Merilni sistemi – laik, kot sem, bi rekel, da gre za nekaj
razmeroma monotonega, predvsem za urejanje in izvajanje meritev, izpolnjevanje
tabel, primerjave meritev v različnih okoliščinah … Verjamem, da boste moj
pogled ovrgli in zanima me, kako bi povprečnemu bralcu pojasnili, da vseeno
počnete nekaj nadvse zanimivega?
Naši merilni sistemi se uporabljajo v fazi, ko neki
izdelek, bodisi gre za avto, letalo, motor ali raketo, še ni končan. Danes to
večina počne v simulacijah, s takšnimi orodji predvidijo, kako se bo neka nova
stvar obnašala. Realni svet pa vedno prinaša presenečenja. Za potrditev pravilnosti
simulacije je treba vedno izvajati meritve v naravnem okolju. Tako svoje teze potrdimo
ali jih ovržemo ter jih prilagodimo in s tem zagotovimo bolj natančne izdelke.
Formula 1 je najboljši primer. Ne more zmagati ekipa, ki je vse pravilno
naredila na računalniku, saj šele s preizkušanjem na stezah lahko zaznajo vse
deležnike, ki vplivajo na to, ali bo neki dirkalnik res hiter tudi na dirkah.
Sploh ko so motorjem z notranjim zgorevanjem dodajali še električne pogonske
sklope, je bilo ogromno novosti, ki so terjale veliko zahtevnih, tudi terenskih
meritev.
Z drugimi besedami – ste torej zelo terenski delavci?
Večinoma izvajamo meritve na terenu, na testnih stezah …
V avtomobilski industriji gre za analizo vzdržljivosti vozil, kjer je treba z
avtomobilom na cesti narediti milijon kilometrov, potem pa sledijo še dodatne laboratorijske
raziskave, ki na koncu pripeljejo do končnega produkta. Zanimivo je, kako se razlikujejo
okolja, kjer uporabljate ta vozila. Neki avto bo zlahka preživel svojo
življenjsko dobo v Nemčiji, a v Južni Ameriki nikakor ne bo tako, saj so tam
ceste povsem drugačne. Avto, narejen za evropski trg z evropskimi meritvami,
nikakor ni primeren za določene druge trge, zato je treba tudi takšne meritve izvajati
lokalno in temu prilagoditi sklope avtomobila, podvozje in podobno, da lahko tudi
tam avtomobili dosežejo pričakovano življenjsko dobo.
Če prav razumem: ko ste začeli, na svetu ni bilo nikogar,
ki bi meritve izvajal na tak način, kot ste si zamislili?
Ne, takrat ni bilo nikogar, ki bi tako razmišljal. Ker
nihče ni delal ničesar podobnega, smo si rekli, zakaj ne bi poskusili, in iz
projekta v projekt, iz aplikacije v aplikacijo smo se učili. Ko smo delali za
velike stranke, smo se soočili s podatki, ki jih v svojem okolju nismo imeli,
zato smo potem razmišljali, da bi izdelali svojo opremo, ki jo razvijamo naprej
in jo danes ponujamo po vsem svetu za takšne in podobne aplikacije. To nam daje
širino, zaradi katere smo na svetu tudi kar cenjeni.
Bolj verjetna pot mladega in ambicioznega inženirja iz
Zasavja bi bila pred četrt stoletja nekam v tujino med München in Wolfsburg v Nemčiji,
recimo. Vendar ste ostali doma – kako to?
Naj odgovorim tako, da danes pri nas v Sloveniji zaposlujemo
200 ljudi, po svetu pa še 200. Ti so v domačem okolju našli vse, kar
potrebujejo za svoj poslovni razvoj. Lokacija postaja danes vse manj pomembna,
saj zadostuje hiter internet, zato se je veliko mladih in nadarjenih ljudi
odločilo ostati raje kar tu, v svojem okolju. Ves čas si prizadevam, da bi
razvijali svoje znanje lokalno, ker si doma samo na enem koncu na svetu. Če bi
se odločil oditi nekam drugam, bi to s seboj prineslo še marsikaj manj prijetnega.
