Oznaka R med ljubitelji Volkswagnov izraža ponos in spoštovanje. Gre vendarle za najbolj zmogljive primerke svoje vrste. Preverili smo, kako se 300-konjski T-Roc R obnese na naših cestah. Na kratko – odlično, le prave ceste mu morate »servirati«.
Na slovenskih avtocestah je pogosto gneča, mnogokrat nam grozijo zastoji in kolone. Predvidljivost je postala redkost. Najbolj to občutimo poleti in ob prometnih konicah, koncih tedna ali pred prazniki. Železniške povezave v Sloveniji niso zavidljivo udobne, za letalske poti je dežela premajhna, torej nam ostane le ena predvidljiva alternativa – potovanje po državnih cestah, poljudno rečeno običajnih regionalnih cestah, ki so bile nekoč večinoma magistralne in glavne. Tokratno potovanje smo začeli na Soboškem jezeru, končali pa na pomolu sredi koprske promenade. Dlje smo bili na cesti, kot če bi se peljali po avtocesti, toda doživeli in videli smo marsikaj, naredili ovinek ali dva, izbrali pa smo tudi cestnim ovinkom in pogostemu prehitevanju primernega Volkswagna. T-Roc R z njegovimi 300 KM.
Mali križanec oziroma SUV ima zelo športno postavo. Velika 19-palčna platišča, spojler nad zadnjimi vrati, štirje zaključki Akrapovičeve izpušne cevi. To je uvodna podoba od daleč, v resnici pa je T-Roc R majhen in okreten mestni dirkalnik s 300 konjskimi močmi, ki jih razvije iz dvolitrskega štirivaljnika. Menjalnik DSG pomaga pri pospešku do 100 km na uro – ta se zgodi v samo 4,8 sekunde. Še pred kratkim je bilo pospeševanje pod petimi sekundami rezervirano za najbolj športne Porscheje ali Lamborghinije. Na drugi strani je, v našem primeru azurno modro obarvani T-Roc R, lahko povsem običajen avto za vsakdanja opravila. Izbrali smo ga tudi za potovanje – od Murske Sobote do Kopra. Brez vinjete, saj smo se odpravili na pot po običajnih regionalnih cestah. Nekoč so bile ves čas polne, tudi s tranzitnim prometom, saj so povezovale Slovenijo. Danes služijo lokalnemu prometu in poskusom, kot je bil naš – na drugačen način prepotovati državo od vzhoda na zahod. Na poti smo našli veliko zanimivosti, ki so nas prepričale o postanku in ogledu, kar je močan dodaten motiv za potovanje mimo avtocest.
Lepote slovenskega vzhoda
Soboško jezero je majhno Panonsko morje. Odkar je ob njem Expano, slovenski paviljon s svetovne razstave v Milanu, deluje zelo urbano. Ves čas so tam ljudje, bodisi na terasi kavarne, ogledu paviljona, igriščih pred njim, čudoviti peščeni plaži ali v kajaku na jezeru. Edino, kar manjka, in še to zgolj poleti, je naravna senca. Nadomeščajo jo, bolj ali manj uspešno, senčniki. V zgodnjem sončnem popoldnevu nas je navigacijska naprava odpeljala proti Radencem, mimo Gornje Radgone, Benedikta in skozi Lenart do Maribora. Domačini so že pozabili na tovornjake, ki so se valili skozi te kraje in mesteca, cesta je obnovljena in užitek je bilo potovati po njej. Večinoma je bila prazna. Brez večjih ovir po njej z lahkoto vozite dovoljenih 90 km na uro ali malce več. T-Roc R sploh ni prišel na svoj račun, saj skorajda ni bilo treba prehitevati počasnejših avtomobilov. Razen dveh avtobusov in nekaj avtomobilistov, ki so bili namenjeni po lokalnih opravkih, prometa skorajda ni bilo.
V Mariboru je sicer bilo nekaj več gneče, a smo zlahka našli Slomškov trg, ki smo ga tokrat izbrali za postanek. Gre za lep, pomemben, a manj izpostavljen mariborski trg. Leta 1859 je škof Anton Martin Slomšek iz Št. Andraža na danes avstrijskem Koroškem preselil sedež lavantinske škofije v Maribor. Takrat je postal Stolni trg, 60 let pozneje (1919) pa so trg preimenovali v Slomškov trg. Še prej so na trgu uredili park (1891), ob stoletnici parka pa na njem postavili še Slomškov spomenik (1991). Ovalno privzdignjeno ploščad na trgu je začel urejati arhitekt Jože Plečnik, njegovo delo pa je tri desetletja pozneje končal Branko Kocmut. Ogleda vredni sta dve palači ob trgu, sedež mariborske univerze in palača, v kateri je zdaj uprava Pošte Slovenije. V notranjost države pelje regionalna cesta mimo Hoč, Orehove vasi in Frama do Slovenske Bistrice. Cesta je speljana skozi središče mesta, prometa je bilo tu nekaj več, saj se je bližal čas odhoda iz službe in tudi Maribor je še vedno zelo blizu. Opazil sem, da domačini za vožnjo do Maribora ne uporabljajo avtoceste. Bolj urejene in s strnjenim starim mestnim jedrom so nekaj kilometrov naprej Slovenske Konjice, kjer pa smo se odločili za dodaten ovinek. Ozka asfaltna vijugasta cesta namreč zavije proti jugovzhodu in nas skozi sotesko po nekaj minutah vožnje pripelje do Žičke kartuzije.
