Najraje se vozim … s šoferjem!

Energičnost in samosvoj značaj dirigentke sta bila takoj opazna. Pričakala nas je v velikem preddverju kulturnega centra v Cardiffu. »Nisem najboljša v slovenščini,« je sramežljivo začela pogovor v maternem jeziku. Kljub temu smo se ves čas druženja vseeno večinoma pogovarjali slovensko, medtem ko je Mariborčanka po poreklu, rojena v Čikagu, pri bolj resnih poklicnih temah in zapletenih vprašanjih od slovenščine igrivo preskakovala k angleščini ali nemščini, ki ju prav tako govori odlično. »Že dolgo se nisem veliko pogovarjala v slovenščini, pozabljam besede in ko želim govoriti hitro, mi sploh ne gre od rok,« se je opravičevala. Pogovor smo sicer začeli koledarsko daleč nazaj – še v času pred njenim rojstvom. »Oče in mama sta se spoznala leta 1966 na avtobusu nekje v Mariboru, oba pa prihajata iz Kamnice,» je začela obujati spomine na starša mednarodno uveljavljena dirigentka, ko je govorila o dveh takrat mladih Štajercih Tomažu Kamenšku in Darinki Lonec. Darinka je bila flavtistka in pianistka ter mlada učiteljica glasbe, Tomaž mlad zobozdravnik. Očitno sta se v takratni Jugoslaviji pod Pohorjem oba počutila utesnjeno, zato sta se prijavila na že takrat priljubljeno loterijo za ameriški delovni vizum – in ga dobila. Naselila sta se v Čikagu, kjer sta imela sorodnike in že kmalu, leta 1970, se jima je rodila hči Karen.

»Spominjam se, da smo leta 1974, imela sem štiri leta, prišli na počitnice v Slovenijo. Pričakal nas je ansambel v narodnih nošah z Avsenikovimi pesmimi. Vozili smo se po navadnih cestah skozi Trojane, kjer je bila že takrat gneča, nikdar ne bom pozabila toplih krofov,« so začeli iz svetovno znane umetnice dreti spomini. »Vem tudi, da sem imela od zgodnje mladosti zelo rada balkansko glasbo.« Slednje ne preseneča, saj je Karen Kamenšek odraščala bolj med Srbi kot med Slovenci, prvih je bilo v Čikagu občutno več kot drugih, poleg tega pa je velik vpliv nanjo imela tudi teta Marija Nikolić, poročena s Srbom. »V tistem okolju se je več govorilo srbsko kot pa slovensko.« Spominja se, da so doma v njenem zgodnjem otroštvu ves čas govorili slovensko. Ohranjanje jezika in kulture zunaj domačih zidov sta postala še težja, ko se je družina, Karen je bila še otrok, preselila v južno Indiano. »Drži, tam je bilo s slovenščino še težje, saj smo bili skorajda edini Slovenci daleč naokrog. Dvakrat ali trikrat na leto smo šli k prijateljem in sorodnikom v Čikago, sicer pa je bilo v Kentuckyju, samo na drugi strani reke, nekaj etno festivalov, kjer smo spoznali še en slovenski par.«

KLAVIR JE ZAMENJALA VIOLINA, to pa dirigentska palica

Rdeča nit življenja Karen Kamenšek je glasba. Zanimalo nas je, kdaj jo je vzljubila? »Najprej sem tolkla po klavirju, pri osmih letih sem se zaljubila v violino, kmalu pa so opazili, da znam dobro brati glasbo. Druge otroke sem začela popravljati pri njihovem igranju, zato so mi že v mladosti napovedali, da bom zagotovo dirigentka.« Prvič je dirigirala že pri 14 letih, zaljubila se je v glasbo in jo jemala zelo resno. »Bila sem zelo dobra v glasbeni šoli, najprej sem jo obiskovala dvakrat na teden, pozneje celo vsak dan. Glasba je vse bolj postajala moja obsesija, pozneje pa tudi posel in hobi.« Dirigiranje je bilo pretežno moški poklic, na neki način je to še danes, zaradi tega se ji je bilo zelo težko uveljaviti v Ameriki. Odpravila se je v Evropo, le za začetek, da bi jo opazili in prepoznali njeno nadarjenost. In to se je tudi zgodilo. Ustvarjala je v srednjeevropskem prostoru med Nemčijo in Slovenijo.

Za pol Maribora sorodnikov

O poznejši poklicni poti glasbenice in dirigentke je znanega veliko več, zato smo želeli v tej zgodbi govoriti predvsem o njenem otroštvu, odraščanju in slovenstvu. »Ko sem bila stara 18 let, sta me starša poslala v poletno šolo slovenskega jezika. Trajala je tri tedne in imeli smo se zelo lepo. Takrat sem zares spoznala velik del Slovenije, čeprav smo ves čas prihajali na počitnice v Maribor in sem vso svojo mladost ohranjala stike s svojo slovensko družino,« je nadaljevala pogovor o sorodstvu v Mariboru in dodala: »Imam res veliko družino. Skoraj pol Maribora se uvršča v moje sorodstvo, v okolici živi več kot 20 bratrancev in sestričen, z nekaterimi sem v izjemno dobrih in prijateljskih odnosih.« Medtem ko nam je na mobilnem telefonu kazala fotografije družine in sorodnikov, smo izvedeli, da je ena njenih najboljših prijateljic sestrična Marinka Šober, ki uči glasbo v Selnici ob Dravi. »Z njo veliko potujeva, redno obiskuje moje nastope in se veliko druživa, saj naju povezuje tako slovenstvo kot tudi glasba.«

