Skladateljica Nina Šenk: Komponiram življenje

Dogovorjena sva v priljubljenem ljubljanskem lokalu tik ob sotočju Gradaščice in Ljubljanice, kjer sicer zaprisežena Ribničanka zadnja leta tudi stanuje. Skladateljica Nina Šenk se pripelje s kolesom in najin pogovor se takoj zavrti v ritmu glasbe ter njenega dela na tem področju, kjer je že vrsto let priznana umetnica.

Najprej me zanima, kakšno sploh je njeno delo, in kmalu postane jasno, da gre za zahteven poklic, kjer je treba imeti smisel za predvidevanje, če želiš spisati skladbo za 40 različnih instrumentov, na katerih bo igralo od 80 do 90 ljudi. »Ko je skladba napisana, imaš dve do tri vaje – z izvajalci si dvakrat ali trikrat po eno uro. Spišeš note, jih natisneš ter pošlješ, da lahko vadijo. Dirigent ti na vaji nameni dve minuti za pogovor z 90 ljudmi, ki te prvič vidijo. Polovica teh te ne mara, ker ne igrajo radi moderne glasbe, ampak raje klasično. Imaš dve minuti, da jih prepričaš ali vsaj poskušaš navdušiti, da se potrudijo in dobro odigrajo. Ob tem pa seveda ne smeš delovati sitno, naduto ali arogantno,« pravi Nina Šenk, ki nikakor ni naduta ali dolgočasna sogovornica, saj so njeni odgovori kratki, duhoviti in v le nekaj besedah zadenejo bistvo. Kljub vsemu me preseneti z izjavo, da je skladanje osamljen poklic, saj pri snovanju in pisanju ure in ure preživi sama v sobi in tišini.

Prva glasbenica v družini

»Doma imam družino, a sem v nekem trenutku začela pogrešati družbo, prijatelje in delovni kolektiv. Poklic umetnika je čudovit, a zelo osamljen. Kar naenkrat mi je bilo premalo biti samo skladateljica, začutila sem, da svetu in bližnji družbi lahko dam več še na kakšnem drugem področju. Začela sem se zavedati, da je glasba sicer lepa, a da ena skladba ne more spremeniti sveta,« pojasnjuje Nina Šenk, ki je tudi uspešna poslovna ženska, saj je pred časom pogumno zakorakala v poslovne vode in po svoji mami prevzela funkcijo v družinskem podjetju.

Toda za zdaj v pogovoru ostajava pri glasbi, njeni veliki ljubezni, kar je malce nenavadno, saj v družini nihče nikdar ni bil glasbenik. Od nekdaj si je želela igrati klavir, a zanj v glasbeni šoli ob vpisu ni bilo prostih mest, zato se je dve leti učila igranja flavte, preden je lahko končno sedla pred črno-bele tipke. »V tistem trenutku sem bila najbolj srečna punčka na svetu,« se spominja trenutka, ki je zaznamoval njeno glasbeno pot. Od nekdaj si je želela igrati, nikdar pa nastopati pred občinstvom. To je zanjo še vedno nočna mora.

Pristna glasbena izkušnja

Skladateljica Nina Šenk ne govori rada o melodijah, raje uporablja besedo »glasbena misel« ali »ideja«. Od kod pride ideja za novo skladbo? »Na začetku moraš vedeti, kaj bi z določeno skladbo rad povedal. Zgodbo moraš imeti v glavi, potem začneš sestavljati mozaik.« Pred časom si je zaželela nekaj lahkotnejšega, zato si je postavila izziv, kako z glasbo ponazoriti različne okuse. Človek jih zaznava pet: sladko, slano, kislo, grenko in umami. Zanimalo jo je, kako bi zvenela »slana« glasba. Med pandemijo, ko je bilo v Ljubljani tiho in spokojno, si je zadala cilj, da bi z glasbo udejanjila tišino, pomešano s strahom, negotovostjo in tesnobo, ki nas je takrat vse prežemala. Nina komponira moderno glasbo, a jo vseeno označuje za klasično oziroma pravi, da je njena osnova pravzaprav precej konservativna. »Kadar pišem, so moje skladbe tesno povezane s trenutnimi občutki ali razpoloženjem. To se med pisanjem glasbe lahko spreminja, kar je mogoče zaznati skozi skladbo, zato pravim, da komponiram življenje.«

