Caravelle Life 4MOTION 2.0 TDI DSG: Življenje, polno glasbe in izzivov

Nataša Cetinski in Gašper Troha sta življenjska sopotnika že več kot tri desetletja, povezala sta ju glasba in študij primerjalne književnosti. Na neki način zdaj sama, z edinstvenim pristopom in zagnanostjo, združujeta glasbenike različnih generacij pod okriljem zasebne glasbene šole Arsem. Ta je že od svojih skromnih začetkov v prostorih na Slovenski cesti v Ljubljani, le da se je od leta 2011 do danes število vključenih učencev in pedagogov povečalo do skrajne prostorske meje.

Z njima smo se dogovorili na ploščadi za šolo, kjer sta se, skupaj z nekaj počitniško razposajenimi učenci in njihovimi instrumenti, udobno namestila v vozilo sedme generacije modelne družine Transporter. Potniška različica Caravelle ima v treh vrstah sedežev prostor za voznika in do sedem potnikov. Lahko si mislite, kako so se nad, med in pod sedeži, ki z enostavnim preklapljanjem in premeščanjem dovoljujejo praktično prilagajanje prostornega zadka različnim potrebam, razporejali navihani fantje, ki so imeli tokrat v svoji družbi le eno mlado glasbenico. In ker smo imeli na voljo testno vozilo z daljšo medosno razdaljo in skupno dolžino 5,45 metra, je v prtljažniku ostalo več kot dovolj prostora za Natašin kovček z violončelom, držalo za nogo tega glasbila (ki mu zaradi oblike čelisti rečejo kar križ) in nekaj kitar. Na vroč in sončen poletni dan so bili mladi potniki na zadnjih sedežih zadovoljni, da je bila Caravelle opremljena tudi z dodatno zatemnjenimi stekli, saj bi jim bilo sicer za velikimi steklenimi površinami manj prijetno. No, pa še učinkovita večpodročna klimatska naprava se je lahko izkazala. Naš cilj? Obrobje Kamnika, samostan Mekinje, kjer Nataša in Gašper že nekaj let z učenci in učitelji preživljata večdnevne glasbene tabore oziroma – bolj formalno – intenzivne glasbene priprave.

Podjetna kulturnika

Nataša in Gašper sta bila po zaključku študija zaposlena v javnih zavodih, kjer sta po pregovornih sedmih letih ugotovila, da to morda le ne bo njuna končna karierna postaja, saj si želita v življenju početi še kaj drugega. Sledilo je obdobje, ko sta se ukvarjala z organizacijo kulturnih dogodkov, vzporedno pa sta se posvetila ustanovitvi zasebne glasbene šole. Nataša je namreč včasih koordinirala tekmovanja mladih glasbenikov in strokovnjaki s tega področja, ki jih je srečevala pri svojem delu, so menili, da je v Ljubljani precej več interesa za vpis mladih v glasbeno šolo, kot je razpoložljivih mest, kar je bil morda odločilni znak, ki je razkril poslovno priložnost.

Pod košatimi krošnjami dreves na čudovitem dvorišču nekdanjega uršulinskega samostana, ki ga že skoraj desetletje upravlja Javni zavod za kulturo Kamnik, smo se v pogovoru vrnili v obdobje pred skoraj 15 leti. Nataša je iskreno povedala, da se zdaj že kar težko spomni, zakaj si je tako zelo želela spremembe: ‘‘V meni je bila neka želja po izobraževanju, ki ga lahko oblikuješ sam, da je malo drugačno, zunaj strogih okvirjev, ter da vključuje več kreativnosti.‘‘ Seveda sta se oba zavedala, da zamisli o drugačnem učnem pristopu prihajajo v paketu z veliko mero odgovornosti, poleg tega pa še z neizprosno ekonomsko računico. Konec koncev je tudi zasebna glasbena šola podjetje, ki mora poslovati pozitivno in vestno izpolnjevati vse svoje obveznosti. Gašper je nazorno opisal: ‘‘Začeli smo z desetimi učenci in to ni šlo nikamor. Trudili smo se in financirali posel, a je trajalo štiri, pet let, preden smo prišli do prvih sto, da je vse skupaj steklo bolj gladko.‘‘ Pojasnil je, da je bila prav to ključna prelomnica, ko se je o Arsemu končno začelo govoriti, saj je na nastopih igralo vse več učencev, njihovi bližnji pa so razširili glas o šoli. Verjetno je nekaj teže dodalo tudi dejstvo, da so izpolnili vse zahteve ter se ustrezno akreditirali, zato lahko njihovi učenci redne izpite opravljajo pred strokovno komisijo v prostorih šole namesto na ljubljanskem Konservatoriju za glasbo in balet ali v kakšni drugi javni glasbeni šoli.