Dokler bo le mogoče, bom imel svoje središče za ustvarjanje tukaj.
Vedno ste verjeli, da boste enako uspešni tudi tukaj, v
Sloveniji?
Zaradi svojega dela smo veliko časa pri strankah po vsem
svetu, torej tako ali tako veliko potujemo. Morda bi imel sicer do kakšnih
strank od kje drugje bližje, ampak to ni tako zelo pomembno. Delujemo globalno,
sedež pa imamo tukaj, in to nam za zdaj odlično uspeva.
Glede na to, da veliko delate s partnerji po vsem svetu,
kako vidite slovensko poslovno in družbeno okolje? Je takšno, kot ga radi predstavljamo,
ali ga morda vidimo pogosto tudi popačeno?
Pregovorno smo Slovenci zelo inovativni, velja tudi, da smo
pridni. Več ko hodiš po svetu, bolj ugotavljaš, da smo le povprečno pridni,
nekje v zlati sredini. So okolja, kjer mnogo bolj trdo delajo, Kitajska je takšen
primer. Kdor še vedno verjame, da je Evropa v tehnologijah in razvoju vodilna na
svetu, naj si hitro kupi letalsko vozovnico za Kitajsko in pogleda, kakšne
čudeže ustvarjajo tam. V slovenskem poslovnem okolju me motijo vse višje
birokratske ovire, ki jih mnogokrat zahteva Evropska unija. Težko si
predstavljam, kako se skozi to lahko prebija neko podjetje, ki šele začenja
svojo pot. Ob tem v poslovnem okolju zaostajamo že za sosednjimi državami;
predvsem razmerje med prispevki in davki ter merjenje tega, kako učinkovite so na
drugi strani javne storitve, od zdravnika do pokojninskega sistema, v katerega
težko kdo sploh še verjame, ni ustrezno. Zato se marsikdo, recimo perspektiven
inženir ali podjetnik, raje odloča za kakšno drugo okolje.
Omenili ste Kitajsko. Rekel bi, da ljudje na Zahodu in s
tem tudi v Sloveniji niso pripravljeni živeti tako kot v Aziji in na Kitajskem.
Razmerje med delom in prostim časom je pri nas za številne pomembnejša vrednota
od želje po uspehu za vsako ceno.
Priznati si bomo morali, da nam je zelo lepo na tem svetu.
Nimamo velikih težav, kakovost življenja je s seboj prinesla neko lagodje, iz
zgodovine pa lahko ugotovimo, da to vodi v zaton družbe. To, da je bila Evropa
vodilna v svetu zadnjih nekaj stoletij, je izjemno, rečem lahko kar napaka v
sistemu. Čudež je, da tako majhna skupina ljudi obvladuje vse tehnologije, in
menim, da se bo to v prihodnje spremenilo.
Ste pesimist, ko gre za prihodnost Evrope?
Ne, mislim pa, da se moramo tega zavedati. Najprej moramo
sprejeti dejstva, potem pa se moramo na ta dejstva odzvati. Če si zatiskamo
oči, si delamo zelo slabo uslugo in ta razkroj bo še hitrejši. Ni treba, da pride
do črnega scenarija, a morali se bomo začeti drugače obnašati in ustvarjati okolje,
ki bo spodbujalo razvoj. Dejstvo je, da lahko v Sloveniji počnemo le še stvari
z visoko dodano vrednostjo. Veliko zvrsti industrije je odšlo drugam, ker nismo
konkurenčni, veliko področjem smo se v smislu zelenega prehoda zavestno
odpovedali. A tu se moramo zavedati – če kupujemo tam, kjer ti izdelki
nastajajo na neki bolj za okolje obremenjujoč način, za mater Zemljo nismo naredili
ničesar dobrega. Tudi zeleni prehod moramo izvesti pametno in tako, da mu bo
tehnologija sledila.
Smo družbeno pripravljeni na tak preskok?
