50 let Pola in slovenski mejniki 1975: Abrahamovci

Ko smo brskali po digitalnih in analognih arhivih ter iskali dogodke, ki so zaznamovali Slovenijo v letu, ko je ugledal luč sveta in naredil svoje prve asfaltne kilometre Polo, smo jih našli kar nekaj. Izbrali smo takšne, ki so se nam zdeli pomembni ali so morda še pozneje zaznamovali našo državo, ko je v samostojni obliki, kot jo poznamo danes, sploh še ni bilo. Začeli bomo na Štajerskem, kjer so leta 1975 ustanovili drugo slovensko univerzo, nadaljevali na Goriškem, kjer še vedno vozimo po Osimski cesti, ki je speljana po italijanskem ozemlju v Goriška brda – nastala je zaradi osimskih sporazumov, ki sta jih državi podpisali leta 1975 in tako dokončno uredili slovensko zahodno mejo. Brez Kliničnega centra v Ljubljani si ne predstavljamo slovenske zdravstvene oskrbe in znanosti, zgradili so ga prav tako leta 1975. Med športniki, ki so krojili tudi mednarodne uspehe, sta se leta 1975 rodila jadralec Vasilij Žbogar in motociklist Igor Jerman – slednjega smo namesto na dve kolesi tokrat posadili na štiri kolesa.

50 let mariborske univerze

Čeprav je bil naš testni Polo elegantno srebrn, se mu v sveži preobleki leta res ne poznajo. Mladostno in moderno je oblikovan, nadvse okreten, postaven in ličen ter sodobno urejen – kot kak mladenič. Urno in udobno nas je odpeljal proti sončnemu vzhodu v Maribor, kjer so pred 50 leti dobili svojo univerzo. Mariborska univerza po 50 letih obstoja danes združuje 17 fakultet, na katerih trenutno študira približno 15 tisoč študentov, pod njeno okrilje pa spadajo še študentski domovi in univerzitetna knjižnica.

V letošnjem jubilejnem letu so v ta namen pripravili bogat kulturni program, ki ga zaznamujejo številni koncerti in druge prireditve. Ne bo dolgčas, kakor tudi ni bilo pred univerzo, ko smo se tja pripeljali s Polom. Univerza je po pol stoletja videti v odličnem stanju, za prihodnost jo trenutno tudi prenavljajo. Izbrali smo čas dneva, ko je bilo pred poslopjem zelo živahno. Ob fotografiranju našega petdesetletnika so pristopila tri nasmejana dekleta, ki sta jih premamila naš Polo in dogajanje okrog njega. Beseda je dala besedo in Nina, Neli in Gaja so povedale, da so s študijem zelo zadovoljne, nad programom in delom profesorjev pa nimajo pripomb. Ena od nasmejanih deklet nam je hitro še navrgla, da je ljubiteljica Volkswagnovih vozil in da je še pred kratkim njeno garažo krasila peta izvedba Volkswagnovega kultnega Golfa GTI. Klepet je hitro minil, s fotografom sva se poslovila od klepetavih in nasmejanih Štajerk, in ko sva stisnila še skupinsko fotografijo, sva jo ubrala proti Primorski. Kam? V Goriška brda! 

50 let osimskih sporazumov

Najprej nekaj dejstev. V zasebni vili v mestecu Osimo blizu Ancone je 10. novembra 1975 nekdanja Socialistična federativna republika Jugoslavija (SFRJ) po večletnih usklajevanjih z Italijo podpisala mednarodne pravne akte, s katerimi so med drugim dokončno uredili medsebojne državne meje, torej današnje slovenske meje. Krovni dokument je kratek, na le štirih straneh, z devetimi členi in podpisoma zunanjih ministrov – za Italijo Mariano Rumor ter za SFRJ Miloš Minić. Za Slovence se je veliko pozneje izkazal kot eden ključnih dogovorov, saj pred tem z mirovno pogodbo iz leta 1947 naša meja z Italijo ni bila dokončno določena in začrtana.

Osimski sporazumi so nam med drugim prinesli nekaj let pozneje zgrajeno Sabotinsko oziroma Osimsko cesto, ki iz Solkana neposredno pelje 1,6 kilometra tudi čez Italijo v naša tako opevana in med ljubitelji dobre vinske kapljice, češenj, kulinarike in čudovitih pogledov pogosto obiskana Goriška brda. Nekoč je bila to ograjena cesta oziroma koridor med dvema slovenskima ozemljema, kljub odprti in združeni schengenski Evropi pa še danes pri vožnji po njej čutimo ostanek nekdanjega časa in njene izjemnosti. Ko se vozim in fotografiramo cesto, ob kateri je veliko betonskega zidu, se spomnim, da so osimski sporazumi dobesedno zabetonirali našo zahodno mejo, zaradi česar tudi po razpadu Jugoslavije in osamosvojitvi Slovenije o tem ni bilo več nobene razprave ali težav. Nazaj proti Ljubljani.

