GTI Fan Fest v Wolfsburgu: Nazaj domov

Živimo v – milo rečeno – zanimivih časih. Po eni strani bi žvečili tofu in se prevažali naokrog s pomočjo sončnih žarkov, po drugi strani pa se vsaj moja generacija in tiste starejše nostalgično spominjajo divjih srečanj ljubiteljev prevelikih spojlerjev in nočnih dirk v pospeševanju na meji dovoljenega … Mislim si, da se zaradi podobne dileme za ušesi praskajo tudi proizvajalci avtomobilov, vsaj tisti z bogato športno zgodovino. Kako nagovarjati kupce in ali se pri tem znamka lahko nasloni na zgodovino, na čustva, ki so spremljala neko drugo dobo, in ki se, hočeš nočeš, vse bolj izgubljajo skozi projekcije zaslonov in vse bolj digitalizirano povezavo med voznikom in cesto? Po obisku Wolfsburga sem dobil občutek, da si Volkswagen čarovnije legendarne kratice GTI in denimo še R, R32, VR6 … ne želi kar tako izpustiti iz rok. Zato je zgrabil priložnost in ljubitelje hitrih in drznih Volkswagnov povabil – nazaj domov.

Wolfsburg ni Vrbsko jezero

Še preden sva se s fotografom odpravila na tisočkilometrsko popotovanje na sever, mi je bilo jasno, da bo težko vleči vzporednice med srečanjem GTI na Vrbskem jezeru in dogodkom na Volkswagnovem pragu, v mestu, ki je pravzaprav rezultat obstoja tovarne avtomobilov in nemškega industrijskega čudeža po koncu druge svetovne vojne. Moram priznati, da nikoli nisem bil na srečanju ob Vrbskem jezeru, a so bili tam znanci, za katere vem, da si niso ogledovali muzejev. Zasledil sem tudi različne objave na družbenih omrežjih, zato se mi ni zdelo preveč neverjetno, da so lokalne oblasti potegnile črto in sklenile, da glasno in divje srečanje ne gre v korak z njihovimi bolj trajnostno naravnanimi načrti. »Ne gre za tistih nekaj dni, kolikor je trajalo srečanje. Ljudje so prišli ob jezero že teden ali dva prej in ostali še enkrat toliko po srečanju. Na koncu je to pomenilo mesec dni gneče in precej glasne zabave,« je v kratkem pogovoru dejal Sander Tjeerdsma, pri Volkswagnu odgovoren za trženje in eden glavnih krivcev za njihov GTI Fan Fest. »Ja, seveda smo hodili,« pa se je dogodkov v Avstriji spominjal Luka Meško, lastnik enega od dveh GTI-jev s slovenskimi registrskimi tablicami, ki sva jih srečala v Wolfsburgu. »Tudi kakšno kazen smo plačali, dokler policisti niso začeli odvzemati registrskih tablic. Potem smo se pobrali tudi mi.«

Ah, preveč skačem v zgodovino. Wolfsburg, torej. Tudi če nisi lastnik GTI-ja, je obisk mesta zanimiv. Štirje impresivni dimniki nad kompleksom ob reki Aller še ne povedo, kako pomembna je tovarna za mesto. In obratno. »Delal sem pri Volkswagnu. Tudi moj oče in dedek sta delala tu, prav tako brat in otroci,« razlaga starejši, zdaj že upokojeni voznik Multivana, ki naju je od hotela peljal do prizorišča. Moja nemščina je bolj za silo, a sem izbrskal in razumel, da so z zaposlitvijo zadovoljni, saj je stabilna in dobro plačana. V mestu z okolico živi 125 tisoč prebivalcev, od teh jih Volkswagen neposredno zaposluje približno 70 tisoč. Seveda posredno živijo od avtomobilske industrije tudi druge službe – poštarji, kuharji, zdravniki. Kar sem na dvodnevnem obisku imel priložnost prehoditi, je čisto, urejeno, razmeroma zračno mesto; seveda z nekoliko manj  »duše« kot kakšna druga stara velika mesta v tem delu sveta. Grad Wolfsburg, ki se s prostim očesom vidi na robu mesta, je bil prvič omenjen že leta 1302, a je bilo v okolici pred letom 1938 le nekaj kmetij in vasi, ki jih je kar hitro pogoltnila širitev mesta okrog tovarne. Zanimivo, da je največ tujih delavcev prišlo iz Italije, pa tudi Sirije, Poljske, Turčije, Indije in še od kod – raznolikost, ki jo začutiš že med večernim sprehodom skozi mesto. Verjetno ni treba ugibati, katerih avtomobilov je največ na cesti: v naključnem trenutku sem jih štel in šele deveti ni bil Volkswagen.