Največkrat ob zapisu njenega imena najdemo pojasnilo, da gre za ameriško glasbenico slovenskih korenin. Je torej Karen Kamenšek Američanka ali Slovenka? Na ta odgovor smo morali čakati nekoliko dlje, po krepkem premoru pa je odločno odgovorila: »Sem prebivalka sveta. Tako se tudi počutim. Sem v Ameriki rojeno dekle slovenskih korenin.« Karen Kamenšek ima pet let mlajšega brata, a že ob vprašanju o bratih in sestrah me je opozorila: »O njem tukaj ne bomo govorili.« Tudi o poklicni epizodi v Mariboru, ko je kot umetniški vodja vodila mariborsko opero, ni želela veliko pripovedovati. »Bilo je naporno in težko. Tudi na ta čas ne bi obujala spominov,« je hitro prekinila pogovor o svoji kratki poklicni vrnitvi v Maribor. Raje se je vrnila k pogovoru o mami in očetu, ki sta oba še živa, zdrava, vitalna in zdaj uživata jesen življenja na Floridi. »Pred leti sta prodala stanovanje v okolici Maribora, saj sta vse od odhoda v pokoj živela podobno kot večina slovenskih izseljencev – pol leta v Ameriki in pol leta v Sloveniji,« in ob tem še pripomnila, da se z mamo Darinko po telefonu slišita zelo pogosto in zdaj s staršema govori angleško. »Ker je hitrejše in lažje,« je pojasnila.

Se bo morda tretjič, ko bo poklicna kariera dirigentke v zatonu, vendarle za dlje časa preselila v Maribor? »Verjetno ne, čeprav bom vedno prihajala na obisk,« je bila jasna velika ljubiteljica etno klasične glasbe z vseh koncev sveta, predvsem z Balkana in tudi iz Azije. »Dom sem si ustvarila v Južni Franciji v pokrajni Haut-Languedoc, kjer živim z možem Pierrom.« Pierre Moissonnier je Francoz, ki je dolga leta vodil ugledno restavracijo La Mirabel v Hamburgu, kjer sta se tudi spoznala. Karen Kamenšek je namreč kar nekaj let delala v Nemčiji – najdlje prav v Hannovru in Hamburgu. »Več kot 20 let že delam v Evropi, večinoma v Nemčiji, pa tudi v Avstriji in Sloveniji, zato resno dvomim, da se bom še kdaj vrnila v Ameriko. Vse bolj čutim svoje korenine tukaj. Južna Francija in Slovenija pa tudi nista daleč narazen …«

Pozna zvok Volkswagnovih menjalniških zobnikov

Po Cardiffu smo se vozili z električno gnanim Volkswagnom ID.5. Karen Kamenšek je večinoma sedela zadaj levo in se mi čudila, kako lahko tako lahkotno in brez strahu vozim po levi strani ceste z volanom na desni. »Nimam posebnega odnosa do avtomobilov, ti me nikdar niso zanimali, to ni moj svet. Najraje se vozim takole kot danes, z voznikom.« Preden smo se poslovili, nam je vseeno zaupala zgodbo, povezano z blagovno znamko, katere del je tudi naša revija. Kot večina Američanov ne zna voziti avtomobila z ročnim menjalnikom, kar je brez zadrege priznala in nadaljevala: »Bila sem še zelo mlada, v Ameriki sem imela fanta, ki je imel Volkswagna. Saj je obstajal Volkswagen z imenom Jetta, kajne? Odločil se je, da me bo naučil voziti avtomobil s sklopko in klasičnim ročnim menjalnikom. In sva šla. Po nekaj mojih poskusih, ko je vse škrtalo in škripalo, je vseeno presodil, da mu več pomeni Jetta kot moje znanje vožnje s klasičnim menjalnikom.«

Odložili smo jo pred majhno trgovinico, kjer je, potem ko se je dogovorjena ura in pol intervjuja spremenila v kar štiri ure druženja, želela kupiti nekaj hrane za samotne večere v najetem stanovanju v Cardiffu. Sklepam lahko, da se je tokrat v slovenski družbi počutila kar prijetno.

Karen Kamenšek, rojena leta 1970 v Čikagu v ZDA, je študirala na univerzi Indiana dirigiranje in klavir. Prvo službo je leta 2000 dobila v dunajski operi Volksoper, nato je bila štiri leta glasbena direktorica gledališča v Freiburgu v Nemčiji – kot sploh prva ženska na tem položaju v omenjenem gledališču. Od tam se je leta 2007 za eno sezono preselila kot umetniški vodja Slovenskega narodnega gledališča v Maribor, kariero pa je nadaljevala v Državni operi v Hamburgu, kjer je bila pridružena glasbena direktorica med letoma 2008 in 2011. Istega leta je postala glavna glasbena direktorica Državne opere v Hannovru, kjer je ostala do leta 2016, ko se je podala na samostojno umetniško pot. Novembra leta 2019 je Karen Kamenšek dirigirala orkestru Metropolitanske opere v operi Philipa Glassa Akhnaten, ki so jo v živo predvajali po kinodvoranah vsega sveta, za kar je leta 2022 prejela tudi prestižno glasbeno nagrado grammy.