Kraj je samoten in miren. Nekaj obiskovalcev si ogleduje samostan kartuzijanskega verskega reda iz leta 1160, ki ga je ustanovil obmejni grof Otokar III Štajerski. Gre za 19. samostan tega reda ter najstarejši samostan v Srednji Evropi ter prvi zunaj domačega območja kartuzijancev v Franciji in Italiji. Obsežna in bogata ter pomembna svetovna zgodovina te kartuzije je razcvet dosegla v 14. in 15. stoletju, ko je veljala za eno najbolj pomembnih kartuzij v Evropi. Njen vpliv je v cerkvenopolitičnih krogih segal do Španije in severne Nemčije, zaton pa se je začel s turškimi vpadi, kmečkimi upori in reformacijo, saj se je veliko menihov navdušilo nad Lutrovimi idejami in prestopilo v protestantizem. Sledila je prepoved kartuzijanskega reda in s tem tudi razpustitev kartuzije Žiče, za kar je poskrbel razsvetljeni habsburški cesar Jožef II leta 1782. V samostanu je bilo takrat še 15 menihov, ki so se razkropili po Evropi. Naslednja desetletja je zaznamoval propad samostana, tudi plenjenje, dokler ga ni kupil knez Windischgrätz, ki je bil lastnik vse do konca druge svetovne vojne. Danes je kartuzija edinstven kulturnozgodovinski objekt, razglašen za kulturni spomenik državnega pomena. Lahko pristavim še, da je obvezen ogled za vsakega Slovenca.
Cesta, ki pelje skozi gozdove in griče okrog Žičke kartuzije, je še bolj ovinkasta, ponuja pa veliko užitka ob prestavljanju prek obvolanskih ročic pri pospeševanju in zaviranju. T-Roc R v ostrih ovinkih ostaja ves čas nevtralen, zavore so odlične, tono in pol težak avto tudi v tako zahtevnih pogojih ne kaže pomanjkanja moči.
Urno na krofe
Mimo Celja in Žalca ob nasadih hmelja do Šempetra in naprej proti Vranskem je bila cesta bolj prometna, promet je tekel počasneje, tam je namreč veliko naselij. Na trenutke me je prevzela potreba po prehitevanju, ki je s takšnim avtomobilom užitek. Naslednje postaje Slovencem ni treba predstavljati, na Trojanah ob cesti že dolgo stoji znamenita gostilna, kjer pečejo krofe. Pričakovati je bilo, da bo odprtje avtoceste popolnoma prekinilo prodajo krofov, a posel cveti bolj kot kdajkoli prej. Veliko parkirišče je vedno polno osebnih avtomobilov in avtobusov, zanimivo, ogromno je tujih turistov. Tudi med našim obiskom se je bilo treba za tople krofe postaviti v vrsto v trgovini, ki je zrasla ob gostilni Konšek. Med čakanjem sem se pozanimal, kako se je vse skupaj začelo. Svojo idejo je leta 1961 udejanjila direktorica gostilne Rajka Konšek, ki je bolj za pokušino kot kaj drugega začela v pustnem času ponujati tudi krofe. Naslednje leto je peko krofov že zastavila bolj resno, prodali so jih kar 140 tisoč. Prodaja je strmo rasla, leta 2019 so postavili rekord – prodali so več kot tri milijone krofov. V šestih desetletjih so na Trojanah naredili, spekli in prodali že blizu 150 milijonov krofov. Verjetno ste kakšnega od njih kdaj že pojedli. Če niste, je to dober namig, da naslednjič, ko boste blizu Trojan, zavijete do gostilne Konšek.
Okrepčani s krofi smo krenili naprej. Najpočasneje smo se premikali skozi Ljubljansko kotlino, a kljub temu smo si vzeli čas za ogled Plečnikove hiše v Trnovem. Med ljubljanskimi znamenitostmi je postavljena ob rob, kar malce zapostavljena, leta 2015 povsem prenovljena hiša slovitega ljubljanskega arhitekta. Vanjo se je vselil ob svoji vrnitvi v Ljubljano leta 1921, jo nekajkrat predelal in dograjeval okolico. V hiši je živel več kot 30 let. Danes je v njej muzej, ki spominja na velikega umetnika.
Vijugast spust do morja
Nas pa je že vabilo morje. Na poti proti obali se starejši bralci gotovo spominjate prometne ceste mimo Vrhnike in Logatca, skozi vas Planina in čez postojnske ride. To je skupina ovinkov, kjer bi zlahka prirejali tudi gorsko-hitrostne dirke. Nekoč se je po njih vila dolga kača avtomobilov, tovornjakov in avtobusov, danes pa cesta sameva. Občasno pripelje mimo kakšen avto, nekaj več je motociklistov, ki uživajo v polaganju ovinkov, mi pa smo čeznje švignili v le dveh minutah. V tem delu Slovenije, ki je bolj gričevnat in redkeje naseljen, je prometa na regionalnih cestah še manj kot na Štajerskem, skoraj sami smo potovali mimo Razdrtega, Senožeč in Črnega Kala do Rižane. Tam je ob cesti gostilna Cah, ena zadnjih, ki spominja na nekdanje čase. Čaka vas dobra in preprosta domača hrana, seveda s pridihom Krasa in Primorja, tudi veliko parkirišče je pred njo. Kosilo brez stresa, vsekakor.
Tako, prišli smo skoraj do cilja. Ostal nam je še zadnji košček poti do Obale, v Kopru smo zavili mimo nekdanjega hotela Triglav, zdaj Grand Hotela Koper na Ukmarjev trg, ter si na pomolu privoščili še sladoled. Za nami je bilo potovanje brez vinjete, brez stresa in z veliko zanimivimi vtisi čudovite Slovenije. Ne da bi sploh zapeljali na avtocesto. In T-Roc R je bil nadvse dobra družba in športna popestritev našega izleta.
