Intervju Anže Lanišek: Večja je skakalnica, večji je užitek

V svetovnem pokalu skače od leta 2014. Začel je pri desetih letih, ima šest zmag v svetovnem pokalu, je dvakratni ekipni svetovni prvak – v poletih v Vikersundu (2022) in na veliki skakalnici v Planici (2023). Ima tudi dve bronasti medalji s svetovnih prvenstev, na manjši skakalnici in v mešani ekipi. Lani je bil tretji v skupnem seštevku svetovnega pokala. Osemindvajsetletnik pravi, da je Domžalčan, čeprav se je rodil v Ljubljani, skakalne izkušnje pa je začel nabirati v Mengšu. V vročem poletnem dopoldnevu na obrobju Ljubljane, potem ko je končal priprave v Makarski in Planici in preden je z družino odpotoval na morje, sva pogovor začela z njegovo ljubeznijo do poletov.

Večja je skakalnica, dlje in bolje bo skočil Anže Lanišek … Kako bi nadaljevali to mojo misel?

Več užitka, več zabave … (premor) Ko sem začel skakati, je bil Rok Benkovič svetovni prvak v poletih v Oberstdorfu, skočil je tudi državni rekord v Planici leta 2005. Rekel sem si, to želim početi. In to zdaj počnem.

So vam poleti torej bolj pri srcu kot skoki?

Oboje mi je všeč. Res bi lahko rekli, da gre pri skokih in poletih za dva različna športa, navsezadnje pa gre za enako tehniko. Na manjših napravah lahko treniramo, na velikankah za zdaj še ne, a enkrat se bo tudi to spremenilo. Zame pa drži: večja je skakalnica, večji je užitek, povsod pa rad skačem.

Zakaj se desetletnik odloči, da bo smučarski skakalec?

Če izhajam iz sebe, mislim, da gre za neki ekstremni šport, s katerim se ne ukvarja veliko ljudi, saj ta šport ni ravno za vsakogar. Skakati na smučeh je zame zelo dober občutek. Ko sem bil manjši, sem igral nogomet, a se tam nisem našel. Skoki so se mi zdeli bolj zanimivi, sprožili so mi več adrenalina. Sem tak tip, vedno sem rad plezal vsepovsod, po koših, po drevesih … Ni me bilo strah višine, zato so bili skoki prava izbira.

Se spominjate svojega prvega obiska Planice?

Ja, bilo je leta 2006, imel sem deset let. Šli smo s klubom, četrtek je bil dan za otroke in tako sem spoznal Planico v živo že kot mlad skakalec, član kluba iz Mengša. Prej s starši kot gledalec nisem videl Planice v živo, saj smo družinsko hodili ves čas smučat na Roglo, po navadi prav takrat, ko je bila na sporedu Planica. Ne prihajam namreč iz posebej športne družine, ne mama ne oče se nista nikdar aktivno ali poklicno ukvarjala s športom. Sem prvi pravi športnik v družini.

Omenili ste že to posebnost smučarskih skokov. Lahko morda malce podrobneje razložite, kako so drugačni, v čem je ta posebnost smučarskih skokov?

Zaupati moraš sebi, svoji opremi in moraš biti popolnoma brezkompromisen. Ko se enkrat spustiš, poti nazaj ni več. V avtomobilu lahko vedno pohodiš zavoro, se ustaviš in greš naprej lahko recimo peš. Pri skokih, ko si se pognal z zaletišča, ni več poti nazaj. Vidiš nalet in … Spomnim se, ko sem šel prvič na 120-metrsko skakalnico v Bischofshofnu. Posebnost te skakalnice je, da ima zelo dolg in položen nalet. Imel sem približno 12 let in sem se spustil z vrha naleta … Zdaj skačemo tam z zaletišča številka 6, takrat sem skočil z zaletišča 49. Naj pojasnim, to je skoraj 50 metrov višje. Pri nas gre za postopno privajanje na višino. Začel sem na 15-metrski skakalnici, ni me bilo strah, užival sem, še zdaj se spominjam. In trener me je vprašal, kako to, da znam že sam pravilno zlesti na desko, preveriti čevlje … Vse to sem že vedel in znal, saj sem vse to gledal pri starejših, na televiziji, doma smo imeli pol metra visoko električno peč in z nje sem ves čas skakal in oponašal skakalce. Mislim, da sem pri vseh stvareh, ki se jih lotim, močno miselno prisoten, vse si poskušam zapomniti, tako da sem običajno dobro pripravljen. Že po svojem prvem skoku sem dobro pristal, visoko dvignil roke v zrak in še danes se spominjam tega neverjetnega občutka s te 15-metrske naprave. Včeraj, skoraj dvajset let pozneje, sem bil na pripravah v Planici zadovoljen s svojim skokom in sem enako vesel dvignil roke v zrak. Vsakega dobrega skoka se še vedno veselim.

Kako vam uspeva pri skokih najti teh potrebnih 100 odstotkov? Če si dva odstotka pod to mejo, si lahko deseti, če si odstotek čez mejo, pa si v nevarnosti, da padeš.

