mestu ni mogoče spregledati močnega nemškega vpliva, bolj videnega v manjših krajih Alzacije, ne samo pri videzu, temveč tudi pri hrani, kjer boste v številnih gostilnicah slikovitega predela La Petit France uživali tudi v tipično nemškem kislem zelju. Lahko se le vprašamo, kam se izgubi ta domačnost in sproščenost, ko se s Californio zapeljemo mimo evropskega parlamenta in se zazremo v neprepusten, skorajda hermetičen stekleni zvon najbolj demokratične institucije Evrope.

Na poti na jug se je vredno – v spomin in opomin, kaj taka odmaknjenost lahko povzroči v svoji ekstremni obliki – ustaviti v Marckolsheimu, ob meji z Nemčijo, kjer stoji spomin na Maginotevo linijo. Če ste že pozabili zgodovinsko snov o prvi in drugi svetovni vojni, gre za utrdbo iz tridesetih let, ki je bila zgrajena kot del francoske obrambne črte proti Nemcem. Tu stopite v svet betonske tesnobe, železnih postelj in topov, ki so molčali, ko bi morali govoriti. Ena tistih točk, ki na poti ostane v tebi še dolgo …

Le streljaj stran leži Colmar. Je kot škatlica okusnih pastelnih makronov. Barvite srednjeveške in renesančne hiše z lesenimi tramovi tvorijo izjemno ohranjen center mesta, tudi v glavni znamenitosti mesta, četrti, znani kot Male Benetke, kjer lahko hojo po tlakovcih zamenjate za vožnjo z ladjico po kanalih reke Lauch. Colmar je središče znamenite alzaške vinske poti, ki slovi predvsem po belih vinih. Obiska je vreden muzej Unterlinden, kjer se skriva Isenheimski oltar, manj znano pa je dejstvo, da je to tudi rojstno mesto kiparja Frédérica Augusta Bartholdija, avtorja Kipa svobode, francoskega darila Američanom ob 100. obletnici njihove neodvisnosti.

Poklon tehniki

Notranjost Californie Ocean je zelo natančno načrtovana in izdelana, vsak kotiček je spretno izkoriščen in premišljen. Zložljivi stoli so v prtljažnih vratih, mizica, ki je uporabna zunaj in v notranjosti, je pod ploščo spodnje postelje. Vozilo ponuja spanje za štiri, ima kuhinjo s plinskim gorilnikom in umivalnikom, velik hladilnik, zunanjo prho in prvič tudi drsna bočna vrata na obeh straneh avtomobila. Postelji sta dimenzijam primerno udobni; čeprav sta nekoliko ožji kot pri prejšnji Californii, je prostora dovolj za dva potnika v vsakem nadstropju. No ja, res udobno bosta v njej potovala dva, večje število ljubiteljev kampiranja pa se bo moralo podrediti kakšnemu kompromisu.

Zadnje popoldne v Alzaciji preživim v mestu Riquewihr, najmanjši, a morda najbolj čarobni postojanki na poti. Na zunaj se zaradi ohranjene arhitekture hiš z lesenimi tramovi zdi, kot da se je čas ustavil v srednjem veku ali pa da je imel prste vmes Walt Disney. Vasica je obdana z vinogradi in srednjeveškim obzidjem. Muzej Maison de Vigneron pokaže staro vinarjevo domovanje ter življenje in delo lokalnih vinogradnikov nekoč.

Počasi bo treba nazaj v Ljubljano, a imam ravno še dovolj časa, da se ustavim v Mulhouseu, mestu, ki ga večina spregleda. Žal. Ne zaradi trga ali starega jedra, temveč zaradi Cité de l’Automobile, največjega avtomobilskega muzeja na svetu z več kot 500 razstavljenimi avtomobili 98 različnih znamk in največjo zbirko Bugattijev. Mimogrede, tu lahko občudujete tudi njihov najbolj neverjetni model s konca 20. let prejšnjega stoletja – Royale. Nič čudnega, saj je prav tu leta 1909 Ettore Bugatti začel izdelovati svoje legendarne avtomobile, znane po vrhunskem oblikovanju in številnih dirkaških zmagah. Za tiste, ki jih bolj zanimajo železne ceste, pa je vreden ogleda tudi železniški muzej Cité du Train, eden najpomembnejših tako v Evropi kot na svetu. Tam na obrobju Mulhousea, med vsemi temi avtomobili iz njihove več kot stoletne zgodovine, Volkswagen California zaživi v novi podobi – kot vrhunska izvedba ideje, da avto ni le prevozno sredstvo, temveč življenjski prostor. Če bi Ferdinand Porsche vedel, da bodo nekoč po cestah vozili avtomobili z vgrajenim kuhalnikom in posteljo, bi se morda v življenju odločil za kakšen drug poklic.

Za pustolovske duše

In kakšno je torej v Alzaciji in Loreni kampiranje s Californio? Vsa večja mesta imajo kampe blizu središč, nekatera so dosegljiva tudi peš. Sredi poletja brez rezervacije ne boste našli prostora. Cene za avtodom in dve osebi se gibljejo med 20 in 40 evri za noč; so zeleni, urejeni, kakšna prenova sanitarij pa jim ne bi škodila. Skoraj povsod imate več alternativ, torej še kakšen kamp, ki je oddaljen največ 15 minut vožnje od mesta. Oziroma še manj, če se odločite za spanje na kakšni od kmetij ali kar ob robu ceste. V Franciji je dovoljeno spanje na javnih parkiriščih, če se tam ne “udomačite” in na pločniku ne naredite svoje dnevne sobe na prostem. Pri načrtovanju poti lahko uporabite aplikacijo California, ki je na voljo tudi v slovenskem jeziku.

Tako, ostala mi je le še pot po švicarskih, nemških in avstrijskih avtocestah proti Ljubljani. Med vožnjo razmišljam o svojem domovanju zadnji teden. California Ocean ima nekaj očitnih prednosti: svoboda gibanja, neodvisnost, praktičnost. Spal sem, kjer sem želel. Kuhal sem z razgledom, o katerem bi sicer lahko le sanjal. Parkiral sem kjerkoli na mestnih ulicah in med vinogradi. Nisem pa več med najmlajšimi. Zaradi tega pripomba, da ima vozilo morda preveč digitalnih rešitev za enostavne naloge – včasih si želiš gumb, ne zaslona. In morda, če si razvajen, manjka še lastna kopalnica. In takoj sem se spomnil na Grand Californio. Ta ima tudi kopalnico. Bližje sem Karavankam, bolj se mi po glavi sprehaja predlog za našega urednika: naslednje leto grem z Grand Californio nekam proti vzhodu. Ali na jug? Morda pa na sever? Ah, saj je vseeno, lahko tudi s prav takšno Californio, kot me je vozila po Alzaciji in Loreni. Kopalnica gor ali dol.

*Liberté, égalité, fraternité – slogan francoske revolucije iz leta 1789.