Letos je minilo 62 let od zapisa o prvi registraciji Zajčevega belega Volkswagna 1500 v Beogradu, zelo verjetno pa je, da so ga izdelali že v zadnjem kvartalu leta 1961. Od začetka se je pot elegantne male limuzine, znane tudi kot Typ 3, za nekaj časa zabrisala. Najverjetneje sredi 70. let prejšnjega stoletja ga je kupil nekdo z Vrhnike in ga pozneje – obupan zaradi obsežnosti potrebnih del – oddal v hrambo Tehniškemu muzeju v Bistri. Prav tam sta se našla z Janezom. Ob selitvi zbirk so lastniku vrnili avtomobil v nespremenjenem stanju, leta 2008 pa ga je z njegovega dvorišča na prikolici odpeljal moj sogovornik: »Ko se je pojavila priložnost, sem ga kupil, ker mi je bil všeč in je bil v primerjavi s Hrošči na srečanjih starodobnikov prava redkost.«
Letos je minilo 62 let od zapisa o prvi registraciji Zajčevega belega Volkswagna 1500 v Beogradu, zelo verjetno pa je, da so ga izdelali že v zadnjem kvartalu leta 1961. Od začetka se je pot elegantne male limuzine, znane tudi kot Typ 3, za nekaj časa zabrisala. Najverjetneje sredi 70. let prejšnjega stoletja ga je kupil nekdo z Vrhnike in ga pozneje – obupan zaradi obsežnosti potrebnih del – oddal v hrambo Tehniškemu muzeju v Bistri. Prav tam sta se našla z Janezom. Ob selitvi zbirk so lastniku vrnili avtomobil v nespremenjenem stanju, leta 2008 pa ga je z njegovega dvorišča na prikolici odpeljal moj sogovornik: »Ko se je pojavila priložnost, sem ga kupil, ker mi je bil všeč in je bil v primerjavi s Hrošči na srečanjih starodobnikov prava redkost.«
O vožnji s svojim starodobnikom je povedal še, da je avto zdaj zanesljiv in vedno pripravljen za pot, če je le dobro vreme in ni pretirane vročine. Sem in tja mu celo priklopi mini prikolico domače gradnje, potem pa se z ženo odpravita do izolskega avtokampa.
Paketne dostave
Leta 2012 se je začelo iskanje različnih karoserijskih in drugih nadomestnih delov po vsem svetu. Največ paketov je na Škofljico prišlo iz Brazilije, nekaj stvari pa je Janez kupil prek specializiranega posrednika v New Yorku. Najbrž ni posebno presenečenje, da o stroških čezoceanskih dostav nisva razpredala, a me je le zanimalo, zakaj je bilo treba naročati od tako daleč, če je avtomobil prišel iz Nemčije? »Tam je kar nekaj prodajalcev, problem je le, da so eni zaupanja vredni, drugi pa pošiljajo takšne ponaredke, da je groza,« mi je pojasnil. Ko je našel zadnji blatnik v Beogradu in so mu povedali, da imajo na zalogi še tri, je Janez informacijo takoj delil svojemu krogu lastnikov starodobnikov.
Še največ časa mu je vzelo iskanje prave ličarske delavnice za zaključno lakiranje. Po več neuspelih dogovorih so delo vzorno, v barvnem tonu na podlagi Volkswagnove recepture in za ne preveč denarja opravili v bližnjem servisu tovornih vozil. Sam je pred tem prevzel varjenje in ravnanje kovinskih delov, za reševanje neštetih podrobnosti s tesnili, plastiko, napeljavami, oblazinjenjem, oblogami in vsem drugim pa je moral uporabiti svoje obsežno znanje ter tu in tam kdaj iznajdljivo improvizirati. Še sreča, da so ga tovrstni projekti od nekdaj zanimali, saj je ob svoji pisani karierni preteklosti med drugim ob delu dokončal višjo strojno šolo v Novem mestu z diplomskim delom o restavriranju motocikla Lambretta. Janeza številni ljubitelji klasik tako poznajo prav po njegovih obnovah dvokolesnikov ter kot komisarja Slovenske veteranske avto-moto zveze.
»Temu rečem bolj kakovostna obnova, in ne restavriranje,«
je na koncu najinega pogovora označil svoje delo kot strokovnjak s tega
področja. Zanimivo je bilo slišati, da se obnove ne bi nikoli lotil, če bi
vnaprej vedel, s kakšnimi izzivi se bo srečeval. Na tem mestu zdaj mirno
zapišem, da mu nisem čisto verjela – so se mu le malo preveč svetile oči, ko
smo si ogledovali in tipali vsak centimeter njegovega dolgoletnega projekta.
»Upal sem, da bom vse zaključil do svojega 70. leta in ga vozil do 80. leta,
kot mi velja vozniško dovoljenje, pa se ni čisto izšlo,« še komentira dejstvo,
da je končal leto dni pozneje od prvotnih načrtov. Rekla bi, da ob vsem
vloženem trudu in čudovitem rezultatu leto dni zamika (če citiram Kljukca s
strehe) res ne moti velikega duha.