Dobro je, če to mejo iščeš na treningih, in ne na tekmah. Na tekmi je dobro, da točno veš, kaj boš naredil, greš na vrh, si osredotočen in narediš to, kar si si zamislil. Ne smeš ničesar več dodajati ali odvzemati. To je stvar za naprej, občutek, ki ga gradiš, ne le za ta skok, tudi za vse naslednje. Moraš verjeti vase, v opremo, v trenerja in v vso okolico, da dela v tvojo korist.

Smučarski skoki so po mojem mnenju šport, kjer uspehi v karieri tudi najboljšim skoraj praviloma zanihajo. Letos je nekdo na vrhu, potem mu forma povsem pade, čez tri leta pa je lahko znova najboljši. Kako to?

Gre za dolgo sezono z 32 tekmami in kratkimi odmori. Težko je torej ostajati ves čas na vrhu. Že zaradi ritma tekmovanja. Tudi mentalno je to zelo zahteven šport. Mnogo bolj kot fizično. Gre za iskanje, lovljenje nekega zelo prefinjenega občutka za skok. Ob tem se ves čas spreminjajo pravila, enkrat gredo na roko nekomu, drugič drugemu. Tehnike skakanja se pri posameznih skakalcih občutno razlikujejo. Nekateri so bolj agresivni, drugi skačejo bolj po občutku. Malenkost pri spremembi pravil lahko pomeni veliko razliko za posameznika. Naj povem primer. Sprememba kroja oziroma šivov na obleki lahko pomeni veliko razliko pri občutku za skok. Osebno imam sicer raje manj ohlapne drese, a želim povedati, da s stališča gledalcev še tako malenkostna sprememba lahko pomeni za skakalca izgubo samozavesti in posledično popoln padec forme.

Imate tudi lastno izkušnjo, ko ste bili ob začetku olimpijskih iger na Kitajskem pred tremi leti favorit, potem pa ste tam odpovedali. Kaj se je zgodilo, ste si že razložili?

Bil sem v formi, a preveč sem si želel dobrega rezultata. Olimpijskih iger sem se lotil napačno. Tja sem odpotoval z enim samim ciljem – osvojiti medaljo. To me je tako prevzelo, da nisem videl več stvari okrog sebe. Nisem se znal več sprostiti. Ta želja me je tam dobesedno ubila. S tem sem se nekaj novega naučil, vesel sem izkušnje, ki jo bom lahko naslednjič zagotovo popravil.

Zakaj mladi skakalci mnogokrat zablestijo že v najstniških letih, potem padejo v neko krizo in se morda, ne sicer vsi, znova vrnejo, ko so bolj zreli?

To se je na neki način zgodilo tudi meni. Bil sem zelo dobro tehnično in fizično pripravljen, mentalno pa ne. Bil sem mlad, razmišljal sem povsem drugače kot danes. Bom kar priznal, bil sem rahlo vzvišen in prepotenten mulec, vse je bilo lahko, vse dosegljivo, ničesar ni bilo, kar bi me lahko ustavilo. In potem te življenje počasi spusti na realna tla. Tega sem zelo vesel, saj sem se zadnja leta zelo ukvarjal sam s sabo, tudi s terapevtko, v zadnjih desetih letih sem se zelo spremenil. Morda bi mi celo rezultatsko uspelo bolje priti čez pretekla leta, a potem bi me vse skupaj ujelo pozneje. Upam, da bom tako lahko nekoč ob pogledu na svojo kariero ugotovil, da sem naredil stvari bolje. Ne nazadnje bi rad znanje in izkušnje enkrat prenesel tudi na naslednike.

So smučarski skoki donosen šport? Če so, za koga so, in ali se po karieri vidite v skakalnem športu v kakšni drugi vlogi? Vas morda zanima kaj povsem tretjega?

S smučarskimi skoki je mogoče solidno preživeti, finančno sem dobro preskrbljen. Seveda se ne moremo primerjati z zaslužki v nekaterih drugih športih, mi pa nič ne manjka. Odnosi so pomembnejši od denarja. Za zdaj upam, da bom še nekaj časa skakal, ker res uživam pri tem. Rad bi prenesel svoje izkušnje naslednikom, želim si ostati v smučarskih skokih tudi pozneje, predvsem pri delu z mlajšimi.

Odmevna je bila vaša poteza, ko ste lani v Planici prinesli na oder za zmagovalce podobo skakalca Dawida Kubackega, ki je sezono zaradi hude ženine bolezni končal predčasno in se s tem odpovedal boju za stopničke v svetovnem pokalu. S tem ste povedali, da bi tja spadal Poljak in bi vi morda ostali brez njih, ste si pa ob simpatijah za to potezo prislužili tudi poljsko državno odlikovanje. Ne gre za ravno običajno potezo v vrhunskem športu, kjer vsak gleda najprej nase, kajne?