Gostje iz celega sveta

Na prizorišču okrog nogometnega igrišča Volkswagen Arena so prevladovali avtomobili z nemškimi registrskimi tablicami, a sva s fotografom našla nekaj eksotov: Mk2 Golf Rallye G60 iz Anglije, »limuzinski« Golf Mk1 s tremi vrstami sedežev iz Francije, svetlo rjava Enica s prikolico, prav tako izdelano iz Golfa, iz Švice – seveda je prikolica homologirana, sicer si Švicar ne bi upal zapeljati z dvorišča, kaj šele iz države. Prvič sem videl poltovornjak Volkswagen Taro, ki je v Hannovru sestavljen bratranec Toyote Hilux in je rezultat sodelovanja teh dveh znamk v osemdesetih letih prejšnjega stoletja.

Posebej zanimivo se je bilo pogovarjati z Antonom in Natalijo, ki sta se v družbi psička pripeljala iz Belorusije v lepo obnovljenem Sciroccu druge generacije. »Bil je uvožen iz Nemčije, v zelo slabem stanju. Popolnoma sva ga razdrla in vse obnovila. Glej, ima še original radio,« sta bila srčno ponosna na res lepo klasiko. Na parkirišču pred nogometno areno je stal še petvratni Golf Mk1 iz Kosova, spregovoril pa sem tudi s parom, ki se je z Golfom Cabrio prve generacije pripeljal iz Grčije; šla sta s trajektom do Barija in se potem v dveh dneh umirjeno pripeljala do severa Nemčije. Mk4 R32, po mojem okusu eden bolj impresivnih Golfov, je imel turške registrske tablice, med gosti pa sem zasledil tudi presenetljivo veliko Azijcev, ki so se vedli podobno kot pred leti Kitajci na avtomobilskih salonih – navdušeno so fotografirali avtomobile do najmanjše podrobnosti, kot da bi želeli doma izdelati njihove kopije.

Koncepti in pričakovanja

Posebno mesto so na dogodku dobili konceptni avtomobili – tik poleg glavne tribune, kjer so se odvijali pogovori, denimo z Bennyjem Leuchterjem, dirkačem in Volkswagnovim testnim voznikom, in z lastniki posebej zanimivih avtomobilov. Razstavljeni so bili Design Vision GTI in GTI Roadster, oba s trilitrskim motorjem VR6 z dvema turbinama, pa Golf GTE Sport z  motorjem 1.6 TSI in, pozor, koncept ID.GTI. Saj veste, kateri avtomobili so združeni pod kratico ID? Ja, poganja ga elektrika, avtomobil pa naj bi kljub temu poosebljal bistvo bencinskih GTI-jev: športni in uporabni za vsak dan.

Na srečanju sem se zapletel v pogovor z Johnom, enim od študentov, ki so bili vključeni v projekt Golf R Hurricane, športni avtomobil, ki sem ga – pri nastajanju članka za neko drugo revijo – lahko celo vozil. Takrat so namignili, da naslednji študentski projekt, ki ga bo podprl Volkswagen, ne bo dirkaški, temveč bolj zelen. In res je poleg 519-konjskega, strupeno zelenega Golfa stal ID. Buzz Green, poln lesenih in drugačnih, vsaj na videz »zelenih« komponent. Na vprašanje, ali že vedo, kaj bo naslednji projekt, se je zasmejal: »Upam, da spet kaj bolj športnega.« Hm, kar zanimiva izjava. Glede na to, da bo prihodnje leto 50 let, odkar so pri Volkswagnu ustvarili kratico GTI, je morda letošnje srečanje le ogrevanje za kaj večjega …

Čista strast

Kljub pestri množici in velikemu številu izbranih štirikolesnikov ne morem mimo opazke, da to ni – in ne želi biti – zbor ljubiteljev hitrih in lepih avtomobilov, kot smo jih poznali do zdaj. Nekaj nadobudnih mladcev je sicer s privijanjem plina do omejevalnika vrtljajev dalo vedeti, da bi radi na sterilnem asfaltu pustili kakšno temno črto, privili močne base tudi sredi noči, morda prižgali zvitek v Nemčiji zdaj že legalne marihuane in si spočili oči na kakem globokem dekolteju. Ponoči je le sem in tja sicer zaspani Volksburg, kot bi poslovenjeno lahko rekli mestu, zbudil zvok motorja, ki se je glasno vrtel proti rdečemu polju. Je to dovoljeno? Je to prav? Okoljski odtis teh vozil morda res ni najboljši, so pa njihovi lastniki odlični v svoji strasti do hitrih avtomobilov, ki so več kot le orodje za prevoz do službe. Kako bo to strast uspelo uporabiti, gojiti in razvijati sodobni avtomobilski industriji, je vprašanje, ki ta trenutek še nima jasnega odgovora. Robert Hvala, ki se je v Wolfsburg z Golfom GTI osme generacije v devetih urah pripeljal iz Tolmina, je namreč jasno namignil: »Ja, lahko se fotografiramo za revijo. Ampak le napišite, prosim; če bo naslednji GTI električen, mene ne bo zanimal.«