Žalostno je, da mora priti do nekega močnega pretresa, saj
bomo le tako dojeli, da vse pa le ni večno. To bi bil najslabši scenarij. Bolje
je, če se o tem pogovarjamo, če krepimo zavedanje o teh potrebah, da ostajamo prebojni
in tako tekmujemo s preostalim svetom. Zdi pa se mi, da je trenutno v naših
življenjih v tem delu sveta kar veliko lagodja.
Kako v Sloveniji dojemamo podjetništvo?
To je povezano z vrednotami. Po osamosvojitvi je dobilo
podjetništvo zaradi številnih tajkunskih zgodb zelo negativen prizvok in smo potrebovali
veliko časa, da smo spoznali, da je podjetništvo nujno potrebno. Domači kapital
je motor napredka družbe. Po zadnjih anketah je več kot tri četrtine mladih
podjetništvo sprejelo pozitivno in želi tudi stopati po tej poti. Nekoč je šlo
za neko raven obrtnika do pet, deset zaposlenih, kar so ljudje še sprejemali
pozitivno, če pa si prestopil to nevidno mejo, si postal že kapitalist, kar je
bilo v nekdanjem dojemanju vrednot negativno. Tudi zaupanje v politiko je res
zelo nizko, kar je spet posledica spoštovanja, kjer gre za ključno vrednoto, ki
jo moramo na vseh področjih vzpostavljati in se zanjo truditi.
Spodbujate solastniško podjetništvo in del vaših
zaposlenih pridobiva pod natančno določenimi pogoji tudi lastniške deleže v
podjetju. To je manj pogosta oblika podjetništva, a vi vanjo verjamete in jo razvijate.
Začeli ste štirje partnerji, zdaj sta ob zaposlenih ostala le še dva. Verjetno
se vsi niso strinjali z vizijo lastništva zaposlenih v podjetju?
Na začetku smo bili res štirje partnerji, še dva
avstrijska, ki sta nam odprla okno v svet in smo jima hvaležni za to, a sta imela
drugačno vizijo. Menila sta, naj trdo delamo nekaj let in potem podjetje
uspešno prodamo. Odgovoril sem jima z vprašanjem, zakaj ne bi njunega deleža
prodala kar zdaj. Mislim, da je bilo to leta 2011 in nas je stalo več milijonov
evrov, kar je bila takrat za nas vrtoglava številka, odplačevali smo jo kar
nekaj let. Z današnjega zornega kota je to zanemarljiva številka za njunih 40
odstotkov v podjetju. Zdaj imamo stabilno strukturo tega eksperimenta v načinu dela
in poslovanja. Nikdar ne bi šel več v drugo smer in spreminjal ali ukinjal tega
sistema solastništva, ki nam zelo dobro in učinkovito služi.
Kaj je skrivnost uspeha tega sistema v vašem primeru?
Držati se je treba nekih strogih pravil. Pravim, da gre za
nekaj podobnega poroki, kjer se ljudje tudi ne pogovarjajo radi o tem, kaj in kako,
če se bodo ločili. Pri nas gre prav za to. Imamo urejena pravila solastništva, kjer
mora vsakdo, ki zapusti podjetje, prodati svoj delež po znani vrednosti, ki je
enaka vrednosti kapitala v tistem času. To je nujno, da se izogneš neprijetnim
pogovorom s solastniki, ki ne delajo več za nas, predvsem je šlo za takšne
primere v tujini. Tudi tega, kako kaj narediti še boljše, sem se naučil v teh
25 letih.
Vidim, da gre pri vašem načinu dela za skupek zasavskega
poguma in trme. Se strinjate?
Ne povsem. Trma je nekaj, kar naj bi bila lastnost otrok.
Ko človek odraste, temu rečemo vztrajnost. To je lepši izraz … (smeh).
Kaj vam pomeni avto?
Predvsem svobodo. Tako sem lahko postal mobilen, lahko
sem se začel ukvarjati tudi s svojim poslom.
