Volkswagen Transporter T2: Skoraj bi kupil barko

Takšna vozila imajo običajno zanimivo preteklost. In ko sem enkrat zaustavila njegovega lastnika, sva se kar zaklepetala. Četrt stoletja je, odkar je Primož Gros kupil Transporter T2, letnik 1977. V tistih časih je bila njegova hči Ana še deklica, zato je hotel v Piranu kupiti manjšo šestmetrsko barko, Flaminga, da bi lahko redno hodila na morje. Pa so mu znanci idejo odsvetovali zaradi pestrega nočnega obalnega življenja. Flaminga si je kljub temu hotel natančneje ogledati, zato so ga dvignili iz vode – in se je izkazalo, da ima osmozo.

Očitno je okrog nas vedno dovolj priložnosti, če le imamo odprte oči. Nekega dne se je Primožev sodelavec v Iskri Fotona, ko se mu je pokvaril avto, na delo pripeljal s sinovim rumenim Volkswagnovim avtodomom. Menda ni bilo potrebnega prav dosti nagovarjanja, stari in novi lastnik sta sklenila konjsko kupčijo v vrednosti 4.600 nemških mark. Naš kupec je ob tem razumno zaključil, da je avtodom boljša izbira, saj z njim lažje odkrivaš nove kraje.

Začetki karavaninga

Pred 25 leti je bil karavaning v Sloveniji še v povojih in avtodomi na cesti prava redkost, Primož pa je bil celo na ustanovnem zboru društva ljubiteljev pomičnih bivalnikov v Valburgi pri Smledniku, kjer se jih je zbralo približno 30. Njegov Transporter sicer iz proizvodnega obrata ni prišel kot avtodom. Predelavo, v kateri je navadno streho nadomestila dvižna (proizvajalca Westfalia), je izvedel že eden od prejšnjih lastnikov, ki je v kombi tudi vgradil opremo po meri in mu dodal zunanjo tendo. To je Primož sicer odstranil, zamenjal kuhalnik in popravil hladilnik, sicer pa vozila ni obsežneje prenavljal.

Hotel je še zamenjati motor, a je pravočasno ugotovil, da tudi nadomestni ni nič boljši. Zračno hlajeni 1,6-litrski motor, ki porabi približno deset litrov na sto kilometrov, je bil tako v Stahovici deležen generalnega servisa in z njim nikoli ni bilo posebnih težav – še sreča, saj je moj sogovornik povedal, da je tudi mehanikov, ki bi ga znali popraviti, vse manj. Pred približno petimi leti je sledila še osvežitev zunanjosti, tako da je zdaj dvobarvno lakiran v slogu Sambe iz petdesetih let preteklega stoletja.

Do Azurne obale

Oče in hči nista šla samo do Pirana, ampak vse do Saint Tropeza. Ker se jima ni mudilo in sta hotela po poti čim več videti, sta se držala lokalnih cest. To so bile verjetno za oba prave raziskovalne počitnice, zato sklepam, da Flamingo z osmozo res ni bil zamujena priložnost. Ko je hči odrasla, sta z avtodomom raziskovala svet s partnerico Ireno. Šla sta po Nemčiji, Avstriji, na Češko, obiskala vsa večja italijanska jezera, prevozila Črno goro, Albanijo pa vse do Grčije. Uživala sta v lepotah dalmatinske obale v časih, ko si se lahko z avtodomom ustavil in prespal skoraj kjerkoli.

Med drugim se je v najinem pogovoru spomnil kar nekaj popotnih prigod iz Italije. Enkrat sta se z Ireno ustavila v Milanu na eni od mini obcestnih bencinskih črpalk. Ko je izstopil, da bi natočil gorivo, se je ob njem znašel zgovorni mladenič, medtem ko je drugi kompanjon že ogovarjal sopotnico. Na pločniku je sedela še trojica, zato je Primož hitro natočil gorivo in odpeljal. Po nekaj sto metrih vožnje ga je eden od njih prehitel in mahal, da z vozilom nekaj ni v redu. In res, zadnja desna guma je bila skoraj prazna. Fant je bil takoj pripravljen pomagati; ker je bila nedelja, bi ju pospremil do prijatelja vulkanizerja, ki bi vse uredil. Primož je raje sam snel rezervno gumo s sprednjega dela Bullija in jo zamenjal, da sta nadaljevala vožnjo. Ko sta se pozneje oglasila pri pravem mojstru, jima je ta pokazal, da je bila guma z boka kar petkrat prebodena. Seveda je šlo za pretkano prevaro, druščina bi ju najverjetneje usmerila v prvo stransko ulico in brezsramno oropala. A zgodbe s tem še ni bilo konec: kmalu sta ugotovila, da guma spet pušča, zato ju je čakal še en obisk vulkanizerja, kjer so odkrili spregledani šesti vbod. Da bi bila mera polna, jima je pozneje ob Gardskem jezeru še nekdo vdrl v Bullija, a na srečo odšel praznih rok.

Odkar je pred kakšnimi desetimi leti kupil še večji in predvsem udobnejši avtodom, se na vse daljše poti navadno odpravi z njim. Prijaznega in udobnega Bullija pa odpelje le še na kakšno bližnje srečanje starodobnikov, kakršno je na izolskem Belvederu, ter izlete po Sloveniji in bližnji okolici. Kot je med ljubitelji avtomoto zgodovine običajno, se vedno najde kdo, ki ga vztrajno nagovarja, naj mu ga proda. A je Primož Gros za zdaj odločen: “Že kar nekaj starodobnikov sem imel, a mi je bilo pozneje žal za vse, ki sem jih prodal.”