Meni se je zdelo to povsem normalno. Razmišljal sem, kaj lahko naredim, da izkažem neko podporo Dawidu. Nisem ga želel klicati, spraševati, kako je, kako je družina, oba otroka, saj se mi je zdelo morda preveč vsiljivo. Začutil sem, da bi bilo lepo se spomniti nanj na ta način. Vesel sem, da je bila moja poteza tako lepo sprejeta. Razumem jo predvsem kot potezo ferpleja, kar bi moralo biti v športu mnogo bolj samoumevno.

Ali ne velja, da je v vrhunskem športu za premagovanje vseh nasprotnikov potreben predvsem egoizem?

Hmmm, ja … Ne … V bistvu, če bi me to vprašali pri mojih 15 letih, bi rekel ja. Zdaj menim, da to ni potrebno. Če verjameš vase, če si na pravi način samozavesten, potem je mogoče zmagovati tudi brez egoizma. Ne verjamem v to, da je za uspehe treba sebe postavljati pred vse druge na tak način.

V nekem intervjuju ste na vprašanje, kako bi se opisali v treh besedah, odgovorili takole: »Žena, otrok, skoki.« Na podvprašanje, ali v tem vrstnem redu, ste pritrdili. To omenjam, ker morda iz odgovora čutim selitev vaših življenjskih prioritet od skokov k družini, kar pa lahko posledično pomeni tudi manjšo možnost za tiste največje uspehe, ki zahtevajo vso pozornost športnika?

Odnosi so zame najbolj pomembni v življenju. Če dobro stoji primarna celica, torej družina, potem sem v skokih lahko najboljši. Brez te podpore bi težko prišel do vrha.

Enzo Ferrari se ne bi strinjal z vami, saj je nekoč rekel, da je vsak dirkač, ko se mu rodi otrok, počasnejši vsaj sekundo na krog. V vašem primeru bi to pomenilo, da odkar ste očka, skačete vsaj kak meter krajše …

Pri meni je bilo ravno obratno. Ko se mi je rodil sin, sem pridobil nekaj metrov pri vsakem skoku, sem prepričan. Torej zame Ferrarijeva teza ne drži. Tudi Michael Schumacher je bil z dvema otrokoma še vedno najboljši dirkač.

Ste tudi ljubitelj formule 1 in Ferrarija, kajne? Kako to?

Kot zelo majhen sem začel gledati formulo 1, ki jo je oče redno spremljal. Michael Schumacher je bil takrat moj idol in tako sem ostal navijač Ferrarija. Navijal sem zanj tudi pri Mercedesu, a Ferrari je zame eden in edini. V dobrem in slabem. Žalosten sem, ker letos za zdaj ne razvijajo dirkalnika v pravo smer, če pogledam, kako hitro napreduje McLaren, popravlja se tudi Mercedes. A prišel bo tudi Ferrarijev čas. Dvakrat sem bil že na dirki v Avstriji, tudi lani sem imel vstopnice, a se mi zaradi obveznosti ni izšlo, da bi šel. Vem, nujno moram tudi enkrat v Monzo in Imolo. To imam še na svojem spisku nujnih ogledov.

Pa odnos do avtomobilov nasploh, ste ljubitelj, se zanimate za avtomobilske trende?

(smeh) Vedno so mi bili všeč družinski avtomobili. Ko je oče kupil karavana, sem bil navdušen, všeč mi je bil. Nenavadno, kajne? Avto je predvsem sredstvo za premikanje, za potovanja, za obiskati kakšne nove kraje, uporabnost mora biti na prvem mestu. Tak je že ves čas moj odnos do avtomobilov. Raje, kot da bi izvajal hitro vožnjo po cestah, sedem v gokart in tam potem izživljam svoje mladostne sanje.

Ste hiter voznik?

(premor) Hja, no… Imam srečo, saj dobim zelo malo kazni za prehitro vožnjo in imam malo izkušenj s prometno policijo. Zelo rad vozim, ne vozim se rad z drugimi. Na cesti je treba biti odgovoren do sebe in do drugih.

In Volkswagni, imate kakšne izkušnje z njimi?

Prav zdaj sem naročil nov družinski avto, Multivana. Prej sicer v družini nismo imeli Volkswagnov, imam pa veliko izkušenj z njimi v svoji poklicni karieri. Odkar skačem, se spominjam, da smo imeli v klubu, a tudi pozneje v reprezentanci, vedno Transporterje, ki so bili najboljše prevozno sredstvo za naše potrebe. Zanesljivi, hitri, varni, udobni. Ob vozniku je bil dvojni sedež in mlajši smo morali vedno sedeti spredaj. Midva s Cenetom Prevcem sva kot najmlajša vedno sedela spredaj ob vozniku oziroma trenerju. Ročka menjalnika je bila vedno zelo tesno ob meni. (smeh) Starejši so bili raje zadaj na klopeh. Tako se spominjam naših voženj po Evropi. Prav vesel sem bil, tega ne pripovedujem zaradi Volkswagnove revije, ko sem izvedel, da se bomo spet vozili z njimi. Na Transporterje imam namreč res samo dobre spomine.