Prvi skupni izlet – Volkswagen Taigo, T-Roc in T-Cross

Taigo nadaljuje Volkswagnovo filozofijo družinskih terencev, pa čeprav je ta izraz danes že nekoliko obrabljen in morda celo neprimeren. Taigo nosi ime, ki se začenja s prepoznavno črko T, tako kot preostali bratje v družini. Največji, Touareg, in potem Tiguan, T-Roc in še najmanjši, T-Cross. Če bi Taiga umestili po velikosti, potem spada med T-Crossa in T-Roca, pri čemer je bližje slednjemu. Je le za spoznanje manjši od njega in to predvsem na račun svojega nekoliko bolj kupejevskega zadka. Zadnji del, predvsem streha v izteku je pri Taigu drugače oblikovana in nekoliko bolj športno prirezana, kar mu daje dinamičen videz.

S tem se bo verjetno usedel v srca parov, ki se večinoma vozijo sami, ali pa bo svoje simpatije našel med mlajšimi vozniki. Saj ne, da bi bil Taigo v resnici znatno manjši od T-Roca, a zaradi njegovega športnega zadka se na pogled zdi tako. Kljub temu znaša prostornina Taigovega prtljažnika še vedno zelo spodobnih 440 litrov. Ta je pri T-Rocu malenkost večja (445 l), med našimi primerjanimi avtomobili pa ima T-Cross, ki je najmanjši, po pričakovanju tudi najmanjši prtljažni prostor, ki pa še vedno znaša učinkovitih 385 litrov.

Taigo, ki ga proizvajajo v Volkswagnovi tovarni v španski Pamploni (kjer proizvajajo tudi T-Crossa), je novost na evropskem trgu, sicer pa je znan na trgih Južne Amerike, kjer je izjemno priljubljen; tam ga prodajajo pod imenom Nivus. Uvrščajo ga v tako imenovani segment CUV. Kratica pomeni »Crossover Utility Vehicle« in označuje sodoben in zadnje čase nadvse priljubljen razred malo bolj športno naravnanih »terencev«.

Gre za nekoliko višje zasnovana vozila, ki povzemajo osnovno silhueto terenskih, pridružujejo pa se jim tudi tipično značilne linije športnih dvosedov oziroma kupejev. Ni skrivnost, da pri segmentu vozil SUV in CUV, kamor spadajo tudi naši trije bratje Taigo, T-Roc in T-Cross, ne gre za avtomobile, namenjene vožnji po terenu ali brezpotjih, ampak predvsem za funkcionalnost in uporabnost. 

Še ena pomembna dobra lastnost teh avtomobilov sta vstopanje in izstopanje iz njih. Z leti se človek pač naveliča »pobiranja s tal«. Limuzinske ali tako imenovane »hatchback« izvedbe avtomobilov, kjer voznik sedi nizko pri tleh, lahko postanejo neprijetne, ko se morate ob izstopu dobesedno pobrati iz napol sedečega položaja nekje zelo nizko pri tleh. To še posebej velja za visokorasle voznike in potnike, ki morajo sedež imeti spuščen najnižje, da jim strop ne uniči pričeske, pri čemer jim pregled nad cesto preseka rob prednjega vetrobranskega stekla.

Vseh teh težav v avtomobilih SUV in CUV ni – pri Taigu, T-Rocu ali T-Crossu sta vstopanje in izstopanje zelo preprosta. Pri izstopu se voznik le zasuče v levo in brez napora izstopi. Tega bodo vsekakor veseli tisti, ki se veliko vozijo na kratkih razdaljah, ko je treba večkrat dnevno parkirati in izstopiti iz avta ali vstopiti vanj. Sedenje je odlično. Prostora za noge spodaj in za glavo zgoraj je dovolj tudi pri mojih 186 centimetrih višine. Ocena? Odlično!

»Mehki« terenci, kot bi lahko imenovali naš Volkswagnov trojček, so res »kul« in zelo uporabni manjši avtomobili za vsakdan. Za našo trojno vzporedno primerjavo oziroma izlet smo izbrali tudi podobno opremljena vozila, saj naj bi bila primerjava čim bolj smiselna in sorazmerna. Pri vseh treh smo se odločili za avtomatski menjalnik, saj se nam zdi, da se ročna klasika vse hitreje poslavlja, in to kljub dejstvu, da so vsi trije modeli na voljo tudi z običajnim menjalnikom. Avtomatski menjalnik v vseh treh deluje odlično in je v celoti kos voznim nalogam, treba ga je le izbrati s primerno močnim motorjem. Mi smo se pri vseh treh odločili za 1,5-litrski bencinski motor TSI, ki postaja paradni konj za tovrstne Volkswagnove avtomobile.