Malce jo podražim z vprašanjem, ali bi napisala tudi glasbo za hollywoodski film? »Če bi poklical Tarantino, bi se takoj lotila dela!« ustreli kot iz topa in doda, da je za film pred leti že komponirala, ko je dobila naročilo za glasbeno spremljavo nemega filma, ki jo je orkester potem ob predvajanju 20-minutnega filma odigral v živo. Prav poslušanje glasbe v živo je nekaj, kar Nina obožuje, pravi, da le tako lahko doživiš pristno glasbeno izkušnjo, saj si tam bolj osredotočen in srkaš energijo celotne dvorane. Ob poslušanju s kakovostnimi slušalkami lahko sicer zaznaš dober zvok, a ko te boben ali bas presenetita v dvorani, čutiš vibracije do dna trebuha. »Če avtomobilske ali motoristične dirke gledaš ob stezi, tudi ni enako doživetje, kot če jih spremljaš doma po televiziji, drži?« zaključi misel z odlično primerjavo.

V novi življenjski vlogi

Po navadi nasmejana Nina je zadnje čase tudi poslovna ženska. V družinskem podjetju je prevzela pomembno vlogo, in čeprav ji gre delo dobro od rok, priznava, da se vseeno še privaja. »Starša sta me v preteklosti večkrat spraševala, kdaj se jima bom pridružila, a sem vedno odvrnila, da še ni čas za to in da sem z glavo bolj v glasbi. Takrat sem imela še majhne otroke in sem odlagala odločitev. Mama je bila direktorica podjetja in z očetom sta vanj vložila ogromno časa in truda. Po njeni smrti sem spoznala, da je prišel čas, da moram tudi sama prispevati svoj del. Oče je še vedno popolnoma vprežen v podjetje, poskušam mu pomagati po najboljših močeh. V nekem trenutku sem se začela zavedati, da samo z glasbo tej družbi ne morem zares pomagati ali celo spreminjati sveta.« Nina je pred desetimi leti v domači Ribnici začela organizirati abonma, ker tam ni bilo klasičnih koncertov. Krajani zdaj pridejo na brezplačne koncerte klasične glasbe. »Še vedno je to le glasba, a smo kraju ter ljudem dali nekaj, česar prej niso imeli.«

Nina torej ne presedi več celih dni v svoji skladateljski sobici. Še vedno sklada glasbo, vedno jo bo, saj je glasba njena ljubezen, naročil za skladbe pa ima trenutno več, kot bi jih lahko sprejela ali izpolnila. Vsak dan se pelje v Ribnico, kjer jo čakata pisarna in delovna miza. Zanimalo me je še, kakšno glasbo posluša v avtu, a Nina Šenk za volanom ne posluša glasbe, temveč predvsem podkaste za izobraževanje o ekonomiji, marketingu in preostalih temah, ki jo zanimajo. Glasbo pa posluša doma, saj je zanjo to bolj sprostitev in raziskovanje novih smernic. Zanimajo jo novosti in novi trendi, koncerti in festivali, ki jih je zamudila. Posluša vse, džez, pop, rock in še kaj. Nikdar ne posluša radijskih postaj! Kakovost radijskega sprejemnika ali hi-fi inštalacije v avtomobilu ji presenetljivo ne pomenita prav veliko. Tudi električnega avta ne vozi, saj njenih sicer za zvoke izjemno občutljivih ušes brnenje bencinskega motorja ne moti. Prav nasprotno. »Kot mati majhnih otrok se počutim kar malo ogrožena ob vseh teh »tihih« električnih vozilih. Ne samo avtomobili, tudi električni skiroji so del tega – ker jih v mestnem hrupu ne slišiš, je to kar nevarno. Ne vozim električnega avtomobila, čeprav ne trdim, da to ni prava smer in da jih nekoč ne bomo vozili. Navsezadnje tudi električni avto ni povsem »zelen« avto.«

Ob koncu najinega klepeta iskanje prihodnosti v mobilnosti poveže s svojimi glasbenimi in življenjskimi izkušnjami. »Pot spremembe mora biti premišljena in poskrbeti bo treba za ustrezno infrastrukturo. Kot pri glasbi tudi v realnem življenju verjamem, da nihče ne mara prehitrih sprememb ali prevelikih skokov. Moje vodilo je, da vedno hodim le korak za korakom, stopnico po stopnico. Nočem jih preskakovati, saj lahko pri tem nevarno in globoko padem.«