»Pred 9 leti so mi odstranili tumor, letos sem bila del atletske štafetne reprezentance«

Vika je na prvi pogled precej običajna študentka, ki prosti čas najraje preživlja v družbi prijateljev in družine, prebere dobro knjigo ali pogleda film. Njena zgodba pa je vse prej kot to. Od 10 leta dalje redno trenira atletiko, njena disciplina pa je tek na 400 metrov z ovirami. 

Ovire na stezi pa žal niso bile edine ovire, ki so zaznamovale njeno pot. Pravijo, da življenje postavi na preizkušnjo tiste, ki zmorejo in pred devetimi leti je težka diagnoza izbrala njo. Zadnji trenutek so ji iz spinalnega kanala odstranili benigni tumor v velikosti teniške žogice, ki bi v nekaj dneh usodno poškodoval hrbtenjačo. Kot otrok se situacije ni dobro zavedala in jo je bolj kot bolečina zanimala vrnitev na atletske steze. Jeklena volja, nedojemljiva vztrajnost in podpora najbližjih so botrovali temu, da je prekrižana pot postala pravo razpotje priložnosti. Vika je letos postala del odprave na evropsko člansko prvenstvo v Nemčiji.

Kljub temu, da atletiko trenira devetkrat na teden pravi, da je bolj rekreativka in od nje ne živi. Maraton je zaenkrat cilj prihodnosti in ga bo pretekla takrat, ko ji bo predstavljal užitek in ne samo izid. 

»Diabetolog mi je rekel, da ne smem teči«

Zgodba Rafaela se bere kot pripoved o uporu, saj mu je ob diagnozi diabetesa tipa 1 zdravnik odsvetoval prekomerno gibanje in večje telesne napore. Katero pot bi ubrala bolezen brez njegove svojeglavosti, ne vemo, a danes je jasno, da je bil posluh srca tisti, ki je zaslužen za njegovo definicijo.

Ko je občutek močnejši od razuma, je potreben pogum in Rafael je vedel, da mora v svojem, kot mu sam rad reče, sladkemu življenju, nekaj spremeniti. Začetek njegove tekaške poti je bil kljub vsemu racionalen in prilagojen, a so prvi pretečeni koraki kmalu dobili razsežnosti 10 in nato 21 kilometrov. 

Pošali se, da je bil maraton v njegovi glavi takrat še vedno rezerviran za “norce”, takšen način teka ga ni zanimal. Gibanje je bilo dodana vrednost njegovemu življenju, bil je v vedno boljši formi, telo pa se je začelo preoblikovati v atletsko postavo.

Kaj je bila prelomna točka za prvi obisk maratona?

Je ni bilo. Rafael pravi, da se je v Radencih zgodil čisto mimogrede. Kar naenkrat je pristal na strani “norcev”, ki zanj to niso več. Danes se udeležuje ultra trailov zavidljivih dolžin. Pretekel je 50, 76, 85 in celo 106 kilometrov. 

Na začetku ni poznal nobenega tekača diabetika tipa 1, sedaj jih na podlagi njegovih izkušenj teče veliko. 

Rafael Z.
Avtor: Rafael Z. 

Od kroga okoli Blejskega jezera do 100-tih pretečenih maratonov

Začetki tekaških zgodb so velikokrat točka preloma travmatične izkušnje iz preteklosti, kot je bolezen ali nizka samopodoba. Takrat nas vodi želja po preživetju ali dvigu življenjskega standarda. 

Ni pa lahko začeti tudi brez razloga, oziroma takrat, ko je povod nekaj prijetnega. Uroš je pred 20 leti začel s prijateljem teči okrog Blejskega jezera. Ko je krog postal prekratek, pa sta se odločila, da želita rekreativno druženje še kako globlje osmisliti.

Maraton je takrat veljal za kraljevsko razdaljo, ultramaratonce pa si lahko preštel na prste ene roke. Prijatelja sta hitro ugotovila, da so občutki po nekaj treningih postali različni in Uroš je svojo rekreativno kariero nadaljeval sam. Leta 2002 je pristal na štartu 7. Ljubljanskega maratona in v 3 urah in 37 minutah prišel do njegovega srečnega konca. Orošene oči so bile znak, da je tek s tistim trenutkom postal del njegovega življenja. 

Se je kaj spremenilo?

Uroš pravi, da maratoni sedaj izgledajo bistveno drugače. Včasih je bil pretečen čas krajši, uvrstitve boljše in regeneracija bolj prijazna. Pravi, da je soočenje s spoznanjem, da so najboljši rezultati mimo neke vrste prelomnica. A pogled nazaj in zavedanje o doseženih in prihajajočih uspehih greje. Na Volkswagen 26. Ljubljanskem maratonu zaključuje svojo dvajsetletno maratonsko odisejado in daje kljukico svojemu okroglemu stotemu maratonu. 

Osebni arhiv: Uroš Kralj med tekom  (utrinek iz Volkswagen 25. Ljubljanskega maratona, avtor: Tadej Pišek)

»Nekoč težke, pretežke stvari so bile sedaj izziv, ki me je podžgal«

Petrova zgodba se začne v letu 2017, ko si je zadal tako zahteven tekaški izziv, da je sledila posttravmatska stresna motnja in s tem razpad sistema. Sledili so težki dnevi, ki jih je preživljal doma, ni si upal niti iz hiše. Družaben človek je postal le senca samega sebe.

Kljub zelo negativnim občutkom je vedel, da čustva ne bodo trajala večno. S strahom se je soočil na najbolj pogumen in pameten način. Začel je teči, se vpisal v tečaj borilnih veščin, toplo prho pa je zamenjal mrzel tuš. Pretekel je prva 2 kilometra in zajela ga je samozavest. Zadal si je prvi cilj, da novembra preteče 21 kilometrov. In jih je, ob 4 zjutraj pred delovno izmeno.

Nekoč težke stvari so postale izziv, ki ga danes polni z energijo, voljo in samozaupanjem. Pravi, da mu je tek rešil življenje, ga spremenil na boljše, usmerjal in naučil, kako se soočiti s strahom.

Avtor: Volkswagen (obiskovalci glasujejo za naj tekaško zgodbo)

Tek je občutek čiste svobode

Ko nas življenje postavi na preizkušnjo, je tudi občutek, da bitke ne bijemo sami, velika uteha. Na Volkswagen 26. Ljubljanskem maratonu so nas spodbujale čudovite izpovedi posameznikov, ki se rekreativno ukvarjajo s tekom. Ko smo jih vprašali, kaj jim pomeni tek, so bili njihovi odgovori enotni: pomeni jim svobodo, sprostitev in način življenja. Mnogim pa tudi način premagovanja težkih življenjskih situacij.

DELI