Veste, zakaj vozimo po desni?
Odgovora na zgornji vprašanji vam bom zaupal skozi praktično izkušnjo. Dolgo nazaj sem s prijatelji obiskal mesto, v katerem živi skoraj 38 milijonov ljudi. Že misel na najem avtomobila v največjem mestu na svetu nas je navdajala s precejšnjim nelagodjem. Ta zgodba se je namreč odvijala še takrat, ko je bila navigacija v avtomobilih prisotna le v filmih in nadaljevankah znanstvenofantastičnega žanra. Zavedali smo se, da se nam bo z najetim avtomobilom verjetno uspelo prebiti iz središča Tokia. Manj prepričani pa smo bili, da bomo ob vrnitvi našli majhno izpostavo agencije za najem avtomobilov v središču velemesta, kjer je bil najem najcenejši.
Ob pomanjkanju angleških napisov na določenih cestah smo se med vožnjo orientirali tako, da smo število črtic in grabljic na cestnih tablah primerjali s tistim na našem (papirnatem) zemljevidu. Da je bila naloga še malce bolj zapletena, smo se iz prestolnice proti vznožju gore Fudži tako kot vsi Japonci vozili po levi strani ceste. V avtomobilu, ki je imel volan na desni strani! Toda ne glede na predhodne strahove nam ta del izziva v praksi pravzaprav ni povzročal prevelikih težav.
Nekaj let pozneje me pričaka podobna izkušnja. Toda povsem druga država. Škotsko višavje. Kraji, kjer so avtomobili, ki ti pripeljejo naproti, precejšnja redkost. Tudi podpovprečno inteligenten človek bi hitro prišel do zaključka, da je za evropskega turista vožnja po levi strani ceste v takšnih razmerah precej preprostejša kot recimo v središču Tokia. Žal niti približno ni, kar sem hitro spoznal na lastni koži. Ko si vključen v gost promet, namreč intuitivno slediš preostalim udeležencem. Če pa ti na ozki cesti sredi ničesar družbo delajo le ovce in škotsko govedo, kaj hitro pozabiš, da si v državi, kjer so cestna pravila drugačna. Tako zelo suvereno voziš po desni. Seveda le do trenutka, ko na obzorju zagledaš velik tovornjak, ki ti prihaja nasproti. Takrat doživiš ‘aha moment’ in se hitro ‘pospraviš’ na pravo stran ceste. Dodaten zanimiv izziv te v tej državi z zelo redkim prometom čaka tudi pri rutinskih manevrih na parkiriščih. Tam se moraš avtu, ki ti pripelje naproti, namreč izogniti po drugi strani kot pri nas.
Zakaj je pravzaprav tako? Zakaj po vsem svetu v prometu ne morejo veljati ista pravila? Zakaj se ne vozimo povsod po isti strani ceste? Prometna saga se je začela že daljni preteklosti. V časih, ko ljudje niso poznali avtomobilov, je bil konj najbolj razširjeno sredstvo v prometu. Ker je večina ljudi desničarjev, so se na konja povzpeli z leve strani. Na levi strani ceste oziroma poti pa so jahali zato, da so imeli na desni več prostora. Z desnico so namreč v primeru nevarnosti držali meč, zato jim je ta pristop prinašal prednosti tudi na tem področju.
Vse skupaj je postalo še bolj očitno v času, ko je (v Evropi) nastajalo obširno cestno omrežje. Šlo je za ceste, ki so jih skozi stoletja svoje vladavine zgradili Rimljani. Ti so na svojem omrežju uveljavili pravilo ‘leve strani’, ki je glede na moč imperija nato prevladalo v večjem delu Evrope. Vse do prihoda gospoda, ki je imel na celotno stvar drugačen pogled. To je bil francoski cesar Napoleon, ki je želel svoj pečat pustiti tudi na cestah. Ko je gradil svoj imperij, je hkrati spremenil tudi prometna pravila.
Večina Evrope se je z vzponom Napoleona po cestah začela gibati po desni strani. Z izjemo Velike Britanije, ki je francoskemu vojskovodji nikoli ni uspelo osvojiti. Ta praksa se je nato iz Evrope prenašala v kolonije. V britanskih se je vozilo po levi, v francoskih po desni. Na Japonskem pa so britansko prakso uvedli v času modernizacije, ko so jim Britanci pomagali graditi prometno omrežje, predvsem železnice.