Gre za dokaj zmogljiv pogonski agregat, ki ponuja 110 kW (150 KM) moči, kar je več kot dovolj, da se tudi nekoliko večja Taigo in T-Roc peljeta dinamično in da voznik v nobenem primeru nima občutka, da bi mu moči primanjkovalo. To je pomembno na avtocesti, pri prehitevanju in tudi pri speljevanju ob semaforju. Ocenjujem, da je 1.5 TSI odlična izbira za oba, za nekoliko manjšega T-Crossa pa še toliko bolj, saj se je s tem motorjem obnašal že skoraj nekoliko dirkaško ali vsaj športno. Ne razumite me narobe, vem, da to ni dirkalni avto, je pa prijetno, če je zaloge moči dovolj, saj vedno pripomore k udobni vožnji. Ni vam treba vseskozi do konca pritiskati na plin, avto bo vedno le toliko hiter, kolikor bo »težka« voznikova noga. Prijetno je, če je moči vedno dovolj, ko jo potrebujete, saj sopihanja jeklenega konjička v klanec nihče ne mara.

Pri našem primerjalnem testu sem morda malce pogrešal le to, da nismo vseh treh avtomobilov imeli na voljo tudi z enakim paketom opreme. T-Cross in T-Roc sta bila najbolje opremljeni različici, torej R-Line. To pomeni skoraj vso opremo in zares bogato opremljeno notranjost. Usnje na sedežih, vžig s pritiskom na gumb brez ključa, zadebeljen in dirkaško oblikovan usnjen volan in preostale dodatke, pri katerih vozniku zaigra srce.

Tudi navzven je takoj opazno, da je avtomobil zaradi boljše opreme prijetnejši na pogled. Zaradi aerodinamičnih dodatkov, večjih aluminijastih platišč in vsega drugega, kar spada v paket opreme R-Line, je avto prestižnejši, pa tudi prijaznejši za uporabo. Zdi se, kot da bi le zaradi opreme skočili kakšen avtomobilski razred navzgor.

Kaj zapisati za konec našega približno teden dni dolgega druženja in potepanja po Sloveniji z vsemi tremi različicami Volkswagnov, ki slišijo na črko T? Res je, Taigo je najnovejši iz palete teh avtomobilov, deluje najbolj sveže, za mimoidoče je bil najbolj zanimiv, pritegoval je največ pogledov. Taigo je mladosten, oblikovno všečen in v svojem značaju precej bolj športen od svojih dveh bratov. 

Ne vem sicer natančno, zakaj, morda prav zaradi opreme R-Line, ki jo je imel naš novi testni T-Roc, in zaradi malenkost večjega tovornega prostora ostaja v notranjosti močno in opazno prenovljeni T-Roc moj favorit in bi ga izmed vseh treh najraje izbral za svojo garažo. Po drugi strani pa moram priznati, da se je za vsakdanje opravke in skoke po mestu odlično izkazal zlasti nekoliko manjši T-Cross, ki me je ob opremi in poskočnosti ves čas navduševal predvsem s svojo okretnostjo. 

Vedno je težko in morda včasih tudi neprimerno v vrsto postaviti tri avtomobile, pri katerih je bil vsak načrtovan in narejen za določen namen, za različne potrebe uporabnikov. Mnogi se boste kljub našim novinarskim zapisom in fotografijam težko odločili za enega od njih, morda pa smo vam dali kakšno idejo, utrinek, namig … Najboljši bo skok do najbližjega Volkswagnovega trgovca – ti so v Sloveniji zelo na gosto posejani. Dogovorite se za testno vožnjo, sedite v prvega, drugega in tretjega, odpeljite se na izlet po Sloveniji, kot smo naredili mi, in preizkusite ter primerjajte vse tri. Veseli bomo, če boste prišli do podobnih ugotovitev, kot so bile naše.

Vsekakor gre za tri izjemno uporabne in zanimive avtomobile, ki ponujajo prijetno in varno vožnjo. Razlike boste našli bolj na subjektivnem in čustvenem kot pa na objektivno tehnološko uporabniškem področju. Neko že staro pravilo pravi, da je odločitev o novem avtomobilu vedno predvsem čustvena. Za te tri Volkswagnove majhne »terence« ta ugotovitev vsekakor drži, saj so njihove sposobnosti in odlike zelo podobne, pomanjkljivosti imajo malo ali skorajda nič. Ostaja torej le še čustvena odločitev, kateri vam je najbolj všeč. Pa čeprav morda le zaradi ravni opreme ali barve