Danes je v Arsem vpisanih 160 učencev; najmlajši imajo celo manj kot štiri leta, najstarejši pa so globoko v tretjem življenjskem obdobju. Kar nekaj jih je namreč, ki se želijo z glasbo ukvarjati tudi pozneje v življenju, ko začenjajo ali pa obujajo in nadgrajujejo svoje znanje igranja instrumenta ali petja. Slednjim s svojim znanjem in izjemno pozitivno energijo pomaga glasbena pedagoginja in vsestranska pevka Teja Saksida, ki se nam je pridružila malo pozneje, saj je bil med razigranci, več na rokah in glavi kot na nogah, tudi njen sin. Med sproščenim pogovorom so se kar kresale ideje, za kaj vse bi jim v glasbeni šoli prav prišel naš srebrni Caravelle, ki bi ga Nataša in Gašper med drugim lahko dobro izkoristila za prevoze učencev in mentorjev na različne nastope in tekmovanja, kjer v zadnjem času dosegajo odlične rezultate. Včasih jih odnese tudi na daljše poti, na primer do Splita in nazaj, kjer bi se izkazala varčnost sodobnega dvolitrskega štirivaljnika, ki je za varnost in udobje nadgrajen s štirikolesnim pogonom in samodejnim menjalnikom z dvojno sklopko.

Ljubitelji narave in potovanj

V našem uvodnem pogovoru sem previdno preverila, ali sta vajena tako velikih vozil, pa ju je zanimala le višina našega kombija, ker imajo v središču mesta parkirni prostor v podzemni garaži. Pojasnila sem jima, da s tem ne bo težav, ker Caravelle v višino meri 1.992 milimetrov. Sicer pa sta za volanom oba delovala suvereno; so namreč družina z aktivnim življenjskim slogom, ki dosti časa preživi v naravi in si tudi za počitnice pogosto izposodijo avtodom, da raziskujejo nove kraje.

Prav zato sta zlahka opisala, kako bi takšen potniški kombi s sinovoma uporabljali tudi za izlete v prostem času. Gašper je po zaključku voženj pohvalil, da se vozilo lepo drži ceste in je dovolj poskočno za morebitno prehitevanje, vožnja po avtocesti pa udobna, in sicer tudi na račun asistenčnega sistema za zadrževanje znotraj voznega pasu (Lane Assist) in tempomata. Nataša je dodala, da je s pomočjo kamere bistveno lažje manevrirati na ozkih parkiriščih. Vsi so bili navdušeni nad prostornostjo in številnimi odlagalnimi mesti, fanta pa sta si menda izbrala kar vsak svojo vrsto sedežev, kar je bilo še posebej imenitno. V prtljažnik so brez težav pospravili sup, ko sta naša glasbenika in podjetnika izvedela, da ima Caravelle tudi vgrajeno kljuko, pa sta že razmišljala o tem, kako bi ga spremenila v bivalnik ter zadaj dodala prtljažnik za prevoz koles. No, morda se pa naslednjič dogovorimo še za preizkus Californie.

BULLI PRAZNUJE 75 LET 

T1 (1950–1967) Tovorni izvedbi z bokserskim štirivaljnikom (18 kW/25 KM) so sledili zmogljivejši motorji in številne karoserijske različice, tudi legendarni minibus Samba z dvojno barvo lakiranja.

T2 (1967–1979) Prvič je bil na voljo tudi kot avtodom, dobil je drsna stranska vrata, tehnični napredek je bil viden pri podvozju in zavorah. Vse do leta 2013 so ga kot T2c proizvajali v Braziliji.

T3 (1979–1992) Najbolj oglat od vseh Bullijev, premierno tudi v izvedbah California in Multivan. Dobil je vodno hlajene dizelske in bencinske motorje. Prvič so vgradili bencinske katalizatorje in dizelske turbine ter štirikolesni pogon syncro.

T4 (1990–2003) Motor ter s tem pogon so premestili naprej, kar je dodobra spremenilo oblikovanje, podvozje, motorje in prostorsko zasnovo. Vanj so začeli vgrajevati tudi zmogljive pet- in šestvaljne motorje.

T5 (2003–2015) Predstavljen kot kombi, furgon, kesonar, vozilo z dvojno kabino ali šasija za nadgradnje, syncro je postal 4MOTION. Na trg so prišli motorji z neposrednim vbrizgom in boljšo učinkovitostjo.

T6 in 6.1 (2015–2024) V ospredje je prešel infotainment in številna vozniška pomagala, oblikovno je postal bolj dinamičen, pogonsko pa bolj učinkovit. Dvobarvno lakiranje je obudilo spomin na začetke Bullija.

AKTUALNI MODELI Novi Transporter, Multivan in ID. Buzz.