»Kaj, če bi sedanji model Volkswagnovega Passata primerjali s prvim? S Passatom izpred 50 let, ko se je njegova pot začela,« se je ob kavi porodila ideja na uredniškem sestanku. Zdelo se mi je, da bo naloga lahka. Najti Passata iz prve serije v Sloveniji ne bo težko, teh avtomobilov je bilo včasih polno na cestah. A bilo je mnogo težje, kot sem najprej mislil. Vozil tretje ali četrte generacije še danes ni težko srečati, Passata prve generacije pa nismo našli zlahka. Takole je potekal naš lov na veterana.
Najprej sem poklical nekaj znancev, za katere vem, da so ljubitelji Volkswagnov. Dva oziroma celo trije od njih so še vedno pooblaščeni trgovci, partnerji, serviserji oziroma prodajalci omenjenega proizvajalca. Vsi imajo doma lepe zbirke starih Volkswagnov, Karmanov in Porschejev. Različnih tipov in letnikov. Videl sem marsikaj, od vseh tipov Hroščev do nabora različnih generacij Golfa. »Imam Golfa iz prve serije, tudi prvega kabrioleta,« je dejal prvi: »Vzemi prvo serijo GTI-ja ali lepo obnovljenega Hrošča,« mi je spet ponujal drugi. Vsi so imeli vse – le ustreznega Passata ni imel nihče.
Potem sem se spomnil na Darka Peljhana iz Idrije. Našega dirkaškega asa in večkratnega prvaka v reliju. Vse življenje je bil tesno povezan z znamko Volkswagen, tudi zmagoval je dolga leta z Golfom. Vem, da ima lepo zbirko starodobnikov. »Imel sem Passata prve serije, a sem ga pred leti prodal v Nemčijo. Težko ga boš našel. Zadnja leta so zelo iskani,« je dejal in me napotil naprej na VW Hrošč klub Slovenija. Tudi tam so mi prijazno povedali, da ne vedo, kdo bi v Sloveniji imel takega, očitno zelo iskanega Passata. Težka bo …
Domislim se še zadnje možnosti. Slovenska zveza ljubiteljev starodobnih vozil. Prijazni gospod Edi Glavič, ki v Kopru skrbi za izdajo starodobniških certifikatov, je bil naslednji prejemnik zanimivega klica. Ko sem mu predstavil tokratni izziv, me je v vsega nekaj minutah poklical nazaj. Povedal mi je ime lastnika, letnik avta in telefonsko številko. Passat, letnik 1974, torej iz prve serije, je zabeležen v registru zveze ljubiteljev starodobnikov. Lastnik se z njim se vozi nekje na Dolenjskem.
V moji glavi se je začel vrteti stereotipni film: to bo neki starejši gospod, ki si avtomobil lasti že več desetletij. Naslovna fotografija se je risala kar sama; nekje pred lastnikovo zidanico med dolenjskimi griči. Ob njej parkirana stari in novi Passat. Ko sem zavrtel številko, sem bil ob glasu na drugi strani slušalke zato še toliko bolj presenečen.
Starejši od lastnika
»Seveda ga imam. Drži, res se z njim redno vozim,« mi je dejal vsega 21 let mladi Matija Bedene, ki je bil povsem v nasprotju z mojo predstavo o osivelem gospodu v starem Passatu. »Le nekaj dni mi morate dati na voljo. Pred dnevi sva imela s Passatom manjšo nezgodo in razbil sem prednjo luč. Sem že naročil novo, le zamenjati jo moram,« je mi je Matija že po telefonu zaupal zadnjo prigodo. Čez nekaj dni sva s fotografom v Ljubljani sedla v povsem novega Passata – letnik 2023. Čeprav se v karavanski izvedbi, opremljen z avtomatskim menjalnikom in prostornim prtljažnikom ter v modni beli barvi, zdi idealna kombinacija družinskega avtomobila, sedanji Passat tokrat ni bil zvezda naše zgodbe.
Zanimalo me je predvsem naslednje: kdo je Matija in kako skorajda še najstnik tako goreče obožuje avto, ki je krepko starejši od njega. Šentrupert na Dolenjskem je majhen kraj in v centru ob nekakšnem malem trgu le korak od idilične cerkvice sva našla iskani naslov. Matija naju je pričakal na dvorišču in skozi delno odprta vrata garaže sem zagledal znani zadek VW Passata častitljive starosti. Barva ne bi mogla biti bolj pravšnja. Nebeško modra. Le zakaj novih Passatov v takšni barvi ne izdelujejo več?
Mladenič z avtomobilom, ki je praznoval Abrahama.
»Ko sem avto dobil, je potreboval precej dela in nege. Bil je sicer nevozen, a dobro ohranjen. Imel sem srečo, da je večji del svoje zgodovine preživel v Trstu. Soljenih cest ni poznal, zato je pločevina zelo solidna. Za tiste čase je bil to nadvse razkošen avto – v nekem podjetju se je z njim vozil direktor.« Matija Bedene je hitro nadaljeval: »Passata smo nato zloščili, da smo mu povrnili lesk, toda barva je še vedno originalna. Uredil sem notranjost in odpravil še nekaj pomanjkljivosti, ki so se nabrale z leti. Globinsko sem očistil sedeže in tapete vrat, v zadnji polici zapolnil luknje, ki jih je nekdo, kdo ve, kdaj, vrezal za montažo zvočnikov. Več kot to v avto nisem posegal. Všeč mi je takšen, originalni, tak naj tudi ostane,« je bil odločen Matija.