Kaj pa ZDA, ki so bile nekoč britanska kolonija, vendar danes tam vozijo po desni strani cest? Drži, toda tudi ameriška zgodba je povezana s konji oziroma bolj natančno rečeno – s težkimi kočijami. To so bile vprege z dvema, pogosto celo s tremi pari konj. Kočijaž pa ni sedel na sedežu v kočiji, temveč na zadnjem konju v vpregi. Ker je navadno v desni roki vihtel bič, je imel boljši pregled nad dogajanjem, če je kočijo vozil po desni strani ceste. Ta pristop je bil praktičen, zato so ga v zvezni državi Pensilvaniji leta 1792 tudi uzakonili. Od tam se je predpis počasi razširil na preostale zvezne države. Britanci, na drugi strani, pa so trmasto vztrajali pri svoji tradiciji in leta 1835 prvič uzakonili vožnjo po levi strani.
V preteklosti so se na ozemlju današnje Slovenije pravila glede smeri vožnje spreminjala. Na Kranjskem in Štajerskem so tako nekoč vozili po levi, na Koroškem in Primorskem pa po desni strani. Prvi mejnik je bilo leto 1915, ko je še v času avstro-ogrske monarhije prišla v veljavo uredba, ki je zapovedala vožnjo po levi strani. To pravilo je bilo nato v rabi do 1. januarja leta 1926, ko je stopil v veljavo nov cestni zakon Kraljevine SHS. Od tega datuma naprej na ozemlju Slovenije velja desno pravilo.
Ceste so sčasoma postajale vse boljše. Predvsem pa so gradbinci začeli ob straneh graditi vodne jarke oziroma kanale. Ko so se v ZDA pojavili prvi avtomobili, so imeli ti volan na desni strani, saj je voznik tako lahko bolje pazil, da ni zapeljal v jarek. Z začetkom množične uporabe vozil pa so morali vozniki bolj kot na jarke postati pozorni na nasproti vozeče avtomobile. Prvi velikoserijski avtomobil v zgodovini, Fordov model T, je tako že dobil volan na levi strani.
Danes v večini držav sledijo zgledu, ki so ga vzpostavili Napoleon in ameriški kočijaži. Toda vseeno ostaja še precej krajev, kjer boste lahko preverili svoje sposobnosti vožnje po levi strani ceste. Ta številka je pravzaprav kar visoka. Gre namreč za 64 večinoma otoških držav. Sodobna zgodovina pa pozna tudi nekaj primerov, ko so se ponekod odločili prekiniti dolgoletno tradicijo. Na Švedskem so tako do leta 1967 vozili po levi. Ker pa je večina Švedov vozila avtomobile z volanom na levi strani, je pogosto prihajalo do nesreč. Zato so v političnem vrhu sprejeli drzno odločitev in 3. septembra omenjenega leta organizirali Högertrafikomläggningen. Dan, ko so promet z leve strani preselili na desno stran. To je bil izjemen logistični in finančni zalogaj, za katerega so Skandinavci takrat odšteli vsoto, ki bi danes ustrezala približno 560 milijonom evrov.
Precej pozneje, natančneje leta 2009, so se podobnega podviga lotili na Samoi. V nasprotju s Švedi so ubrali drugačno pot. Promet so namreč z desnega preselili na levi pas. Zanimivo je, da so temu ukrepu številni prebivalci ostro nasprotovali, vendar protesti na koncu niso prav veliko zalegli. Odgovorni so vse skupaj upravičili z argumentom, da je vse skupaj posledica ekonomskega vidika. Samoa namreč leži relativno blizu Avstralije, zaradi česar je uvoz avtomobilov (seveda takšnih z volanom na desni) cenejši.
Primer male državice sredi Pacifika hkrati lepo ponazarja glavno značilnost držav, kjer promet poteka po levi strani. Gre namreč pretežno za otoške države, zato vozniki ne doživljajo neposrednega in takojšnjega (stresnega) stika s kraji, kjer v prometu veljajo drugačna pravila. Obstaja pa nekaj izjem, kjer se mora voznik zelo hitro prilagoditi. To velja v primeru, ko se boste iz Hongkonga ali Macaa, kjer se zaradi kolonialne zgodovine promet odvija po levi, odpeljali na Kitajsko, kjer vozijo po desni.
Kot zanimivost naj dodam, da obstaja tudi država, kjer vozniki ob vsem tem odmahnejo z roko in pravijo, da pri njih veljajo povsem drugačna pravila. Številni Indijci tako v šali trdijo, da se pri njih ne vozi po določeni strani, temveč preprosto po tisti strani ceste, kjer je vožnja, v skladu z zakonom močnejšega, v določenem trenutku sploh mogoča.
• V 64 večinoma otoških državah vozijo po levi.
• Današnja prometna pravila v Evropi je zapovedal že Napoleon.
• Več težav kot vožnja v prometu voznikom v novem okolju predstavlja manevriranje po parkiriščih.