Imate čustven, na kakšen način poseben odnos do
avtomobilov?
Niti ne. Tu po naših hribih se je mogoče kje po ovinkih
res hitro peljati, to je že del veselja. Sicer pa bolj skrbim za to, da mlade
navdušimo nad tem, kar počnemo. Za letošnji poletni kamp, kamor pride 40
študentov z vsega sveta, smo iskali veliko idej, kaj bi jim lahko predstavili, na
koncu pa smo kupili nekaj starejših Mini Cooperjev, ki smo jih opremili z
našimi merilnimi sistemi. Naredili bomo tudi poligon, kjer bodo naše merilne
naprave na zabaven in prijeten način lahko dobro spoznali. Avtomobili me zdaj
navdušujejo bolj na tak način.
Kako vidite baterijsko gnani zeleni prehod v avtomobilski
industriji?
To je zelo lep primer, kako je zeleni prehod močno
vsiljen od regulatorjev oziroma politike. Dejansko pa ta prehod že upočasnjujemo,
kajti električni avtomobili so primerni za kratke razdalje, mestno vožnjo, ne
morejo pa nadomestiti avtomobilov z bencinskimi motorji v popolnosti. Evropska
avtomobilska industrija je v želji po tem hitrem prehodu ustvarila preveliko odvisnost
od Vzhoda. V Evropi nismo sposobni razviti baterijskega sklopa, ki bi bil konkurenčen.
Vse je šlo prehitro in center razvoja se seli drugam. Kitajci so načrtno spodbujali
podjetja, ki so razvijala to tehnologijo, saj so videli priložnost, kako v neki
tehnologiji prehiteti Evropo oziroma Zahod, saj pri motorjih z notranjim
zgorevanjem tega zaostanka niso mogli nadomestiti.
Kako bo torej z zelenim prehodom, ko gre za našo
mobilnost?
Kar zaupal bi novim tehnologijam in razvoju znanosti, ki bo
pripeljala do rešitev, da bomo planet zapustili tudi novim generacijam. Morda
to ne bodo ravno baterije, bo pa nekaj, kar bo okoljsko boljše in bolj vzdržno od
tega, kar imamo zdaj. Tehnika se bo razvijala naprej, ne le v mobilnosti, ampak
na vseh področjih našega življenja.
Kaj pa avtomatizacija mobilnosti, se nam tu obeta hiter
preboj, kot so ga napovedovali še pred nekaj leti?
To je področje, s katerim se kar veliko ukvarjamo.
Mislim, da po teh naših cestah avtomobili še nekaj časa ne bodo vozili
samostojno. Mnogo denarja so podjetja investirala v samovozeče avtomobile, zdaj
pa so to malce upočasnili. V Evropi ni avtomobila, ki bi od Ljubljane do
Maribora po avtocesti lahko peljal sam. Problem tu ni le tehničen, še bolj gre za
odgovornost. Kdo je v tem primeru odgovoren za početje avtomobila? To bo še dolga
pot, saj gre za mnogo višje tehnične zahteve kot le pri pomoči vozniku. Stopnja
3 avtonomne vožnje je bil prevelik korak, se mi zdi. Še dolgo ti sistemi ne bodo
v vseh teh pogledih boljši od povprečnega voznika. Ne dvomim pa, da se bo
enkrat to zgodilo. Morda bomo še mi dočakali povsem avtonomno vožnjo.
Kaj vas najbolj sprošča v življenju?
Hribi, hribi … Pa gozd, narava nasploh. Zato mi je posebej
pri srcu skrb za okolje in ohranjanje narave.
Še enkrat k avtomobilom. Kako bi ocenili razvoj in pomen
Hrošča za razvoj naše mobilnosti?
To je bil avto, ki je definiral prihodnost, ljudem je omogočil
mobilnost za dostopno ceno. Imel sem ga nekaj časa, bil je že v visokih letih,
a mi je zelo prirasel k srcu. Morda tudi zato, ker sem se z njim v bistvu učil
in naučil voziti.