Greva en krog?
Seveda! Z enim in drugim avtom. Zamenjava ključe, pozneje bova izmenjala še vtise. Najin cilj? »Tu zgoraj so Nebesa,« je dejal Matija in s prstom pokazal na oddaljen grič, na vrhu katerega je priljubljena izletniška točka, kamor se pohodniki, izletniki in tudi nedeljski šoferji in motoristi množično odpravljajo – predvsem ob koncih tedna. Na vrhu je okrepčevalnica, ki je odprta ob koncih tedna, z razgledne točke se ponuja dih jemajoč razgled na prekrasno gričevnato in kričeče zeleno dolenjsko pokrajino. »Velja. Greva!«
Med vožnjo novega Passata je Matija ugotavljal, da gre za super avto. »Odlično ga je voziti. V notranjosti izstopajo vrhunski materiali. Volkswagen je še zmeraj Volkswagen. Všeč mi je, da je ostal prostoren – tako v prtljažniku kot tudi v kabini. In kako mehko in zvezno prestavlja menjalnik. Odlično leži na cesti.« Takšne in podobne opazke so bile le nekatere od številnih izrečenih med testno vožnjo. Matija, ki je po poklicu vzdrževalec in dela v podjetju Dana nedaleč od doma, ima občutek za avtomobile in tehniko. To sem opazil takoj, že po prvih nekaj odpeljanih kilometrih. Za starodobnike in avtomobile nasploh ga je navdušil dedek, ki je pred davnimi leti vozil takrat nadvse prestižnega Audija 100.
»Všeč mi je takšen, originalni, tak naj tudi ostane.«
Zakaj ravno Passat?
»Najbolj všeč so mi avtomobili oglatih oblik. Rad imam prostorne in udobne avte, kjer je vožnja užitek. Pri Volkswagnih se skoraj vsi navdušujejo nad Hroščem, teh je po garažah veliko. Meni je bil vedno všeč Passat. Sošolec v srednji šoli je lepo obnovil starodobnika, in takrat sem se za starodobnike ogrel tudi sam. Najprej sem iskal Passata druge generacije, a sem nato na spletu zagledal oglas za tega sinje modrega Passatovega prvenca. Naprodaj je bil v Vipavi. Odšel sem na ogled in že ko sem ga zagledal, mi je bilo jasno, da bo moj. Od takrat ne mineta teden ali vikend, da se ne odpeljem na kakšen izlet. Všeč mi je stara tehnika, stvari rad popravljam sam. Uživam tudi v tem, ko brskam za nadomestnimi deli in vedno najdem tudi tisto, kar je načeloma težko dobiti,« je dodal Matija, ki mu je sicer všeč tudi Volkswagen Scirocco. »To bi lahko bil moj naslednji projekt. Enega sem že našel pred časom v oglasu, a ko sva s prijateljem odšla na ogled, se je prijatelj tako navdušil nad avtom, da sem nakup in obnovo prepustil njemu.«
Pol stoletja razlike
Za vrnitev iz Nebes nad Šentrupertom sva z Matijo ponovno zamenjala ključe. Matija je sedel za volan testnega Passata, letnik 2023, meni pa ponudil droben ključ svojega avta, ki je imel že takrat stilsko izrezan VW-jev znak. Passat, letnik 1974, je le leto dni mlajši od mene, a je še vedno v odlični formi. Vžge na prvi zasuk ključa in teče izredno mirno. Za današnje razmere skromna, za tiste čase pa izredno bogata armaturna plošča je še vedno lična in pregledna. Prostora za volanom je dovolj, sedel sem udobno. Volanski obroč je velik in tanek in v primerjavi z usnjenim zadebeljenim volanom novega Passata – morda deluje smešno, toda odlično sede v roke in opravlja svoj namen. Passat, letnik 1974 kljub le 1,3-litrskemu atmosferskemu štirivaljniku in ročnemu štiristopenjskemu menjalniku ni podhranjen. Motor tudi v klanec prijetno vleče, moči avtomobilu nikdar ne zmanjka. Nad udobjem in vožnjo z njim sem presenečen. Volan, zavore, lega na cesti … Vse deluje odlično. Celo pretikanje menjalnika je mehko in natančno brez starodobniškega škrtanja. Po kilometru ali dveh sva s Passatom 1974 že prijatelja in zdi se mi, kot bi ga vozil od nekdaj. Odličen avto je. Vidi se, da je bil že pred desetletji narejen za udobje, dolgo in pogosto uporabo, predvsem pa za veliko prevoženih kilometrov. Danes živimo v drugačnih avtomobilskih časih, elektronike in digitalnih pomagal je v avtomobilih na pretek, prav Passat pa nas po polovici stoletja opozarja na to, da so pri Volkswagnu že takrat vedeli in znali poskrbeti za to, da je imel vse, kar družina potrebuje za učinkovito in brezskrbno mobilnost. Na zdravje in na naslednjih 50 let, Passat.