50 let Kliničnega centra

Natanko pred petdesetimi leti smo v Ljubljani dobili Univerzitetni klinični center, največjo tovrstno ustanovo, ki je bila takrat ne samo republiškega, ampak tudi državnega, torej jugoslovanskega pomena. Graditi so ga začeli sicer že 13. julija 1966, za arhitekturno zasnovo osrednjega objekta s kodnim imenom DTS (Diagnostično-terapevtski in servisni objekt) pa je poskrbela ekipa dr. Stanka Kristla. Ob zaključku del je Klinični center stal takratnih 617 milijonov dinarjev. Šlo je za brez dvoma največji in najmodernejši zdravstveni inštitut, v katerem so se pozneje zdravile številne znane osebnosti. V njem je zadnje mesece svojega življenja preživel tudi predsednik Jugoslavije Josip Broz – Tito. S tem se je na neki način končalo pomembno in dolgo obdobje, a so se začeli že kazati tudi neki novi časi.

Tudi v samostojni Sloveniji ostaja ljubljanski Klinični center najpomembnejša zdravstvena ustanova, ki smo jo obiskali še z enim petdesetletnikom, našim Polom. Za revijo smo želeli narediti lepo fotografijo Volkswagnovega slavljenca pred znamenitim vhodom oziroma na betonski ploščadi, ki vodi do vhoda. Z nekaj iznajdljivosti nam je, ne ravno takšna, a vseeno zgodovinska fotografija obeh jubilantov vendarle uspela. Ob tem ugotavljamo, da se – v nasprotju z Volkswagnovim Polom – Klinični center, vsaj od zunaj, ni kaj bistveno spremenil in ostaja tudi po pol stoletja skoraj enakega videza. V notranjosti so v tem času seveda marsikaj modernizirali, je pa za vse medicinske potrebe prebivalstva že davno premajhen, kmalu pa naj bi se začela njegova prva obsežnejša prenova.

50 let praznuje Igor Jerman

Šport je nekaj, kar navdušuje ljudi že bistveno dlje kot 50 let. Veliko pišemo o znanih športnikih, ki se odlikujejo z olimpijskimi medaljami, kot je na primer leta 1975 rojeni jadralec Vasilij Žbogar. Manj pogosto pa se spomnimo na športnike v drugačnih zvrsteh tekmovanj; med nekoliko zapostavljenimi je pogosto tudi motošport, zato smo bili veseli, da smo med rojenimi leta 1975 odkrili nekdaj zelo znanega in uspešnega dirkača ter svetovnega prvaka v hitrostnem motociklizmu Igorja Jermana. S Polom smo zato zavili še v Depalo vas pri Domžalah, tam je namreč doma.

Vedno nasmejani Igor iz dirkaške družine Jerman je ob še vedno aktivnem bratu Marku zagotovo eden izmed najhitrejših slovenskih abrahamovcev. Danes je sicer že v dirkaškem pokoju in dirka njegov sin, Igor pa rad svetuje mlajšim dirkačem in še vedno aktivno pomaga moštvu, s katerim je nekoč osvojil svoj drugi naslov svetovnega prvaka. Zagret motociklist, a tudi velik ljubitelj avtomobilov je svojo kariero začel na slovenskem državnem prvenstvu. Pozneje je nizal uspehe v tujini ter prišel do sedeža v Kawasakijevem moštvu svetovnega prvenstva razreda superbike, kjer se je nekaj let konstantno uvrščal med petnajsterico najboljših dirkačev in nabiral točke svetovnega prvenstva. Kasneje se je preizkusil v vztrajnostnih motociklističnih dirkah in leta 1998 kronal kariero z zgodovinsko zmago na dirki 24 ur Le Mansa. Leta 2002 je s Suzukijem postal prvak na vztrajnostnih dirkah, svoj uspeh pa je še z enim naslovom prvaka ponovil z Yamaho v sezoni 2009.

Igor Jerman, ki rad poprime tudi za harmoniko, je še danes eden najboljših slovenskih dirkačev ter najuspešnejši slovenski cestno hitrostni motociklistični dirkač. Ko sem se pripeljal na njegovo dvorišče, me je pričakal z besedami: »Nekoč smo imeli doma Volkswagnovega Pola prve generacije. To je bil odličen avto. Dolga leta je bil pri hiši, po okoliških vaških cestah in makadamskih poljskih kolovozih sem se z njim naučil vrteti volan.« Časi so se tudi za Igorja Jermana spremenili, pri novem Polu smo morali odpreti najprej prtljažnik, da je preveril, koliko motociklističnih gum lahko stlači vanj. “Tudi pri Polu je marsikaj drugače, zdaj je prtljažnik bistveno večji, kot je bil pri Polu prve generacije,” se je nasmehnil nekdanji dirkač.

Ker smo končali snemanje in vožnje s Polom po Sloveniji, smo še nekaj časa obsedeli na Jermanovem dvorišču. Skupaj z njim smo obujali spomine na minule dogodke. Na univerzo in študentska leta, Klinični center, samoprispevke, nekoč bolj priprto državno mejo in negotove prehode prek nje pa osimske sporazume ter minula dirkaška leta in uspehe. In jasno, klepetali smo tudi o Volkswagnovem Polu, o vseh njegovih generacijah, izvedenkah, izpeljankah pa tudi o predelavah in dogodivščinah z njim. Skoraj vsi v tej družbi smo v preteklosti imeli vsaj enega. Na koncu smo se strinjali: če avtomobilski model preživi pol stoletja, potem je bila ideja zanj, pa tudi njegova izvedba in vse poznejše prenove, zelo dobro zastavljena. Volkswagnovemu Polu smo skupaj čestitali in nazdravili še na mnoga leta – najmanj še enkrat petdeset!